V-F-X Ljubljana, 19.–21. 5. 2022
Lokacije: Slovenska kinoteka, Bar Cukrarna, Baza slovenskih filmov
Četrtek, 19. 5. 2022, 17.00
Slovenska kinoteka, muzejska predavalnica
Katrin Mundt: Kuriranje filma in videa – Samoizbrisno predavanje
Predavanje v angleščini
Prost vstop
Predavanje bo obravnavalo posebnosti kuriranja umetniških del, ki temeljijo na gibljivih slikah s ciljem združevanja praktičnih in teoretičnih pristopov na tem področju. Naslovilo bo vprašanja raziskovanja, selekcije in prikazovanja del v različnih projekcijskih, uprizoritvenih in instalacijskih formatih, kot tudi o etiki produkcije, distribucije in predstavitve umetniških oblik s časovno dimenzijo, predvsem filma in videa. Predavateljica bo premišljala tudi o tem, kako so izkušnje zadnjih dveh let preoblikovale kuratorsko delo in področje delovanja, torej vlogo kuratorke oziroma kuratorja kot tistega, ki omogoča dostop in komunicira, kaj film je, naše razumevanje konceptov »občinstva« in »javnosti«, pa tudi ideje »živosti«. Zadnji dve leti sta v ospredje postavili tudi nujnost razprave o vprašanjih pravičnega plačila, trajnostnosti, raznolikosti in dostopnosti na področju umetnosti, zlasti filma in videa.
Katrin Mundt je kuratorka, piska in sodirektorica European Media Art Festival (EMAF) v Osnabrücku. Kurirala je filmske programe in razstave, med drugimi za Videonale, Bonn, HMKV Dortmund, WKV Stuttgart, Museum Wiesbaden, Matadero Madrid in Center za sodobno umetnost Celje. Bila je tudi programska vodja festivalov Duisburger Filmwoche, Short Film Festival Oberhausen in Kassel Dokfest. Pripravila je predavanja, panele in delavnice na univerzah Ruhr-Universität Bochum, Universität Düsseldorf, Goldsmiths, London, Kunsthochschule für Medien Köln, HBK Braunschweig in Merz Akademie, Stuttgart. Redno piše o gibljivih slikah v sodobni umetnosti, zlasti na presečišču med dokumentarnimi in performativnimi praksami.
______________
Program pripravljamo v partnerstvu z Goethe-Institutom Ljubljana in Slovensko kinoteko. Podpirata ga Mestna občina Ljubljana – Oddelek za kulturo in sklad Kultura nova. Predavanje je del javnih predavanj šole Svet umetnosti.
Četrtek, 19. 5. 2022, 19.00
Slovenska kinoteka, dvorana Silvana Furlana
Dinamika prostora
Kuratorka: Marina Kožul
Vstopnina: 4,40 €
Ker je naslov tega filmskega programa izposojen iz fizike, nedvoumno razkriva tudi zelo očiten namen: s filmskimi sredstvi in jezikom raziskati sile, ki povzročajo gibanje in delovanje. Ne glede na to, ali je njihovo ustvarjalno oporišče multimedijsko povezovanje, ročno izdelan analogni film, objektna animacija, psihološka drama ali (namizni) dokumentarizem, hrvaške avtorice, organizirane okoli teme dinamike prostora, filigransko izražajo politične metafore in osebne skrbi.
Program bo predstavila kuratorka in programska direktorica Festivala 25fps iz Zagreba Marina Kožul.
Hrvoslava Brkušić, Hrvaška, 2018, DCP (posneto na 16 mm), 11′ 56”
______________
Izhodišče za nastanek dela so bili najdeni diapozitivi filmskega podjetja Zora film, ki se je v 50. letih preteklega stoletja ukvarjalo s produkcijo izobraževalnih filmov. Iz gradiva, posnetega marsikje po svetu, avtorica izbere le en motiv – prizore gorskih pokrajin. Skozi zapletene postprodukcijske procese fotografije iz diapozitivov oživijo in se spremenijo v gibljive slike.
