Prikaz filmskega/video opusa iz let 1989–2024
Projekcije in pogovori
Petek, 21. 3. 2025, 19.00
Slovenska kinoteka, Miklošičeva cesta 28, Ljubljana
Program v Slovenski kinoteki in na Bazi slovenskih filmov (marec–junij 2025)
21. marec / 1. april / 17. maj / 3. junij
Priprava programa: SCCA-Ljubljana in Slovenska kinoteka
Kurirala: Vesna Bukovec, Robert Kuret
- O programu
- Med telesom in prostorom I: Vrtinec, 21. marec
- Med telesom in prostorom II: Proces, 1. april
- Med telesom in prostorom III: Vertikalni Horizont (V-F-X Ljubljana), 17. maj
- Med telesom in prostorom IV: Črne vode, 3. junij
- Biografija umetnice
- Fotogalerija
- Medijske objave
- Gradiva za medije
- Kolofon
Nataša Prosenc Stearns (1966) je režiserka in video umetnica, ki se ukvarja s širokim spektrom produkcije in prezentacije gibljivih slik, od scenaristike, snemanja in montaže do prostorskih instalacij, video objektov in tiskov. Za video in film se je navdušila v času obiskovanja ljubljanske Akademije za likovno umetnost in oblikovanje, ki je ravno konec osemdesetih let prejšnjega stoletja uvedla predmet o videoestetiki. Kmalu po diplomi je video dela razširila v prostorske instalacije, povezanost med video, filmskim in galerijskim ustvarjanjem pa se prepleta v večini njenega opusa.
V začetku devetdesetih je Radiotelevizija Slovenija pomenila eno od ključnih platform za mlade ustvarjalce. Nataša Prosenc Stearns je takrat nekaj let delala za oddajo Osmi dan, pa tudi za Kanal A in VPK, kar ji je omogočilo dostop do razne opreme. Nekaj projektov je prijavila tudi na Slovenski filmski sklad in začela sodelovati s produkcijsko hišo Arsmedia. Leta 1997 je prejela Fulbrightovo štipendijo in odšla na podiplomski študij filma na California Institute of Arts, kjer je študiral tudi Miha Vipotnik in kjer je delovala ena njenih pomembnejših mentoric, konceptualistka Nancy Buchanan.
Obenem so bila devetdeseta v ZDA čas, ko se je od tujcev, še posebej če so prišli iz držav nekdanje Jugoslavije, pričakovalo podobe vojne, balkansko eksotiko in status begunca, ki se ne more vrniti v lastno državo. Nataša Prosenc Stearns se je v svojem ustvarjanju upirala poenostavljenim podobam vojne, ki jo je tudi sama doživljala predvsem kot medijsko posredovano podobo. V svojem delu se ni nikdar ukvarjala z direktnim političnim angažmajem, zaradi česar jo je Holly Willis, predstojnica oddelka za medijske umetnosti na kalifornijski School of Cinematic Arts, proglasila za nekakšno anomalijo na video art sceni.
Po zaključku podiplomskega študija je v Los Angelesu najprej sodelovala s produkcijsko hišo Emergent Properties, nato je s partnerji ustanovila lastno produkcijsko hišo Kanalya Pictures, kjer so bila realizirana mnoga njena dela, začela pa je sodelovati tudi z ameriškimi galerijami in desetletje razstavljala pod okriljem galerije Ruth Bachofner.
