Festival V-F-X Ljubljana
Četrtek, 19. 5. 2022, 21.00 in petek, 20. 5. 2022, 19.00
Slovenska kinoteka, Miklošičeva cesta 28, Ljubljana
Osrednji avtor letošnjega festivala V-F-X Ljubljana prihaja iz Zagreba. Priznani režiser in avdiovizualni umetnik Vladislav Knežević vse od leta 1988 ustvarja samosvoj opus v duhu avantgardne rabe filmskega jezika, ki ga povezuje z napredno računalniško grafiko. Njegova retrospektiva bo predvajana v dveh sklopih, in sicer v četrtek in petek. Del programa bo predvajan v stereoskopski 3D projekciji. Poleg starejših del bo premierno predvajan pravkar končani film Null Cone (2022). V času trajanja festivala se lahko na VR točki v kavarni Kinoteke potopite v 360-stopinjski prikaz njegovega filma Aqualia (2021). V petek z avtorjem pripravljamo tudi mojstrsko delavnico, namenjeno mladim ustvarjalkam in ustvarjalcem. V pogovoru z avtorjem bomo odstrli pogled na njegov ustvarjalni proces in konceptualne zasnove del, ki nastajajo na presečišču znanosti in umetnosti.
Retrospektiva: Vladislav Knežević
Četrtek, 19. 5. 2022, 21.00
Vstopnina: 4,40 €
Trilogijo filmov sestavljajo svojevrstni komorni znanstvenofantastični/eksperimentalni/animirani hibridi. Prva dva filma bosta predvajana s sistemom za stereoskopski 3D prikaz.
Projekcija v prisotnosti avtorja.
Vladislav Knežević, Hrvaška, 2014, DCP, 12′ 45”
______________
A.D.A.M. je film o poskusu pridobitve nadzora nad opazovanim kosom vesoljskega odpadka, ki je nepričakovano pridobil zavest. Padec asteroidne rudarske naprave z imenom A.D.A.M. (Autonomous Drone for Asteroid Mining) povzroči krepitev njegovih kognitivnih procesov in aktiviranje avtonomnega načina. To vodi v zavrnitev komunikacije z operaterji satelitskih podjetij. Atlas intenzivnih praznih pokrajin, urbanih megastruktur in izgubljenih obzorij, potopljenih v kakofonijo jezikov, kod in komunikacijskih omrežij, je osnova te metafikcije o odnosu med človekom in strojem. Njihova skupna pot proti preobremenitvi se začne z zapuščanja morja, nadaljuje s prehodom skozi mitske ambiente in se na koncu konča s prihodom v nestabilen in nasičen prostor sodobnega hiperurbanizma. Algoritem učinkovite rešitve: ne obstaja.
Vladislav Knežević, Hrvaška, 2018, DCP, 19′
______________
Gravitacijski valovi prehajajo skozi vse obstoječe dimenzije, tudi tiste, ki jih skoraj ni mogoče zaznati. Znanstveni eksperiment je v svoji osnovni uporabni naravi namenjen razumevanju večdimenzionalne strukture stvari in ima potencial za nenavadno izkušnjo. Naprava je uspešno zaznala neznano dimenzijo v neskončno majhnem merilu in nastavila parametre za povečavo in sledenje vseh aktivnosti v nam vidnem ambientu ne-kraja. Po svoji tipologiji je univerzalna arhitektura ne-kraja optimizirana za dokumentiranje neznanega in določanje topologije nepričakovanega. Film sledi poteku intenzivnih dejavnosti entitet, prisotnih v dimenziji N, ki ustvarjajo nekakšno izkušnjo onstran človeštva.
Vladislav Knežević, Hrvaška, 2021, DCP, 20′
______________
V testnem bazenu za podvodno robotiko stroj, okužen z neznanim biološkim skupkom, izvede usodni manever. Novi sklopi ustvarjajo svoje oblike, samozadostne, samooblikujoče, prilagodljive. Antropocen kot človekova stvaritev je odprl možnost, da se na podaljšku telesa brez organov naselijo druge oblike življenja, nečloveško osupljive in nepredvidljive.
Retrospektiva: Vladislav Knežević
Petek, 20. 5. 2022, 19.00
Vstopnina: 4,40 €
Prva dva filma se nanašata na čas zgodnje avantgarde in umetnosti v obdobju 1900–1930. Zadnji trije filmi se z izrazito minimalnimi filmskimi postopki opirajo na tradicijo strukturalističnega filma in potenciale filmskega medija v svojevrstni atmosferičnosti ambientov, značilni za trdo znanstveno fantastiko.
Projekcija v prisotnosti avtorja.
Vladislav Knežević, Hrvaška, 2019, DCP, 18′ 48”
______________
Izstrelitev vohunskega balona iz italijanske vasi, ki leži nasproti južnega dela istrskega polotoka, je za letalskega častnika Giuseppeja Rosignolija pomenila začetek najbolj nenavadne avanture. Odločitev za izvidniško misijo nad močno utrjeno avstro-ogrsko vojaško cono Pulj je bila sprejeta nekaj mesecev pred vstopom Kraljevine Italije v prvo svetovno vojno leta 1915.
