Poezija potrebuje ogledalo

, |

Razstava videopoezije in vizualne umetnosti

30. avgust–23. september 2018
Galerija Vodnikove domačije, Vodnikova cesta 65, Ljubljana

Odprtje: četrtek, 30. avgust 2018, ob 20. uri

Z razstavo Poezija potrebuje ogledalo v galeriji Vodnikove domačije se v okviru razstavnega programa SCCA-Ljubljana tokrat posvečamo videopoeziji.

Vljudno vas vabimo na odprtje razstave, ki bo v četrtek, 30. avgusta, ob 20. uri.

Sodelujoče umetnice in umetniki: Nataša Berk & Anja Golob, Gorazd Krnc & Peter Semolič, Rene Puhar, Hana Repše, Miha Sagadin & Dejan Koban, Toni Soprano & David Bedrač, Tisa Neža Herlec, IGNORfestival, Stella Ivšek aka VJ 5237, Alenka Pirman in Small but dangers.

Odprtje spremlja videomapiranje Stelle Ivšek aka VJ 5237, ki bo povzela razstavljeno videopoezijo, jo nadgradila s svojimi vizualijami in projicirala na objekt pred galerijo.

Razstavo kurira Dušan Dovč.

Vabilo (pdf)


Z razstavo Poezija potrebuje ogledalo v galeriji Vodnikove domačije nas zanima videopoezija. Pri tem se na eni strani navezujemo na pretekle razstavne projekte SCCA-Ljubljana, ki so povezovali literaturo in vizualno umetnost.[1] Drugo izhodišče pa je manifest Toma Konyvesa, pesnika in pionirja videopoezije. Konyves je videopoezijo označil kot poseben žanr poezije na ekranu, ki v novo estetsko izkušnjo združi besedilo, podobo in zvok.[2]

Za razstavo smo izbrali štiri video dela, ki poleg sinestetične izkušnje pesniške besede, podobe in zvoka vključujejo tudi »narativni in izrazni zaplet«, denimo sugestivno naracijo, kinetični tekst, vizualizacijo pesniškega besedila s prikazom napak in redukcijo poezije do njenega izbrisa. Na razstavo smo vključili tudi vizualne projekte, v katerih smo prepoznali asociativne povezave na izbrana dela videopoezije in ki ustvarjajo razširjeno poetično izkušnjo.

Video Shotokan (Gorazd Krnc, poezija Peter Semolič) je metaforični hommage ženski in poeziji. Pesnikov melanholični glas zapeljuje poslušalca, podoba ga vodi v prostor-čas, ki je zabrisan, neujemljiv, kot je nagovor ženski, ki izgineva in uhaja onkraj pojmljivega. Širina pesniških glasov, vizualna raznolikost (od fotografije, ilustracije, risbe do kolaža) in izvirne tipografske rešitve so odlika festivalskih publikacij IGNOR, ki so na razstavi ponujene na ogled in v branje. Tudi poseg v prostor z najdenimi lističi Tise Neže Herlec je prepuščen interakciji z obiskovalci.

Drugačno vizualno razpoloženje je v videu Padanja (Toni Soprano, poezija David Bedrač). Podoba je reducirana na računalniško izpisane črke, grobe, zasekane in padajoče v prostor. Pesem nagovarja ljubimca, njun čas želi biti večen in prostor skladen z vesoljem. Video postaja »kot bel list z belo pesmijo«.

Video Šalamun je mrtev pika konec debate (Rene Puhar, Hana Repše, Miha Sagadin, poezija Dejan Koban) je vizualizacija Kobanovega pesniškega jezika – odlikuje ga prosti verz brez ločil, bogata asociativnost in referenčnost na zgodovino poezije in pesniške kanonične figure, neposrednost in mestoma krutost jezika, v katerem je »poezija zašla v rov brez izhoda«. V videu prevladuje estetika neposredne in statične podobe, kot narativni zaplet pa so ustvarjalci izbrali jezik brez ločil. V videu namreč dekle lektorira pesem, ki jo zdaj beremo skupaj z vsemi napakami oziroma lektorskimi popravki. Napaka je zapisana tudi v delu Alenke Pirman Arcticae horulae, slovar nemških izposojenk v slovenskem jeziku. Ljubiteljsko zbiranje besed je umetnico vodilo onkraj meja umetnosti na področje jezika in etimologije. Pri tem se je načrtno posluževala različnih umetniških postopkov (travestija, performativni javni dogodki), ki so javnost zavedli, da je knjižico sprejela kot referenčen slovar. Razstavljene odprte strani slovarčka opozarjajo na avtoričine (samo)ironične dodatke in na novo označene »napake« slovarskih gesel.