Prikaz filmskega in video opusa Nataše Prosenc Stearns, ki nosi naslov Med telesom in prostorom, je izbor iz njenih del, ki zajema štiri programe: Vrtinec, Proces, Vertikalni horizont in Črne vode. Prva programa se še spogledujeta z igrano formo, druga dva pa sta že v polnosti eksperimentalna, pri čemer se znotraj enega sklopa znajdejo dela radikalno različnih estetik, zvrsti in produkcijskih kontekstov, ki so nastajala v različnih obdobjih od konca osemdesetih let do danes. Njena dela zaznamujejo fokus na telo, njegovo snovnost, ki v kasnejših delih postaja spektralna prezenca v podobi silhuete, napolnjena z osnovnimi elementi, pri čemer prevladuje voda, eden osrednjih motivov avtoričinega opusa; plastenje podob (ang. multilayer), raznovrstni načini njihovega sestavljanja in kombiniranja v montažnih programih, povezanosti vsega živega – ali bolje rečeno snovnega – v en sam velik pulzirajoč organizem, ki ga zaznamuje gibanje. Gibljiva slika pri Nataši Prosenc Stearns velikokrat pomeni dobesedno to: kot bi v času petrificirana slikarska podoba nenadoma vzvalovala, kot bi za hip vdihnila zrak – tu ni zgodbe, zgolj pulz. Po drugi strani lahko v njenih delih prepoznamo tudi teme, ki nujno prikličejo dejstvo, da se življenje organizira v človeško družbo: odtujenost, vseprežemajoče potrošništvo, izgubljanje v virtualnih dvojnikih ter komaj prepoznavne podobe vojne in njenih žrtev.
S programom želimo nadaljevati tradicijo sodelovanja med SCCA–Ljubljana in Slovensko kinoteko, v okviru katere predstavljamo ključne avtorje in avtorice na področju videa (doslej so se zvrstili Miha Vipotnik, Ema Kugler, Marko A. Kovačič in Neven Korda). Filmi, ki so sicer dostopni v spletnem arhivu Postaja DIVA, tako dobijo novo življenje v novem kontekstu na velikem platnu. Kinotečne projekcije bo dopolnilo sodelovanje z Bazo slovenskega filma (BSF), kjer si bo mogoče ogledati preostala dela Nataše Prosenc Stearns.
Robert Kuret
Med telesom in prostorom I: Vrtinec
Petek, 21. marec ob 19.00
Stvarjenje. Obstoj. Odtujitev. Ritual.
Rojstvo sveta iz kroženja. Vortex že predpostavlja ukrivitev prostora, ki postane gravitacijsko polje, v katerem se nekaj dogaja. Iz Blata, natančneje blatnega vulkana, izstopi ženska, ki jo Nataša Prosenc Stearns posname v kalifornijski puščavi in tako ponudi svojo verzijo zgodbe o začetku: brez planov obraza, kot enega od elementov narave, ki ostaja del pokrajine. Naslednji korak iz mitološke pradavnine je že urbana poosamosvojitvena sodobnost, kjer blato postane beton v Betonskem človeku: gradnik stvarjenja novega človeka, kjer se v formi nemega filma srečata mit o Pigmalionu in pravljica o Pepelki, ki ljubezensko zgodbo povesta v kontekstu ženske višjega srednjega razreda posttranzicijske Slovenije. Avtorica na različne načine raziskuje temo odtujitve, recimo odtujitve v medijsko reprezentirani podobi, ki v Večeru živi svoje življenje neodvisno od njene »realne nosilke« ter jo fantazmagorično ustrahuje. Zaključek sklopa išče izhode iz odtujenosti v magičnem, okultnem ritualu sestrskih Zadnje večerje in Tanga za ribe.
Filmi so nastali v radikalno različnih obdobjih in kontekstih: Betonski človek in Večer pod okriljem producentske hiše Arsmedia in koprodukcije RTV Slovenija v devetdesetih, Tango za ribe v produkciji RTV Slovenija, Blato, Afterlife, Avtoportret in Obala kot neodvisni projekti v ZDA v dvatisočih, Vortex pa je bil del večjega instalacijskega projekta Gladiatorji na 48. Beneškem Bienalu l. 1999, Konstrukt je nastal iz najdenih posnetkov delovišča gradnje Biosfere 2 v Arizoni, ki je največji objekt z umetno ustvarjenim okoljem za življenje na Marsu, medtem ko je bila Zadnja večerja posneta v okviru EPK Maribor.
