27. 10. 2021, ob 21.00
Slovenska kinoteka, Miklošičeva 28, Ljubljana
Vstopnina po ceniku Kinoteke

---

Postaja DIVA je spletni in fizični arhiv, ki ga SCCA-Ljubljana razvija od leta 2005 z namenom raziskovanja, arhiviranja in predstavljanja umetniškega videa, filma in novomedijske umetnosti. Prav tistega leta je UNESCO razglasil 27. oktober za svetovni dan avdiovizualne dediščine, ki opozarja o pomembnosti ohranjanja arhivskih zvočnih in avdiovizualnih posnetkov kot so filmi, zvočni in video posnetki ter radijski in televizijski programi. Med to dediščino sodi tudi bogata umetniška produkcija, ki jo v Sloveniji hrani Postaja DIVA in sorodni arhivi po drugih državah.

Vsako leto na ta dan organiziramo dogodek v okviru programa Prakse arhiviranja in v goste povabimo mednarodne arhive, kuratorje_ke in umetnike_ce. Zadnja leta ti dogodki potekajov sodelovanju s Slovensko kinoteko. Letos smo k sodelovanju povabili Kinoklub Zagreb (KKZ), pri katerem so nedavno, v sodelovanju z Avstrijskim filmskim muzejem na Dunaju (Österreichisches Filmmuseum), digitalno restavrirali dela mojstrice amaterskega filma, Tatjane Ivančić. V Slovenski kinoteki bo predstavljeno štirinajst digitalno restavriranih kratkih filmov, ki so nastali med letoma 1969 in 1979. Uvod v projekcijo in proces digitalnega restavriranja filmov bo predstavila Nadja Šičarov iz Avstrijskega filmskega muzeja na Dunaju.

---

PROGRAM

 

---

Nova svetloba: Digitalno restavrirani filmi Tatjane Ivančić

Tatjana Ivančić je ena izmed izjemno pomembnih osebnosti v zgodovini Kinokluba Zagreb, pa tudi v kontekstu jugoslovanskega eksperimentalnega oziroma amaterskega filma. Njen impresivni opus, katerega večji del velja za izgubljenega, nam ne govori le o materialni usodi eksperimentalnega filma na ozemlju nekdanje Jugoslavije, pač pa tudi o položaju žensk in amaterjev v jugoslovanski kinematografiji.

Tatjana Ivančić je bila rojena leta 1913, s filmom pa se je začela ukvarjati šele pri petdesetih letih, ko je v roke vzela majhno 8-mm filmsko kamero in se kmalu popolnoma posvetila svoji novoodkriti strasti. Prvi film je posnela leta 1968, v naslednjih dveh desetletjih pa je režirala več kot sedemdeset kratkih filmov, pri čemer je zelo dejavno tekmovala v okviru amaterskih filmskih festivalov tako doma kot v tujini. Zahvaljujoč nizu zmag v domačih festivalskih krogih je v 80. letih osvojila naziv Mojstrice amaterskega filma Jugoslavije – titulo, ki so jo nosili nekateri od najpomembnejših moških v zgodovini jugoslovanske alternativne kinematografije, po dostopnih podatkih pa je Tatjana Ivančić postala tudi edina ženska v zgodovini domačega organiziranega kinoamaterizma, ki ji je pripadel ta prestižni naziv.