Dalija Dozet, Hrvaška, 2020, DCP, 11′
______________
Včasih je treba iti na drug konec sveta, da odpremo temo intimnosti. Včasih za snemanje filma ni treba posneti niti enega kadra. Včasih se bližina poskuša ustvariti s povečanjem razdalje in nezmožnost tega se skuša zakamuflirati z avanturo. Včasih se mi zdi, da govorim kitajsko.
Nicole Hewitt, Hrvaška, 1999, 16 mm, 8′
______________
In/Dividu se sprašuje o celovitosti in stabilnosti stvari, ki jih deli na osnovne elemente in postavlja pod vprašaj njihov izvor. Eksperimentalno raziskovanje dekonstrukcije in dislokacije materije. Film je prejel več nagrad.
Ana Hušman, Hrvaška, 2006, digitalni format, 9′
______________
Za izdelavo ozimnice je treba kupiti le lokalne pridelke, ki jih je treba obdelati, da so varni in ohranjeni, ujeti v najboljšem trenutku zrelosti. Pri tem postopku je treba odstraniti vse tujke, izbrati najlepše kose in vse dobro očistiti, da zagotovimo nepokvarljivost ozimnice.
Sanja Iveković, Hrvaška (Jugoslavija), 1982, digitalni format, 3′ 43”
______________
Avtorica, ki v svojem videu raziskuje odnos posameznika, družbe in televizije, pred kamero uprizori performans v velikem planu. Z velikimi škarjami eno za drugo izrezuje luknje iz črne nogavice, ki ji prekriva obraz, in tako vsako novo luknjo »zapolni« z novim posnetkom iz televizijske oddaje Zgodovina Jugoslavije. Akt odstiranja obraza in »osvobajanja« lastne identitete je hkrati tesnobno priznanje, da nas definirajo družbeni stereotipi, posredovani s televizijsko podobo.
Sara Jurinčić, Hrvaška, 2018, DCP, 9′
______________
V tistem trenutku so vse novice, objavljene 3. septembra 2015, postale resnične. Banalnosti dneva in osebni spomini so se neverjetno močno pomešali.
Leona Kadijević, Hrvaška, 2017, DCP, 8′
______________
Katera zgodba je resnična in kako naj dojemamo svet okoli sebe? V Periferiji se prevpraševanje lastnih idej in stališč poigrava z brezmejnim številom zgodb, dejstev in misli, ki jih izzove povsem običajna vsakdanja stvar, kot je sončnica.
Neli Ružić, Hrvaška, 2019, DCP, 14′ 30”
______________
Nekdanja tovarna preje in sukanca Dalmatinka Sinj je bila eno najuspešnejših tekstilnih podjetij v Jugoslaviji. Od svoje ustanovitve leta 1951 do začetka 90. let prejšnjega stoletja je bila osnova gospodarskega življenja mesta Sinj na Hrvaškem. Imela je tudi ključno vlogo pri emancipaciji žensk, ki so predstavljale 80 % njene delovne sile. Posnet leta 2017, ob zaključku stečajnega postopka, in leta 2018, ko je bila tovarna prodana podjetju, ki stavbo namerava spremeniti v poslovni center in prizorišče poročnih pogostitev, predstavlja film epitaf tovarne in njenih delavcev. Gibanje bombaža in sukanca v ruševinah slavne tovarne, ostanki strojev in praznih hal se prepletajo s prizori iz eksperimentalnega filma Niti, posnetega v zlatih časih Dalmatinke.
Mateja Zidarić, Hrvaška, 2021, DCP, 12′
______________
V enem od mikrokozmosov se je zgodil majhen premik. Temu premiku pripisujem pomen, izposojen iz mitologije. Mit kot metafora ali mit kot sredstvo za uničevanje morebitnih vsakdanjih strahov.