Vladislav Knežević, Hrvaška, 2010, 35 mm, 9′ 30”
______________
Če je novi svet kdaj obstajal, je še vedno skrita pot za obzorjem. Analogna ura odbije zadnje sekunde pred svetovno krizo, plemenita patina pa prekriva drobce za arheologe spomina. Tiho olajšanje med dvema vojnama; čas samozavestnih teles, melanholičnega prostega časa, skrivnih delitev sveta. Piše se leto 1929. Mir pred ogromno eksplozijo.
Vladislav Knežević, Hrvaška, 2022, DCP, 8′
______________
Nanogenerator, ki se integrira v mikroraven hitrih vesoljskih prašnih delcev, kodira modele, domneve in možnosti. Proces zajema trdno izdelane znanstvene teze, dvome in fantazme, imaginarije in obrobne diskurze na različnih ravneh. Notranja arhitektonika patafizičnega stroja se povzdigne z nano ravni in z gibanjem generira nastajanje. Spiralno vrtenje s spremenljivo hitrostjo znotraj delcev simulira, a tudi potencialno aktualizira nastanek. Vrh ničelnega stožca predstavlja proces izmenjave energije v obliki absorpcije in emisije fotonov. V osrednji točki je opazovalec znotraj zdajšnjega trenutka kot interaktivni del kreacije z nastajajočo negotovo prihodnostjo. Film ni poskus znanstvene vizualizacije, temveč energijsko povzročen konstrukt.
Vladislav Knežević, Hrvaška, 2013, DCP, 7′
______________
V geometriji statičnega posnetka elementi arhitekture in prostora postanejo predmet vizualnega eksperimenta. Video je sestavljen iz treh delov: aktivacija (odpiranje avditorija) – kodiranje (osrednji del) – deaktivacija (zapiranje avditorija). Ključni pojmi iz besedila Maxa Benseja Estetika in programiranje (1968) so kodirani v ničle in enke s pomočjo animacijskega postopka dviganja in spuščanja sedežev. Ta skrivnostna izpoved stroja predvideva navidezno resničnost, v kateri je vsa komunikacija posredovana z zaporedji bitov. Avditorij, sestavljen iz osmih vrst s 16 stoli, prikazuje polje artikulacije digitalne kode. Arhitektura dvorane predstavlja institucionalno okolico, fizični prostor in prostor vzpostavljanja odnosa z dojemanjem prostora, časa in filma.
Vladislav Knežević, Hrvaška, 2020, DCP, 6′ 30”
______________
V vzporednem procesu sta prostor in čas definirana skozi gibanje telesa, telo pa se neizogibno preoblikuje z gibanjem v času in prostoru. Pospešeno s postopkom ponavljanja se dimenzije začnejo združevati in telo pade na svoj astronomski obstoj. Nič je tam, kjer čas, prostor in telo postanejo eno. (Ivor Glavaš)
Vladislav Knežević (Zagreb, 1967) je študiral filmsko in televizijsko režijo na Akademiji dramske umetnosti v Zagrebu in na De Vrije Academie v Haagu. Ukvarja se predvsem z avdiovizualnimi raziskavami in ustvarja dela z uporabo posnetega videa, digitalne fotografije, mikro-animacije, stereoskopske 3D tehnologije in generativnega elektronskega zvoka v poskusu ustvarjanja nove izkušnje gledanja filmskih medijev. V središču njegovega zanimanja so koncepti, povezani z obrobnimi področji kategorij resničnosti, doživljanjem novomedijskih podob, digitalno estetiko, utilitarno-fantastičnimi konstrukti in posledicami tehnološko-znanstvenih raziskav na človekovo izkušnjo. Je poklicni TV režiser in dela z več kamerami, kot režiser pa je v obdobju od 1994 do 2017 realiziral skoraj 2000 televizijskih oddaj in dokumentarnih filmov (Drugi format, Modul 8, Briljanteen, Animatik, Videodrom, Nove kolekcije, DM talks to DM, Nove tendencije, Crna kutija). Od leta 1989 se ukvarja z eksperimentalnimi in umetniškimi filmi, ki jih je prikazal na več kot 200 festivalih in razstavah v Evropi, ZDA, Avstraliji, na Japonskem in v Braziliji. Je dobitnik dveh nagrad Oktavijan, ki jih podeljuje Hrvaško društvo filmskih kritikov (Archeo 29, 2010 in A.D.A.M., 2015). Sodeloval je na razstavah “HT Award for Contemporary Art” v Muzeju sodobne umetnosti Zagreb 2016, 2018 in 2019. Je soustanovitelj in kustos festivala 25 FPS (2005-2009). V zgodnjih 90. letih je v sodelovanju s kolektivom FX Interzone delal na več glasbenih videospotih, ki so jih predvajali na MTV Europe, Viva in MCM.