Tatjana Ivančić se je že od samega začetka zavedala, da bo njeno filmsko delo ostalo izključno znotraj ljubiteljskih okvirov, in se ni nameravala profesionalizirati v umetniškem ali režiserskem smislu. Ta odločitev ji je prinesla popolno svobodo pri izbiri tem filmov, fleksibilnost v ustvarjalnem ritmu, pa tudi popolno neodvisnost pri ustvarjanju svoje režijske pisave. Večina njenih filmov je posvečenih lepoti vsakdana, majhnim detajlom sveta narave in teksturam biosfere, še posebej morju, ob katerem je odrastla in ki jo je potem vse življenje privlačilo z magijo svojega mikrokozmosa in maritimnega vsakdana. Narava v celoti je bila zanjo velik navdih – snemala je na sprehodih in ujela (ne)pričakovane trenutke, kot so poletne nevihte ali eksotični hišni ljubljenčki; redko je bilo kaj vnaprej načrtovano ali napisano. »Moji glavni igralci – ptice, žuželke, žabe, kače, pajki, mačke – se sami nastavljajo, skoraj silijo pred kamero; meni preostane le, da na pravem mestu, pravočasno in pri pravi svetlobi pritisnem sprožilec,« je izjavila v nekem intervjuju, pri čemer je v svojih ohranjenih filmih pokazala, kako je videti umetnost preoblikovanja odločilnega trenutka v neprekinjen niz podob. Njeni filmi se nahajajo na meji eksperimentalnega, dokumentarnega in amaterskega domačega filma, vsem pa je skupna ena poetična lastnost: Tatjana Ivančić je bila enako vešča, domiselna, pronicljiva in poetična, ko je snemala mikrokozmos obalne plitvine, kot denimo v filmih Pesek (Pijesak, 1971) in Igra življenja (Igra života, 1972), mestno vrvenje, ki se zrcali v uličnih izložbah, ali subtilno in niansirano igro notranjega in zunanjega sveta, posnetega iz notranjosti vlaka v gibanju, kot v filmih Mesto v izložbi (Grad u izlogu, 1969) in Potopisnice (Putositnice, 1976). Toda tudi ko je ustvarjala na videz konvencionalne amaterske filme – ko je snemala prvi dve leti življenja svoje vnukinje Vesne v filmu Od 0 do 2 (1972) ali vožnjo s čolnom v filmu Dobro staro veslo (1976) – se je Tatjana Ivančić zelo zavedala medija filma, pri čemer je raziskovala njegove oblikovne možnosti in uživala v čisti slikovnosti (fotogeničnosti) predmeta v fokusu njenega zanimanja. Ko gledamo njene filme, se ne moremo izogniti vtisu, da je svet v polnem sijaju svojih kino-pokrajin, kinematičnosti in kinestezije obstajal le zato, da bi se ujel v objektiv njene peresno lahke kamere.

Čeprav je bila Tatjana Ivančić zelo znana v svetu amaterskega filma Jugoslavije 70. in 80. let, so jo kritiki pogosto imenovali »gospodinjo s filmsko kamero«, njene filme pa so opisovali kot ženske in lirične. Poleg te domnevne »ženskosti« je tudi navidez konvencionalna poetika njenih filmov z močno dokumentaristično noto pogojevala njeno takratno nevidnost. Po eni strani ni bila dovolj filmsko radikalna, da bi bila vključena v redke in pičle preglede eksperimentalnih filmov, ki so nastali v hrvaških, tj. jugoslovanskih, amaterskih filmskih krogih, po drugi strani pa se ni posvečala umetniškemu mreženju in promociji svojih filmov na »pravih« mestih.

Filmi Tatjane Ivančić se danes hranijo v Hrvaški kinoteki pri Hrvaškem državnem arhivu, kjer se hrani filmsko gradivo Kinokluba Zagreb. Svoj zadnji film je posnela leta 1986, teh štirinajst ohranjenih filmov pa so najverjetneje izbrali zaposleni krovne ustanove hrvaškega kinoamaterizma, Hrvaške filmske zveze, ki so sredi 90. let začasno prevzeli gradivo KKZ-ja, da bi naredili varnostne kopije in restavrirali filme, pri čemer so izbor verjetno pogojevale ocene umetniške vrednosti posameznih del kot tudi pomen, tj. nagrade, ki so jih ti filmi osvojili na domačih in mednarodnih festivalih amaterskega filma. V nekem trenutku so bili osemmilimetrski filmi T. Ivančič preneseni na nove role osemmilimeterskega traku, hkrati pa so bile narejene tudi njihove povečave na 16-milimetrski filmski trak, kar pomeni, da Hrvaška kinoteka danes hrani tri tipe filmskih zapisov filmov Tatjane Ivančić: kopije izvirnih filmov na 8-mm traku, kopije izvirnih filmov na 16-mm traku in 16-mm internegative. V tem trenutku ni znano, kje se nahajajo osemmilimetrski izvirniki digitalno restavriranih filmov niti preostanek njenega opusa.