Prehod na digitalno kamero in neodvisni produkcijski kontekst je pomenil tudi več eksperimentiranja s samo podobo, recimo kombinacijo leče z ogledali za doseganje učinka zrnatosti (Obala). V tem času je avtorica razvijala tudi t. i. haiku videe – gre za dela, kot sta Avtoportret in Afterlife, ki so nastajala na podlagi spontano zabeleženih fragmentov realnosti in se izoblikovala v montažnem procesu.
Robert Kuret
Za izposojo kopij se zahvaljujemo Arhivu RTV Slovenija in Slovenskemu filmskemu arhivu pri Arhivu RS. Z Natašo Prosenc Stearns se bo pogovarjal kurator Robert Kuret.
Slovenija/ZDA, 1999, digitalni format (posneto na 16 mm), 3:4, barvni, 2′ 30”, bd (z dovoljenjem Moderne galerije Ljubljana)
Podobe ognja, zemlje, peska in snega, ki se vrtijo in izgubljajo v krožnem gibanju.
ZDA, 2009, digitalni format (posneto na video), 1.78, barvni, 9’ 51’’, bd
Zgodba o izvoru življenja, v kateri ženska izoblikuje samo sebe iz naravnega materiala.
Arsmedia in TV Slovenija, Slovenija, 1995, Beta SP (posneto na super 16 mm), 3:4, barvni, 15′ 29’’, bd
Ženski čevelj obtiči v svežem betonu sredi mesta. Njegova lastnica, vržena iz svojega vsakdanjega hitrega ritma, želi nestrpno rešiti situacijo. Nepričakovani dogodki ji eden za drugim križajo načrte.
Emergent Properties, ZDA, 2002, digitalni format (posneto na video), 1.37, barvni, 12′ 30’’, svp
Gradnja objekta Biosfera 2, v kateri je bilo kot biološki eksperiment ustvarjeno izolirano okolje.
Arsmedia in TV Slovenija, Slovenija, 1999, super 16 mm, 3:4, barvni, 10’ 57’’
Ko je samota preboleča, si začnemo umišljati stvari.
ZDA, 2010, digitalni format (posneto na HD video), 1.78, barvni, 2’ 50’’, bd (z dovoljenjem zasebne zbirke Nancy Kaye)
Statično tihožitje v daljšem časovnem razmiku: venenje šopka potonik.
ZDA, 2010, digitalni format (posneto na video), 1.78, barvni, 3’ 13’’, bd
Umetnica portretira sebe v odsevu številnih zasteklenih družinskih fotografij.
Kanalya Pictures, ZDA, 2004, ZDA, digitalni format (posneto na video), 1.78, barvni, 5’ 51’’, bd
Vsakdanje dogajanje v soseski Venice Beach v Los Angelesu. V izrazitih barvah, rahlo zrnati strukturi in zamegljeni perspektivi avtorica izmenjuje divje, kaotične prizore z mirnimi, skoraj opustelimi kadri te prostrane obale.
koprodukcija EPK Maribor 2012, Slovenija / ZDA, 2012, digitalni format (posneto na HD video), 1.78, barvni, 12’ 12”, sp
Na prvi pogled povsem normalen obisk šestih hčera pri svoji mami se sprevrne v šamanistični ritual. Zgodba temelji na slovenski pripovedi o delovanju čarovnic iz 16. stoletja.
TV Slovenija, Slovenija, 1992, digitalni format (posneto na betacam video), 1.37, barvni, 4’ 24’’, bd
Večna tema o odnosu med spoloma je prikazana s pomočjo dvojic, ki jih poudarjajo podvojeni detajli.