V videu Ptička (Nataša Berk, poezija Anja Golob) je literarni in vizualni prostor skrajno reduciran v statično in zamegljeno sliko ter v trenutek, ko pesniška beseda umolkne in ostanejo le še kretnje. Pesmi niti ne vidimo niti ne slišimo, lahko jo le slutimo, razberemo z ustnic performerke. Podobno je umetniška dvojica Small but dangers (Mateja Rojc, Simon Hudolin Salči) »prikrila« zgodbo črno-bele fotografije Loga pod Mangartom, saj jo lahko razberemo le iz dodatnih virov. Stella Ivšek aka VJ 5237 pa bo na odprtju razstave nadgradila videopoezijo s svojimi vizualijami in jo mapirala na objekt pred galerijo.

Tako kot Anja Golob zapiše, da »življenje potrebuje ogledalo«, poezija potrebuje svojo podobo. Vajeni smo tiste, ki jo sami poustvarimo v intimni bralski izkušnji. V galeriji smo z videopoezijo in drugimi vizualnimi projekti poeziji poskusili nastaviti več različnih ogledal.

Dušan Dovč, kurator razstave

———

[1] Razstave Besede prostora, prostor besed (2011), Printaj! (2012), S črto čez črko (2013), Dan na dan (2015), Besede kot barve, barve kot besede (2015, 2016), Neki piše (2017) in kurirani program videopoezije Sorodnosti (2018).

[2] Tom Konyves je v svojem manifestu videopoezijo označil kot sočasno doživljanja besede (zapisane ali izgovorjene), podobe in zvoka, pri čemer ne gre za ilustriranje poezije, ampak za njeno preseganje in zlitje v časovno (time-based) umetnost. Besedilo pesmi je osnovni element videopoezije. Če ga ne vključuje, je poetično in sodi bolj med umetniški film ali video. Opredelil je tudi pet žanrov videopoezije: kinetični tekst ali animirano besedilo na nevtralnem ozadju, ki spominja na konkretno poezijo v gibanju; ozvočeno besedilo, največkrat gre za človeški/pesnikov glas v povezavi s podobo; vizualizirani tekst ali izpisano besedilo na ekranu, vključeno med, nad ali v podobe; performans, v katerem pesnik ali protagonist govori (ne)posredno v kamero; cinematična poezija, v kateri je besedilo animirano z računalniškimi orodji in programi. Videopoezijo strukturno gradijo elementi naracije (besedilo, podoba, zvok); njihovo povezovanje in sopostavljanje v novo poetično izkušnjo, ki je sugestivna, skrivnostna in ni zgolj vizualno-zvočna interpretacija pesmi; notranji in zunanji ritem, ki ga gradi montaža in zaporedje podobe, besedila in zvoka; repeticija ali ponovitev vizualnih ali zvočnih elementov, kar najbolj označuje prisotnost ali bit poezije; trajanje – če je videopoezija daljša od pet minut, ne vzdrži zgoščene poetične izkušnje; in sodelovanje pesnika, videasta in zvočnega umetnika, lahko v eni osebi ali kot skupina sodelavcev. (vir: Tom Konyves: Videopoetry: A Manifesto, 2011)

 