Četrtek, 19. 5. 2022, 21.00
Slovenska kinoteka, dvorana Silvana Furlana
Retrospektiva: Vladislav Knežević
Vstopnina: 4,40 €
Trilogijo filmov sestavljajo svojevrstni komorni znanstvenofantastični/eksperimentalni/animirani hibridi. Prva dva filma bosta predvajana s sistemom za stereoskopski 3D prikaz.
Projekcija v prisotnosti avtorja.
Vladislav Knežević, Hrvaška, 2014, DCP, 12′ 45”
______________
A.D.A.M. je film o poskusu pridobitve nadzora nad opazovanim kosom vesoljskega odpadka, ki je nepričakovano pridobil zavest. Padec asteroidne rudarske naprave z imenom A.D.A.M. (Autonomous Drone for Asteroid Mining) povzroči krepitev njegovih kognitivnih procesov in aktiviranje avtonomnega načina. To vodi v zavrnitev komunikacije z operaterji satelitskih podjetij. Atlas intenzivnih praznih pokrajin, urbanih megastruktur in izgubljenih obzorij, potopljenih v kakofonijo jezikov, kod in komunikacijskih omrežij, je osnova te metafikcije o odnosu med človekom in strojem. Njihova skupna pot proti preobremenitvi se začne z zapuščanja morja, nadaljuje s prehodom skozi mitske ambiente in se na koncu konča s prihodom v nestabilen in nasičen prostor sodobnega hiperurbanizma. Algoritem učinkovite rešitve: ne obstaja.
Vladislav Knežević, Hrvaška, 2018, DCP, 19′
______________
Gravitacijski valovi prehajajo skozi vse obstoječe dimenzije, tudi tiste, ki jih skoraj ni mogoče zaznati. Znanstveni eksperiment je v svoji osnovni uporabni naravi namenjen razumevanju večdimenzionalne strukture stvari in ima potencial za nenavadno izkušnjo. Naprava je uspešno zaznala neznano dimenzijo v neskončno majhnem merilu in nastavila parametre za povečavo in sledenje vseh aktivnosti v nam vidnem ambientu ne-kraja. Po svoji tipologiji je univerzalna arhitektura ne-kraja optimizirana za dokumentiranje neznanega in določanje topologije nepričakovanega. Film sledi poteku intenzivnih dejavnosti entitet, prisotnih v dimenziji N, ki ustvarjajo nekakšno izkušnjo onstran človeštva.
Vladislav Knežević, Hrvaška, 2021, DCP, 20′
______________
V testnem bazenu za podvodno robotiko stroj, okužen z neznanim biološkim skupkom, izvede usodni manever. Novi sklopi ustvarjajo svoje oblike, samozadostne, samooblikujoče, prilagodljive. Antropocen kot človekova stvaritev je odprl možnost, da se na podaljšku telesa brez organov naselijo druge oblike življenja, nečloveško osupljive in nepredvidljive.
Petek, 20. 5. 2022, 17.00
Slovenska kinoteka, dvorana Silvana Furlana
Mojstrska delavnica Vladislava Kneževića
V angleščini
Brezplačne vstopnice
Vladislav Knežević je eden vodilnih hrvaških ustvarjalcev na širokem polju eksperimentalnih avdiovizualnih praks. Navdih in koncepte za svoje projekte črpa tako iz zgodovinskih avantgardnih gibanj kot iz dognanj in predpostavk sodobne znanosti. Na delavnici bomo odstrli pogled na njegov ustvarjalni proces in konceptualne zasnove del, ki nastajajo na presečišču med znanostjo in umetnostjo. Z avtorjem se bo pogovarjal vodja Postaje DIVA Peter Cerovšek.