Med telesom in prostorom I: Vrtinec
21. – 28. marec
» Ogled na Bazi slovenskih filmov
V prvem program na Bazi slovenskega filma se zvrstijo predvsem igrana dela Nataše Prosenc Stearns, ki pa ponudijo tudi vpogled v začetke njenega ustvarjanja. Začnemo namreč z najstarejšim delom, Ne poznaš me iz leta 1989, ki je nastal v produkciji TV Sarajevo, nadaljujemo pa s filmom Tam – Framski slap, ki je nastal v produkciji Otroškega in mladinskega programa RTV Slovenija, kjer je Nataša Prosenc – kot tudi številni drugi videasti – delovala na začetku devetdesetih, recimo v okviru kulturne oddaje Osmi dan. Film Jutro korespondira s filmom Večer, ki bo prikazan na premiernem večeru v Slovenski kinoteki, saj skupaj sestavljata diptih, ki govori o človeški samoti, enkrat s pozicije ženske (Večer), drugič s pozicije moškega (Jutro). Sledijo trije igrani filmi, ki jih je Nataša Prosenc Stearns – podobno kot že Jutro – posnela v ZDA, tematizirajo pa disfunkcionalnost zdravstvenega sistema (Čakalnica), vseprisotnost tržišča v medčloveških odnosih ter portret disfunkcionalne perspektive z otroške perspektive deklice, ki praznuje rojstni dan.
Robert Kuret
TV Sarajevo, BiH (Jugoslavija), Beta SP, 3:4, barvni, 1989, 4′ 56” (bd)
Plesišče in plesalca ter ženska, ki se po njunih korakih uči plesa, simbolizirajo dva svetova in dve generaciji, ki sta si v nasprotju.
TV Slovenija, Slovenija, Beta SP, 3:4, barvni, 1991, 7′ 26” (bd)
Video bi lahko poimenovali video-pravljica, saj ima vse njene elemente. Prizorišče je gozd, po katerem se premika škratovska figura, ki nikoli ne pokaže obraza. Na svoji poti večkrat sreča druga nenavadna bitja.
ZDA, Beta SP, 3:4, barvni, 1998, 7′ 58” (bd)
Ko je samota preboleča, si začnemo umišljati stvari. Filmski projekt Samota v dvoje je sestavljen iz dveh kratkih filmov: Jutro in Večer, katerih zgodbi se dogajata na meji resničnosti in iluzije.
Kanalya Pictures, ZDA, video, 16:9, barvni, 2003, 10′ 20” (ang)
Vzdušje med naključnimi pacienti v čakalnici pri svojem osebnem zdravniku na božični večer. Običajni pacienti morajo čakati, medtem ko pomembnejši partnerji, znane osebnosti in znanci zdravnikov vstopajo v ambulanto mimo vrste. Nezadovoljstvo med čakajočimi se stopnjuje.
ZDA, HD video, 16:9, barvni, 2013, 7′ 40” (ang, sp)
Par si skuša med službo vzeti 20 minut za zasebnost. V njuno zgodbo vpade nepovabljena trgovska potnica, ki ju z neomajnim prepričevanjem poskuša opehariti.
ZDA, HD video, 16:9, barvni, 2014, 10′ 33” (ang, sp)
Dekle se za svoj rojstni dan spopada z disfunkcionalno družino. Po kratki zgodbi Lili Potpara.
Med telesom in prostorom II: Proces
Torek, 1. april ob 19.00
Dvojnik in Čas?, kratka eksperimentalna filma iz devetdesetih, zastavljata vprašanje o smislu bivanja, Sokratov proces, omnibus triindvajsetih različnih avtorjev, poskuša odgovoriti z bivanjem kot uresničevanjem določene etične pozicije.
Avtoričin diplomski film Čas? je bil zasnovan kot parodija takratnih oglasov, ki prevzame tipično podobo večernih poročil iz preloma tisočletja: kazalec ure odšteva zadnje minute do sedmih zvečer. Film zaznamuje podoba virtualnega prostora, ki pravzaprav nadaljuje temo Dvojnika in njegovo vprašanje razmerja do časa, s katerim človek razpolaga: dvojnik ni le materializirano delo, ampak je ime množične reprodukcije življenj in delovne sile, ki poganjajo družbeni stroj.