PREDSTAVITEV RAZSTAVLJENIH DEL

Gorazd Krnc & Peter Semolič, Shotokan
videopoezija, 3’20’’, Zavod Gulag, 2015
.
Video prikazuje pesem Shotokan, ki je izšla v pesniški zbirki Petra Semoliča Druga obala  (Aleph, Center za slovensko književnost, 2015).
Rene Puhar, Hana Repše, Miha Sagadin & Dejan Koban, Šalamun je mrtev pika konec debate
videopoezija, 3’, MKC Maribor, program MKC Črka, 2015
.
Video prikazuje pesem Šalamun je mrtev pika konec debate, ki je izšla v pesniški zbirki Dejana Kobana Frekvence votlih prostorov  (LUD Šerpa, 2016).
Toni Soprano & David Bedrač, Padanja
videopoezija, 2’27’’, MKC Maribor, program MKC Črka, 2015
.
Video prikazuje pesem Padanja, ki je izšla v pesniški zbirki Davida Bedrača V hiši tvojega popka  (Društvo MAUS, 2017).
Nataša Berk & Anja Golob, Ptička
videopoezija, 1’17’’, MKC Maribor, program MKC Črka, 2015
.
Video prikazuje pesem Ptička, ki je izšla v pesniški zbirki Anje Golob Didaskalije k dihanju  (samozaložba, 2017).
Small but dangers (Mateja Rojc & Simon Hudolin Salči), Log pod Mangartom
ready-made, poškodovana črno-bela fotografija, 68,5 x 103 cm, 2005
.
Nekoč je nekje poletel metulj in na fotografiji se je razbilo steklo. Čas je tekel dalje, vreme je izkoristilo človeško brezbrižnost, skozi luknjo v steklu je tekla vlaga in na fotografiji Loga pod Mangartom na železniški postaji v Škofji Loki napovedala morilski plaz. Februarske noči leta 2005 sta Small but dangers fotografijo ukradla, pri čemer ju je zalotil kriminalist. Dejanje je sprožilo plaz dogodkov, ki razkrivajo neuresničljivo potrebo človeka, da bi razumel in nadzoroval neulovljivi kaos, ki obvladuje naš vsakdan. (vir: Small but dangers)
Alenka Pirman, Arcticae horulae
slovar nemških izposojenk v slovenskem jeziku, 1991–2005
.
Projekt se je razvijal sproti – od zasebne ljubiteljske zbirke nemških izposojenk v slovenskem jeziku prek likovne predstavitve zbirke v Narodni in univerzitetni knjižnici leta 1995 (na notranjih robovih miz v čitalnici je bilo razporejenih 40 ročno izvezanih zastavic na medeninastih stojalcih; na zastavicah je bilo s križnim vbodom izvezenih 294 besed) pa vse do izdaje umetniške knjižice v obliki slovarja z naslovom Arcticae horulae z 2.094 gesli, ki je doživela nesluteno medijsko izpostavljenost in biloa razprodana v dveh mesecih (1997). Proces je povezal umetniško področje z jezikoslovnim in izpostavil umetnikovo odgovornost. Posamezni uporabljeni umetniški postopki (npr. travestija, performativni javni dogodki) so javnost namreč zavedli, da je knjižico sprejela kot referenčen slovar. Zato se je projekt za avtorico zaključil 8. januarja 1998, ko je v Književnih listih strogo kritiko slovarja objavil priznani etimolog dr. Marko Snoj. Leta 2005 sta avtorica in SCCA-Ljubljana slovar in arhiv digitalizirala ter ponudila v brezplačno branje na naslovu www.arcticae-horulae.si. Lastnik umetniških del in celotnega arhiva, povezanega z Arcticae horulae, je Moderna galerija Ljubljana. (vir: Alenka Pirman: Zbrana dela, MGLC, 2015)
Tisa Neža Herlec, Srečanje
poseg v prostor z najdenimi lističi, 2018
.
Naša okolica je polna naključnih  srečanj, do katerih bo prišlo le, če smo dovolj občutljivi in pozorni, da opazimo njihovo možnost in dovolimo, da se nam zgodijo. Listki so materialni zapis, dokument obstoja neznanega človeka. Kar piše na njih, priča o vsakdanjosti, ki jo vsak na svoj način živimo vsi. Poleg njihove vsebine je zanimivo tudi, kar se z njimi dogaja: odpadajo z individuumov, izgubljajo in zavržejo se; iz zasebnosti vsakdana padajo na javnost pločnikov in trgov. Ko listek postane javen, je nenadoma mogoče srečanje! Nekdo ga najde in lahko se zgodi komunikacija. Nič več smet, nič več odvečni material, motnja. Zbirka daje priložnost razumevanju skupnega v vsakdanu in odnosa med zasebnim in javnim.
(vir: Tisa Neža Herlec)
Stella Ivšek, Video Mapping VJ 5237
videomapiranje, 2018
.
Projekt bo nastal na dan odprtja razstave in bo kot dokument naknadno vključen v galerijsko postavitev.
Publikacije IGNOR
.
Širina pesniških glasov, raznolikost vizualnega od fotografije, ilustracije, risbe do kolaža in izvirne tipografske rešitve so odlika publikacij IGNOR.
V branje in na ogled bodo razstavljene publikacije:
IGNOR zini (0, oblikovanje: Gaja Naja Rojec; 1, 2, obl.: Aja Sredanović; 3, 4, 8, obl.: Asha Past; 5, obl.: Gašper Kunšič; 7, obl.: Marko Rop; 9, obl.: Dejan Koban in Domen Slovinič; 14, obl.: Tia Avsec; 15, 16, obl.: Petja Kolenko)
Male Ignorirane Knjige (Iztok Osojnik (obl.: Dejan Koban), Lukas Debeljak (obl.: Gregor Rozman), Alja Zamolo, Ernest Alilović (obl.: Tia Avsec), Martin Piekar, Anja Silovšek (obl.: Asha Past), Alen Brlek, Marija Dejanović (obl.: Jana Kumberger), Sergej Harlamov (obl.: Gregor Rozman).