Leta 2018 je Kinoklub Zagreb praznoval devetdeset let svojega obstoja in ob tej priložnosti se je odločil dati priznanje Tatjani Ivančić, ne le kot svoji članici z največ posnetimi filmi v klubski zgodovini, pač pa tudi kot zelo pomembni, vendar skoraj povsem zanemarjeni avtorici. Potem ko je Oddelek dediščine Kinokluba Zagreb skupaj s strokovnim osebjem Hrvaške kinoteke pregledal material, ki se nahaja v tej ustanovi, je bilo odločeno, da se bo digitalno restavriranje filmov delalo iz tistih kopij, ki so najbližje izvirniku, to pa so tiste na osemmilimetrskem filmskem traku. Glede na to, da ozki filmi na Hrvaškem predstavljajo restavratorski izziv, se je Kinoklub Zagreb odločil za sodelovanje z Avstrijskim filmskim muzejem, v katerem so bili na koncu digitalno restavrirani vsi trenutno ohranjeni filmi Tatjane Ivančić. Avtorica sama ni pustila skoraj nobenih pisnih sledi o svojem delu, spomin soudeležencev iz tistega časa pa je bil preveč krhek in nezanesljiv, kar je poleg dejstva, da so izvirni materiali izgubljeni, predstavljalo veliki restavratorski izziv za restavratorje Avstrijskega filmskega muzeja.

Petra Belc / Oddelek dediščine KKZ
Prevod: Maja Lovrenov

(vir: kinoteka.si)

---

Restavrirani (preživeli) filmski opus Tatjane Ivančić

Tatjana Ivančić je ena pomembnejših filmskih avtoric jugoslovanskega eksperimentalnega filma, ki je v okviru Kinokluba Zagreb med letoma 1968 in 1986 posnela več kot 70 filmov, s katerimi je uspešno sodelovala na domačih in tujih festivalih amaterskega filma. Za svoje delo si je – kot edina ženska v zgodovini te nagrade – prislužila naziv mojstrice jugoslovanskega amaterskega filma. Kljub veliki prepoznavnosti pa se je do danes ohranilo le 14 filmov iz njenega sicer izjemno bogatega opusa.

Večina ohranjenih del Tatjane Ivančić je posvečena majhnim detajlom narave in teksturam biosfere, predvsem morju, ob katerem je odrasla. Snemala je med svojimi sprehodi in v kamero lovila (ne)pričakovane trenutke, npr. poletne nevihte ali eksotične domače živali, a le redko je prizore načrtovala. Njeni filmi se gibljejo na meji eksperimentalnega, dokumentarnega in amaterskega domačega filma, skupno pa jim je, da odražajo avtoričino zavedanje filma kot medija, raziskovanje njegovih oblikovnih možnosti in uživanje v čisti slikovitosti predmeta, ki je v središču njene pozornosti.