Za srednjemetražni film Sokratov proces je Nataša Prosenc Stearns s povabili in odprtim pozivom zbrala 23 avtoric in avtorjev z vsega sveta, ki jim je poslala posamezne dele scenarija: scenarij je bil razdeljen na manjše enote, kratke filme, ki tvorijo enotno zgodbo Sokratovega procesa. Princip režijskega ansambla je po eni strani olajšal realizacijo produkcijsko povsem neodvisnega filma, ki je nastal v okviru produkcijske hiše Kanalya Pictures, po drugi strani pa je s svojo formo omnibusa artikuliral potovanje duha.
Sokrat in soudeleženi v njegovem procesu tako ravno v formi omnibusa postanejo transzgodovinski, transgeografski, transspolni, transzvrstni … Sokrat ni več zgolj oseba na določenem kraju ob določenem času, ampak postane duh, etični princip, ki se lahko nahaja na več mestih hkrati in ki pravzaprav prevprašuje idejo potovanja oz. razdalje, saj je na nek način povsod oz. vedno že tu; z idejo prostor-časa kot velikega enotnega organizma se danes spogledujejo tudi nekatere ekofilozofije novega materializma. Morda je Sokratov proces v opusu Nataše Prosenc Stearns film, ki se najbolj eksplicitno spopada z vprašanjem smisla življenja, s katerim se sooči bitje zavesti, vstalo iz materije.
Robert Kuret
Za izposojo kopij se zahvaljujemo Arhivu RTV Slovenija. Z Natašo Prosenc Stearns se bo pogovarjal kurator Robert Kuret.
TV Slovenija, Slovenija, 1995, digitalni format (posneto na Beta SP), 3′ bd
Medijska podoba – ura, ki napoveduje začetek televizijskih poročil – s ponavljanjem doseže status stereotipa. Avtorica zamaje »zamrznjenost« te podobe, tako da jo preoblikuje in s tem postopkom času zopet povrne njegov naravni in neprekinjeni tok.
TV Slovenija, Slovenija (Jugoslavija), 1990, digitalni format (posneto na Beta SP), 3:4, barvni, 1′, bd
V dvakratnem obrisu iste osebe se gibljeta dve časovni komponenti: minevanje nekega vsakdana in nočni ognjemet. Oba svetova prehajata iz enega v drugi obris, ki na koncu zamrzne v tisto, kar je bil v resnici: kip človeka.
ZDA/Slovenija/Bolgarija/Italija/Japonska/Španija/Francija/Čile, 1995, digitalni format (posneto na HD video),1.78, barvni, 59′, svp
Omnibus 23 filmskih režiserk_ in videastk_ iz različnih kulturnih okolij. Iz Slovenije sodelujeta tudi Jasna Hribernik in Zmago Lenárdič. Film je eksperiment v koeksistiranju različnih žanrov v enem projektu. Vse različno dolge filme, ki so bili posneti v desetih državah in sedmih jezikih, povezuje tema Sokratove sodbe in smrti. Sokrat kot lik se spreminja iz ženske v moškega, iz starca v mladenko in iz človeka v žival v prvi obsodbi svodobe govora.
Med telesom in prostorom II: Proces
1. – 8. april
» Ogled na Bazi slovenskih filmov
ZDA, HD video, barvni, 2021, 26′ 26” (v angleškem jeziku)
Množica ljudi različnih družbenih slojev, starosti, ras in spolnih usmeritev pripoveduje zgodbe o tem, kaj jim pomeni »dovolj«, pri čemer se dotikajo potrošniške kulture ter velikih ekonomskih in socialnih razlik.
Kanalya Pictures, ZDA, HD video, 2006, 75′ 10” (v angleškem jeziku)
Triler o ilegalnem trgovanju z afriško umetnostjo in posledicah kolonializma na zahodu.
Med telesom in prostorom III: Vertikalni horizont
Sobota, 17. maj ob 19.00
V-F-X Ljubljana
Telo začne razpadati na dele, se spajati z drugimi telesi v nerazločne gmote, se raztapljati na osnovne elemente: v Križišču se obraz razprši v mehurčke vode, ki so videti kot piksli, v Meji se hrbet spremeni v puščavo, v Nočnem izviru usta razpadejo v gomilo in se povrnejo v usta, ki bi lahko bila tudi rana … Vse je torej v stalnem toku in prehajanju, pri čemer gre za logiko vizualne metafore.