Vladislav Knežević (Zagreb, 1967) je študiral filmsko in televizijsko režijo na Akademiji dramske umetnosti v Zagrebu in na De Vrije Academie v Haagu. Ukvarja se predvsem z avdiovizualnimi raziskavami in ustvarja dela z uporabo posnetega videa, digitalne fotografije, mikro-animacije, stereoskopske 3D tehnologije in generativnega elektronskega zvoka v poskusu ustvarjanja nove izkušnje gledanja filmskih medijev. V središču njegovega zanimanja so koncepti, povezani z obrobnimi področji kategorij resničnosti, doživljanjem novomedijskih podob, digitalno estetiko, utilitarno-fantastičnimi konstrukti in posledicami tehnološko-znanstvenih raziskav na človekovo izkušnjo. Je poklicni TV režiser in dela z več kamerami, kot režiser pa je v obdobju od 1994 do 2017 realiziral skoraj 2000 televizijskih oddaj in dokumentarnih filmov (Drugi format, Modul 8, Briljanteen, Animatik, Videodrom, Nove kolekcije, DM talks to DM, Nove tendencije, Crna kutija). Od leta 1989 se ukvarja z eksperimentalnimi in umetniškimi filmi, ki jih je prikazal na več kot 200 festivalih in razstavah v Evropi, ZDA, Avstraliji, na Japonskem in v Braziliji. Je dobitnik dveh nagrad Oktavijan, ki jih podeljuje Hrvaško društvo filmskih kritikov (Archeo 29, 2010 in A.D.A.M., 2015). Sodeloval je na razstavah “HT Award for Contemporary Art” v Muzeju sodobne umetnosti Zagreb 2016, 2018 in 2019. Je soustanovitelj in kustos festivala 25 FPS (2005-2009). V zgodnjih 90. letih je v sodelovanju s kolektivom FX Interzone delal na več glasbenih videospotih, ki so jih predvajali na MTV Europe, Viva in MCM.
Petek, 20. 5. 2022, 19.00
Slovenska kinoteka, dvorana Silvana Furlana
Retrospektiva: Vladislav Knežević
Vstopnina: 4,40 €
Prva dva filma se nanašata na čas zgodnje avantgarde in umetnosti v obdobju 1900–1930. Zadnji trije filmi se z izrazito minimalnimi filmskimi postopki opirajo na tradicijo strukturalističnega filma in potenciale filmskega medija v svojevrstni atmosferičnosti ambientov, značilni za trdo znanstveno fantastiko.
Projekcija v prisotnosti avtorja.
Vladislav Knežević, Hrvaška, 2019, DCP, 18′ 48”
______________
Izstrelitev vohunskega balona iz italijanske vasi, ki leži nasproti južnega dela istrskega polotoka, je za letalskega častnika Giuseppeja Rosignolija pomenila začetek najbolj nenavadne avanture. Odločitev za izvidniško misijo nad močno utrjeno avstro-ogrsko vojaško cono Pulj je bila sprejeta nekaj mesecev pred vstopom Kraljevine Italije v prvo svetovno vojno leta 1915.
Vladislav Knežević, Hrvaška, 2010, 35 mm, 9′ 30”
______________
Če je novi svet kdaj obstajal, je še vedno skrita pot za obzorjem. Analogna ura odbije zadnje sekunde pred svetovno krizo, plemenita patina pa prekriva drobce za arheologe spomina. Tiho olajšanje med dvema vojnama; čas samozavestnih teles, melanholičnega prostega časa, skrivnih delitev sveta. Piše se leto 1929. Mir pred ogromno eksplozijo.
Vladislav Knežević, Hrvaška, 2022, DCP, 8′
______________
Nanogenerator, ki se integrira v mikroraven hitrih vesoljskih prašnih delcev, kodira modele, domneve in možnosti. Proces zajema trdno izdelane znanstvene teze, dvome in fantazme, imaginarije in obrobne diskurze na različnih ravneh. Notranja arhitektonika patafizičnega stroja se povzdigne z nano ravni in z gibanjem generira nastajanje. Spiralno vrtenje s spremenljivo hitrostjo znotraj delcev simulira, a tudi potencialno aktualizira nastanek. Vrh ničelnega stožca predstavlja proces izmenjave energije v obliki absorpcije in emisije fotonov. V osrednji točki je opazovalec znotraj zdajšnjega trenutka kot interaktivni del kreacije z nastajajočo negotovo prihodnostjo. Film ni poskus znanstvene vizualizacije, temveč energijsko povzročen konstrukt.