.

PESNIKI IN PESNICE

David Bedrač (1978, Ptuj) je pesnik, profesor slovenščine, doktor literarnih ved, publicist, kritik in mentor. Obiskoval je OŠ Ljudski vrt Ptuj in Gimnazijo Ptuj. Študij je nadaljeval na Pedagoški fakulteti Maribor, strokovno pa se je izpopolnjeval tudi na Poljskem. Piše pesmi, eseje, literarno kritiko in članke s področja literature in kulture. Je v uredniškem odboru literarne revije Mentor. Piše tudi za otroke. Doktoriral je s področja sodobne slovenske lirike na Filozofski fakulteti v Mariboru, s temo: Poezija slovenskih pesnikov in pesnic, rojenih po letu 1970. Sodeloval je na vidnejših slovenskih in mednarodnih pesniških festivalih ter prejel številna priznanja. Pesniške zbirke: Neskončnost (1998), Poezija pomolov (2001), Pesmi iz šipe (2006), Centimetri sveta (2010), Tanka molčanja (2013), Tvoj nakupovalni voziček (2014), V hiši tvojega popka (2017). Pesmi za otroke in slikanice: Pesniška hiša (2008), Gugajčki in gugaji (2010), So že smehci k vam prispeli? (2014). Izdal je tudi priročnik o pesnjenju Brez uteži (2007) in zbirko kratkih zgodb Ubijalci časa (2017).
—
Anja Golob (1976) je doslej objavila pet pesniških zbirk – tri v slovenščini, eno v nemškem prevodu, eno v sodelovanju z Nikolaiem Voglom –, izbore pesmi in drugih besedil v številnih slovenskih in tujih medijih ter okoli 750 odrskih kritik. Druga in tretja knjiga sta prejeli Jenkovi nagradi za poezijo (2014 in 2016). Ta čas piše četrto samostojno pesniško zbirko. Leta 2018 izide nemški, leta 2019 pa hrvaški prevod Didaskalij k dihanju. Od julija 2018 je redna mesečna kolumnistka časnika Večer. Več
—
Dejan Koban se je rodil na Jesenicah, 1979. Od 2006 do 2016 je soustvarjal pesniške večere in festival Mlade rime. Sedaj skupaj s široko ekipo soorganizira večere in IGNORfestival. Organizira serijo pesniških branj v Jalli Jalli, Parjenje kačjih pastirjev v mraku. Pognal je tudi prozna branja Prebiralnik in skupaj z Juretom Bernikom organizira pesniški slam Mi smo tu, oboje v klubu Channel Zero. Je literarni koordinator v klubu Pritličje. Do sedaj je napisal devet pesniških zbirk. Tri je izdal (Metulji pod tlakom (2008), Razporeditve (2013) in Frekvence votlih prostorov (2016), ena je na čakanju, ena ne bo nikoli izdana ali pač, dve je izgubil, dve pa vrgel v smeti. Zanima ga performans, v zadnjem času interpretira svojo poezijo z elementi telesne umetnosti. Je tekstopisec in vokalist pri konstruktu besede in zvoka nevemnevem.
—
Peter Semolič (Ljubljana, 1967) je študiral splošno jezikoslovje in sociologijo kulture na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Piše poezijo, dramatiko, esejistiko in prevaja iz angleščine, francoščine, srbščine in hrvaščine. Do zdaj je objavil štirinajst samostojnih pesniških zbirk, roman za otroke, uprizorjenih je bilo več njegovih radijskih iger, v sezoni 2015/16 tudi gledališka igra Dvigalo. Za svoje delo je prejel več literarnih nagrad, med drugim najvišje priznanje za poezijo Jenkovo nagrado (1997), nagrado za literaturo in umetnost nagrado Prešernovega sklada (2001) ter nagrado velenjica – čaša nesmrtnosti (2016) za desetletni vrhunski pesniški opus. Skupaj s Katjo Kuštrin je ustanovil Kulturno umetniško društvo Poiesis, kjer je sourednik spletne strani društva in urednik društvene knjižne edicije. Živi v Ljubljani kot svobodni književnik.
—
IGNORfestival je umetniška platforma, ki združuje literaturo, performans, glasbo, zvočenje, gib in video umetnost. Več