V metafori hrbet efektivno postane puščava, usta dejansko postanejo gomila. Metafora torej od znotraj eksplodira vzpostavljene koncepte in meje ter omogoča metamorfozo objekta v nekaj drugega, s čimer vzpostavlja neko temeljno povezanost stvari med seboj. Če nadaljujemo misel Timothyja Mortona iz Hiperobjektov: prihodnost in preteklost sta že sedanjost, tam je že tu, drugi je že jaz in stvari, objekti in njihovi deli že mutirajo drug v drugega.
V tem sklopu so prikazana dela, ki živijo dvojno življenje, kot galerijske instalacije in kot film oz. video objekt. Avtorica pri tem svoja dela snuje vzporedno za različne medije, pri čemer se dramaturgija v okviru instalacije zgodi skozi obiskovalčevo premikanje po prostoru, medtem ko v filmu dramaturgijo vzpostavlja narativ. Projekt Vertikalni horizont je bil recimo zastavljen kot labirint z nizkimi zidovi v galerijskem prostoru, kjer so bili postavljeni zasloni, medtem ko film labirintski občutek poustvari s silhuetami v temnem prostoru, kjer kamera v vedno bližjem planu potuje po zidu, medtem ko zgolj slišimo korake, ne da bi videli njihove nosilce.
Projekt Meja je doživel različne galerijske inkarnacije, kjer so bili po tleh razpostavljeni monitorji z zankami različnih videov, kar naj bi poustvarilo občutek vodne površine. Film to fluidnost in prehajanje dveh teles v eno ter abstraktnost določenih telesnih delov dosega z uporabo skrajno bližnjega plana. V umetničinem kasnejšem filmu iz leta 2010 Going Where postane stopnjevanje proti bližnjemu planu osrednji formalni postopek abstrakcije, v katerem se izgubijo tako meje med različnimi objekti kot meje med deli tega objekta.
Robert Kuret
Med telesom in prostorom IV: Črne vode
Torek, 3. junij ob 19.00
Med osrednjimi motivi ustvarjanja Nataše Prosenc Stearns je voda. Ta zaradi svoje motnosti pomeni element abstrakcije, ki napolni človeške silhuete z elementarno snovnostjo.
Gaston Bachelard, ki je napisal študije o vseh štirih osnovnih elementih, je videl vodo kot enega ključnih elementov, s katerim »dezobjektiviramo predmete, deformiramo oblike«, s čimer pod predmetom pridemo do snovi. Voda je obenem prvotni element odsevanja in posledično plastenja podob. V vodi se združujejo podobe globine in površine, se med sabo prekrivajo ter tako pridobivajo metaforično moč. Eden ključnih postprodukcijskih procesov Nataše Prosenc Stearns je ravno proces združevanja (ang. amalgamation), kjer se plasti podob ne le prekrivajo, ampak podobe vplivajo druga na drugo, postanejo vsebovane druga v drugi in vidne druga v drugi.
Večina del v tem sklopu je bila zasnovana v kontekstu prostorskih video instalacij, vezanih na galerijske in negalerijske prostore. Kar nekaj del živi dvojno življenje, galerijsko in filmsko, pri čemer se pokažejo razlike v kontekstu obeh medijev, a tudi v različnih galerijskih postavitvah istega projekta; tako se recimo tekstura in material stene, na katero je projicirana podoba, vpisujeta vanjo in jo razgibata kot odsevna površina vode ter tako postajata še ena od plasti podobe.
Nekatera dela so nastala tudi v drugih kontekstih, recimo na gledališkem odru, kot na primer opera koda L, v kateri je umetnica sodelovala s svojim dolgoletnim sodelavcem, skladateljem Milkom Lazarjem. Tukaj je avtorica uporabila odlomke drugih del (Kariatide in Hotelski dnevnik) in tehniko plastenja s pomočjo premičnih poltransparentnih paravanov, na katerih so se združevale podobe iz štirih projektorjev in ki so nadomeščali klasično scenografijo. Ker so podobe prosevale skozi paravane, so se pojavljale kombinacije, ki jih je bilo nemogoče predvideti, ter ustvarjale vizualno kompleksne, naplastene abstraktne podobe, značilne za delo Nataše Prosenc Stearns.