Vladislav Knežević, Hrvaška, 2013, DCP, 7′
______________
V geometriji statičnega posnetka elementi arhitekture in prostora postanejo predmet vizualnega eksperimenta. Video je sestavljen iz treh delov: aktivacija (odpiranje avditorija) – kodiranje (osrednji del) – deaktivacija (zapiranje avditorija). Ključni pojmi iz besedila Maxa Benseja Estetika in programiranje (1968) so kodirani v ničle in enke s pomočjo animacijskega postopka dviganja in spuščanja sedežev. Ta skrivnostna izpoved stroja predvideva navidezno resničnost, v kateri je vsa komunikacija posredovana z zaporedji bitov. Avditorij, sestavljen iz osmih vrst s 16 stoli, prikazuje polje artikulacije digitalne kode. Arhitektura dvorane predstavlja institucionalno okolico, fizični prostor in prostor vzpostavljanja odnosa z dojemanjem prostora, časa in filma.
Vladislav Knežević, Hrvaška, 2020, DCP, 6′ 30”
______________
V vzporednem procesu sta prostor in čas definirana skozi gibanje telesa, telo pa se neizogibno preoblikuje z gibanjem v času in prostoru. Pospešeno s postopkom ponavljanja se dimenzije začnejo združevati in telo pade na svoj astronomski obstoj. Nič je tam, kjer čas, prostor in telo postanejo eno. (Ivor Glavaš)
Petek, 20. 5. 2022, 21.00
Slovenska kinoteka, dvorana Silvana Furlana
Zagonetke
Kuratorka: Katrin Mundt
Vstopnina: 4,40 €
Zagonetke združujejo štiri eksperimentalne in esejistične filme, ki razmišljajo o vlogi pripovedi pri ustvarjanju tistega, kar dojemamo kot resničnost. Poigravajo se z zvijačami in iluzijo ter s potencialom kritičnosti, ki ga posedujeta fikcija in fabulacija. Premikajo se v krogih ali med vozli v času. Pozorno si ogledujejo površine, da bi si predstavljali nemogoče globine, izumljajo prihodnost, da spregovorijo o preteklosti, in nas vabijo, da jim sledimo, medtem ko za seboj brišejo sledi.
V delih Gernota Wielanda se film, performans in risbe združujejo s spomini in opazovanji prvoosebnega pripovedovalca, ki ga – tako sugestiven je njegov nagovor, tako pretresljive njegove pripombe – identificiramo kot avtorja. Privolimo v sledenje tirnicam, ki jih postavi – spominom na otroštvo, ki v malem naslikajo podobo travmatizirane družbe; kinematografski rekonstrukciji predstave, ki nikoli ni bila uprizorjena; raziskovanju psihiatričnega gibanja, ki je odprlo vrata institucij, da bi obnovilo življenje skupnosti. Proti molčeči zunanjosti in inerciji, v kateri se je človek udomačil, ta »jaz« razgrne osebno pripoved, v kateri odmeva zunanjost, v kateri ljudje postanejo ptice, narod se pojavi v krompirjevem tisku, risanje in pisanje pa se zlijeta drug v drugega – govor, naslovljen na odsotnega, ki se osvobaja tako, da se razdaja.