Zaradi nedostopnosti njene filmske zapuščine je Kinoklub Zagreb v sodelovanju z Avstrijskim filmskim muzejem digitaliziral in restavriral vseh 14 filmov, ki so preživeli zgolj kot kopije druge generacije na S8-mm traku, saj izvorni obračilni filmski elementi veljajo za izgubljene. Prvi korak je vključeval pregled elementov, pri čemer smo ugotovili, da so kopije druge generacije sicer v zelo dobrem fizičnem stanju, vendar sliko prekrivajo sledi obrabe, poškodb in nečistoč, saj so bile kopije druge generacije izdelane iz močno obrabljenih izvornih elementov. Te ugotovitve so zarisale jasen okvir restavriranja: cilj restavratorskega projekta je bil približati se videzu kopij druge generacije ter ohraniti omenjene poškodbe in sledi izvornih obračilnih elementov. Razlog za to odločitev je bil tehnične narave, saj sledi izvornih elementov predstavljajo tako velik del slike na večini filmov, da bi jih bilo nemogoče povsem odstraniti brez ustvarjanja digitalnih artefaktov.

Glavni izziv restavriranja je bila zagotovo barvna korekcija. Prvotno zelo živahne barve so sčasoma zbledele, in ker razen kopij druge generacije nismo imeli drugih dobro ohranjenih referenčnih elementov, smo slednje uporabili kot edino referenco. Pri barvni korekciji smo si pomagali s projektorjem na S8-mm filmski trak, na katerem smo predvajali filmske kopije, kar nam je dalo vtis o svetlosti in kontrastih v sliki. Vendar filmom nismo mogli vrniti izvornih barv, saj na elementih ni bilo ustreznih informacij o barvah, na katere bi se lahko zanašali.

Medtem ko smo digitalizacijo in restavriranje slike opravili v Avstrijskem filmskem muzeju, so zvok restavrirali v Digital Magic Studiu v Zagrebu. Čeprav je prvotni načrt predvideval, da bomo za restavriranje uporabili zvočni zapis na magnetnem traku, smo kljub temu digitalizirali tudi zvočno sled na kopijah druge generacije, da bi posnetke uporabili za sinhronizacijo in kot dodaten vir informacij. Ko pa je restavrator zvoka zajel zapis na magnetnem traku in analiziral posnetek, je ugotovil, da je bil magnetni trak v preteklosti znova uporabljen in da ni bil pravilno razmagneten, ko je bil nanj zapisan zvočni zapis filmov Tatjane Ivančić. Tako smo se na koncu morali vrniti k zapisom, pridobljenim z zvočne sledi na S8-mm kopijah, čeprav vsebujejo veliko šumov, pokov in klikov. Restavrator zvoka je ohranil artefakte, ki so nastali med snemanjem in izdelavo novih filmskih elementov, ter odstranil tiste, ki so posledica uporabe in poškodbe filmskega traku.

Restavrirani filmi Tatjane Ivančić zagotovo na platnu ne sijejo na enak način, kot bi lahko sijali restavrirani celovečerni filmi, posneti na 35-mm trak, katerih izvorni elementi so počivali v varnem zavetju arhivskih prostorov. Prvič, slaba kakovost slike in zvoka na redkih preživelih filmskih elementih onemogoča, da bi bili restavrirani filmi videti tako kot ob prvem predvajanju. Drugič, nekatere lastnosti slike in zvoka avtoričinih filmov (šum v zvoku, nenavadno gibanje slike, praske in lepilni spoji, natisnjeni v sliki) bi v kontekstu konvencionalne kinematografije verjetno delovale kot napaka, čeprav to niso. Zato je ključnega pomena, da se v okviru restavriranja amaterskega in eksperimentalnega filma vedno znova vprašamo o izvoru in naravi teh lastnosti, saj je zelo verjetno, da so rezultat posebnih filmskih praks in torej neločljiv del filmske slike, zvoka in njune estetike.

Nadja Šičarov,
Kinotečnik, letnik XXII, št. 1/2

---

Koprodukcija: SCCA-Ljubljana/Postaja DIVA, Slovenska kinoteka
Partnerja: Kinoklub Zagreb, Avstrijski filmski muzej
Podpora: Mestna občina Ljubljana, Oddelek za kulturo in Ministrstvo za javno upravo