—

VIZUALNI UMETNIKI IN UMETNICE

Nataša Berk (1980) je študirala umetnost na Dunajski šoli za umetnost, hkrati je bila udeleženka šole za kustose in kritike sodobne umetnosti Svet umetnosti (pri SCCA-Ljubljana). Samostojno se je nazadnje predstavila v UGM Studiu (2015), sodelovala na mariborskih festivalih Kiblix, kot kustosinja intrigantne skupinske razstave preizpraševala dadaizem. Vodi tudi eno najmanjših galerij pri nas – 0,04m³ v izložbenem okencu mariborske ulice. V zadnjem času je izvedla več performativnih nastopov, npr. na festivalu Kiblix ali ob Bienalu neodvisnih v ljubljanskem Kinu Šiška. Več
—
Tisa Neža Herlec (1996) zaključuje dodiplomski študij na oddelku slikarstva ljubljanske ALUO. V letu 2016/17 se je udeležila enoletne izmenjave na École nationale supérieure de Dijon v Franciji. Ustvarja v raznolikih medijih, v svojem delu veliko eksperimentira in raziskuje. Ključno se ji zdi razumevanje časa in prostora, v katerem živi in deluje. Pri tem razvija svojo lastno senzibilnost in poskuša s tem senzibilizirati tudi druge. Zanima jo skupno, vsakdanje in neopaženo. Deluje v Modrem kotu, prostoru v Avtonomni Tovarni Rog, in je štipendistka MOL. Veliko razstavlja; do sedaj je imela tri samostojne razstave: 5faces, Théatre Mansart v Dijonu, Francija (2017), Granulator (analogna fotografija) v Žmaucu v Ljubljani (2017) in Sledi/Traces v sklopu Zinevitrine, Dobra Vaga (2018). Sodelovala je pri večih skupinskih razstavah, mdr. So-delo-vanje, Galerija Alkatraz (2018), Barve, Svetlobna Gverila, Cukrarna (2018), Fin de siècle #ii, Stolp Škrlovec, Kranj (2018), Alius, Zgodovinski atrij Mestne hiše, Ljubljana (2018), Abstrakcija je na koncu tvoje cone udobja, Galerija Equrna (2018), Humana mesta, MAO, Ljubljana (2017), DSU, Galerija Zelenica, Tovarna Rog (2016), HAIP park, Galerija Kapelica (2015) …
—
Gorazd Krnc se je rodil leta 1973 v Ljubljani. Ima naziv magistra umetnosti, ki ga je pridobil s podiplomskim študijem videa in novih medijev na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Od leta 2007 ima status samozaposlenega na področju kulture. Zadnjih petnajst let se intenzivno ukvarja z eksperimentalnim videom, slikarstvom in multimedijsko umetnostjo. Sodeloval je na različnih skupinskih razstavah ali projekcijah na Hrvaškem, Japonskem, Malti, Poljskem ter v Avstriji, Braziliji, Franciji, Grčiji, Italiji, Južni Koreji, Nemčiji, Senegalu, Srbiji, ZDA in Sloveniji, kjer je imel tudi več samostojnih razstav. Zadnjih nekaj let je poučeval na Fakulteti za dizajn ter pred tem na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani. Prav tako je delal na lokalnih televizijah v Sloveniji, kjer je opravljal dela montažerja, spikerja, prevajalca, tonskega tehnika, programskega tehnika, asistenta snemalca in grafičnega oblikovalca. Več
—