Robert Kuret
Pred projekcijo bo imela predavanje dr. Maja Manojlović, medijska in filmska teoretičarka ter predavateljica na Kalifornijski univerzi Los Angelesa (UCLA).
Vizualna umetnica in režiserka Nataša Prosenc Stearns (1966) je diplomirala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. S Fulbrightovo štipendijo je odpotovala v Los Angeles, kjer je magistrirala na California Institute of the Arts. Njeno delo obsega enokanalne videe, video instalacije, kratke in celovečerne filme ter fotokolažne tiske. Raziskuje inovativne strategije narativnega in vizualnega izražanja. Poznana je po kreativni uporabi negalerijskih prostorov in velikih večkanalnih instalacijah. Področja njenega umetniškega raziskovanja so odtujenost in identiteta, gibanje in metamorfoza. Tranzicija je tudi del njene osebne izkušnje, saj že petindvajset let prečka Atlantski ocean od doma v Sloveniji do drugega doma v ZDA. Različne abstrakcije telesa v njenih delih sugerirajo upor patriarhalnim predpostavkam, standardom in hierarhijam. Razvila je vizualni jezik, ki povezuje na videz nezdružljive prostore in figure. To ji omogoča osredotočanje na še eno od njenih izbranih tem – soodvisnost in enost vseh stvari. Njena dela iščejo celovitost ali zlitje ter osebno in družbeno identiteto, ki nikoli ni povsem ustaljena, nikoli povsem dokončana.
Dela Nataše Prosenc Stearns so bila razstavljena v pomembnih institucijah v mednarodnem prostoru, med drugim na Beneškem bienalu, v Muzeju umetnosti Douloun v Šanghaju, na sejmu ARCO v Madridu, v Muzeju umetnosti v Tel Avivu, madridskem centru Circulo de Bellas Artes in drugje. Njeni filmi in videi so bili prikazani na festivalih SXSW, Films de femmes Paris, AVIFF Cannes, Brooklyn Film Festival, Chicago Independent Film Festival, Pacific Film Archives Berkeley, RedCat v Disney Music Hall v Los Angelesu in drugje. Je prejemnica Sorosove štipendije, štipendije Durfee in nagrade Prešernovega sklada. Njeni videi so vključeni v sodobno opero koda L skladatelja Milka Lazarja, ki je tudi avtor glasbe več njenih del.
Med telesom in prostorom I: Vrtinec
21. 3. 2025, foto: Matjaž Rušt
Med telesom in prostorom II: Proces
1. 4. 2025, foto: ahriv SCCA-Ljubljana
- Ana Rozman, Kulturna panorama, 3. program Radia Slovenija – program Ars, 22. 3. 2025
- P. G., Med telesom in prostorom: retrospektiva filmsko-vizualne ustvarjalke Nataše Prosenc Stearns, MMC RTV, 21. 3. 2025
- Nina Zagoričnik, Nataša Prosenc, mednarodno uveljavljena umetnica in režiserka, Proti etru, II. program Radia Slovenija – Val 202, 21. 3. 2025
- Med telesom in prostorom, Mladina, 21. 3. 2025
- V Slovenski kinoteki retrospektiva Nataše Prosenc Stearns, STA, 21. 3. 2025
Kuratorka in kurator: Vesna Bukovec, Robert Kuret
Koprodukcija: SCCA-Ljubljana/Postaja DIVA in Slovenska kinoteka
Partner: Baza slovenskih filmov (BSF)
Podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana – Oddelek za kulturo
Zahvale: Maja Manojlović, Rok Omahen, RTV Slovenija, Slovenski filmski arhiv, Slovenski filmski center, Baza slovenskih filmov