Stella Ivšek je oblikovalka, VJka in multimedijska umetnica z zasavskimi koreninami. Pod aliasom 5237 nastopa kot VJ, zanima jo animacija, živa generativna vizualizacija zvoka, mapiranje video projekcij in video montaža. Kot oblikovalka in vizualna umetnica je sodelovala s številnimi društvi in zavodi, kot so Kud Channel Zero, KAPA, ATOL, MOTA, EMANAT, Infundibulum, Multipraktik, Otok, Radio Študent, Kino Šiška, Plac, združenje Synaptic. Skrbi za vizualno podobo kolektiva Tigerbalm in spletne založbe Kamizdat. Bila je kreativni vodja Kluba K4 v okrilju vodenja zavoda K6/4, kjer je skrbela za vizualno podobo kluba, organizacijo razstav znotraj kluba ter povezovanje vsebin oblikovalcev znotraj stalne programske sheme. V Klubu K4 danes deluje kot resident VJ. Kolaborirala je z različnimi ustvarjalci na področju medijske produkcije znotraj intermedijske umetnosti, kot so Waarrego Valles, Shuljo in Lifecutter. Več
—
Alenka Pirman je leta 1989 diplomirala iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. V 90-ih se je njeno delo navezovalo predvsem na izmišljene institucije: SK8 Muzej (1991–93), RIGUSRS – Raziskovalni inštitut za geoumetniško statistiko RS (1997, z Vukom Ćosićem in Ireno Woelle) in Inštitut za domače raziskave (1994–98). Sodelovala je z umetniškimi kolektivi, kot so Luther Blissett/01.org (1998) in Bughouse (2002–03). Izvedla je nekaj metodoloških razstavnih projektov, mdr. je delala z zbirko nemških izposojenk (Arcticae horulae, 1991–98), z deponirano zbirko Policijskega muzeja (Primer. Umetnost in kriminaliteta, 2005, z Biserko Debeljak) in se v nadaljevanju posvetila razvoju efemernih umetniških del (Deveta Koromandija, od 2007). Od leta 2004 deluje v okviru Društva za domače raziskave (DDR), kjer se ukvarja s fenomenom ljubiteljskega zbiranja (razstave v Kabinetu 2005–10) in preučevanjem transformacije statusa predmeta skozi tržne, umetniške in muzealske procese (mednarodni projekt Trda dejstva, 2012–13). Od leta 2009 dela kot sourednica spletnih portalov Culture.si in Kulturnik.si. Leta 2014 je v MGLC pripravila prvo večjo samostojno in pregledno razstavo svojega umetniškega delovanja. Več
—
Hana Repše je leta 2007 diplomirala na Oddelku za likovno umetnost Pedagoške fakultete v Mariboru in leta 2012 zaključila magistrski študij na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Je samozaposlena v kulturi, direktorica Zavoda MARS Maribor ter deluje kot producentka, likovna pedagoginja, vodja šole animiranega filma ENIMATION school in kot mentorica na delavnicah. Zanima jo predvsem pedagoško delo znotraj sodobnih in marginalnih vizualnih praks. S svojimi vizualnimi deli se je večkrat predstavila doma in v tujini. Od leta 2002 sodeluje, organizira in izvaja različne projekte in delavnice s področij umetnosti in kulture.
—
Mateja Rojc in Simon Hudolin sta avtorja mlajše generacije. Pod skupnim imenom Small but dangers sta začela sodelovati l. 2004 z razstavo Proces v Mladinskem centru C.M.A.K. Cerkno. Od l. 2010 ju zastopa Center in galerija P74. Več
—
Toni Soprano je vizualna umetnica, rojena v Mariboru. Zaključila je študij arhitekture na Tehnični univerzi Gradec (1991–1995), študij fotografije na Šoli za umetniško fotografijo Friedl Kubelka na Dunaju (1996–1997) in študij fotografije in slikarstva na dunajski Akademiji lepih umetnosti (1998–2003). V obdobju 2000–2015 je bila članica umetniškega tandema son:DA. Od leta 2009 kot Toni Soprano ustvarja scenografije, zvok in svetlobo za gledališče in dela na področju fotografije.

SPREMLJEVALNI PROGRAM

Nedelja, 2. 9. 2018, ob 11. uri
Kam je zašla poezija?
Po razstavi bo popeljal kurator Dušan Dovč. Pridružil se mu bo Dejan Koban, pesnik in član umetniške platforme IGNOR.

Nedelja, 16. 9. 2018, ob 11. uri
TAM JA TAM
Na vodstvu po razstavi se bosta kuratorju pridružila umetnika Gorazd Krnc in Tisa Neža Herlec.

Ponedeljek, 10. september 2018, od 21. ure dalje
Stella Ivšek: Video Mapping VJ 5237
Videomapiranje ob 25. obletnici AKC Metelkova mesto
pred galerijo Alkatraz, AKC Metelkova mesto

FOTOGALERIJA
Foto: Jasna Jernejšek in arhiv SCCA-Ljubljana

Odprtje razstave in Video Mapping VJ 5237 Stelle Ivšek v galeriji

Stella Ivšek, Video Mapping VJ 5237 na odprtju razstave (kamera in montaža: Toni Poljanec)

TAM JA TAM, vodstvo po razstavi, 16. 9. 2018

Postavitev del na razstavi

FOTOGRAFIJE ZA MEDIJE

 OBJAVE V MEDIJIH

KOLOFON

Kurator: Dušan Dovč
Oblikovalka razstave: Vesna Bukovec
Svetovalca: Miha Kelemina, Barbara Borčić
Oblikovanje tiskanega vabila: Teja Ideja
Produkcija: SCCA, Zavod za sodobno umetnost – Ljubljana, 2018
Koprodukcija: Divja misel

Galerija Vodnikove domačije je odprta:
torek–petek: 12.00–18.00
sobota in nedelja: 10.00–14.00
in ob napovedanih dogodkih.

Informacije:
Dušan Dovč, SCCA-Ljubljana (E dusan.dovc@scca-ljubljana.si, M 051 361 681)
Katja Preša, Vodnikova domačija (E katja.presa@divjamisel.org, M 041 991 439)

Razstavo je omogočila: Mestna občina Ljubljana – Oddelek za kulturo, ki podpira tudi delovanje Vodnikove domačije Ljubljana in Zavoda SCCA-Ljubljana.

            

Zahvale: Petra Kolmančič (MKC Maribor), Jana Putrle Srdić in Zoran Srdić Janežič (Zavod Gulag), Tomaž Kučer (MSUM), Katerina Mirović (Forum Ljubljana / Strip Core), Joško Pajer (Društvo Škuc), Luka Hribar