Filmski prvenec Carlosa Irijalbe Napol mokro nas popelje v nedoločno prihodnost. Človek v Oaxaci v Mehiki opravlja svoje delo, kot so to počele generacije pred njim: čisti bazene, ki so bili nekoč zgrajeni le nekaj metrov od morja za turiste in že dolgo niso bili obiskani. V Irijalbovem filmu oceani niso več primeren življenjski prostor za ljudi. Plavanje mora biti kot letenje, nostalgično razmišlja protagonist, in se tako posredno že navezuje na tisto drugo obliko turističnega potovanja, ki je nedolžnost izgubilo z nastopom razredno pogojene podnebne krize. Tveganj ne povzročajo le posledice industrije prostega časa, ki ohranjajo postkolonialne neenakosti in jih potiskajo do absurda v avtomatizmu napačno razumljene »tradicije«, ampak tudi samozavest mesečnika, s katero še naprej lezemo v to prihodnost – kot da bi spali na letalu.
V filmih Zacharyja Epcarja stvari dihajo. V Kanjonu občasno zavzdihnejo ali tiho zastokajo. Tu se zdijo predmeti in zgradbe, telesa in pokrajine ujeti v neprekinjeno zanko medsebojne stimulacije in animacije. Kamera se živčno premika po površinah v iskanju globine ali trenja ali pa išče oporo v statičnih posnetkih, ki trivialno povzdigujejo v sublimno. Potovanje po tem kanjonu je kot potovanje po infrastrukturah želje, na kateri temelji naš sedanji trenutek. Počutimo se odtujeno, a kljub temu prepoznamo vse – hrepenenje po »posteljnini« ali glasove, ki odmevajo kot brnenje mobilnega telefona. Znajdemo se v sedanjosti brez počitka, v kateri je spominjanje enako odtisu v »spominski peni«, lastnina pa je le drugo ime za izgubo, ki jo doživimo, za praznino, ki jo pustimo za seboj, ko gremo naprej.
Dela Anje Dornieden in Juana Davida Gonzáleza Monroya so bleščeče filmske iluzije, v katerih se zdi, da nas nagovarja filmski aparat sam, z nami manipulira ali nas zavaja – do točke med resničnostjo in fikcijo, s katere ne moremo več razbrati, kako smo tja pravzaprav prišli. Film Instantno življenje, ki je nastal v sodelovanju z Andrewom Kimom, je po besedah treh avtorjev posnet kot tridelna rekonstrukcija najdenega filma. Film s tremi življenji, v katerem je pod vprašajem postavljeno samo življenje. Gledamo kristale in njihovo rast, nastajanje in propadanje celičnih struktur, zbiranje neviht in zlovešče valujoče megle – vse prevare iz vreče trikov filmske zgodovine, tokrat rekonstruirane z naredi sam metodami. Brezčasna umetnost teh bitij in pokrajin se postopoma razkriva in bolj kot je prevara očitna, bolj vztrajno je svarilo o njeni jedki moči, bolj voljno se pustimo povleči v paradoksalno zapletenost pripovedi. Iskanje sublimnega subjekta je najprej zagonetka, nato gag.
Gernot Wieland, Avstrija/Nemčija, 2021, digitalni format, 14′
______________
Gernot Wieland v filmu raziskuje psihološka stanja in konstitucijo pripadnosti različnim družbenim kontekstom. Na podlagi kratke zgodbe Daphne du Maurier Ptice in njene poznejše kinematografske priredbe, film Ptica je po italijansko uccello ponovno uprizori gledališko produkcijo grozljivega trilerja. Ob zavedanju, da gledališka predstava – ki naj bi bila uprizorjena v psihiatrični bolnišnici v severni Italiji – ni bila nikoli uprizorjena, Wielandov film obrne vloge prvotnega scenarija: človeški liki postanejo ptice, protagonisti ptic pa ljudje. Ob vpeljavi pojma Realnega Slavoja Žižka ta preobrat vlog ne pretresa le predstave o realnosti, temveč prek Wielanda postane način, kako povezati družbenopolitični strah s selitvijo ptic; mešanje socialne psihologije in narave, da bi s tem raziskali pojme moči. (Toby Upson, 2021)
Carlos Irijalba, Nizozemska, 2022, digitalni format, 17′
______________
V distopični prihodnosti na obali Oaxace so zaradi globalnega segrevanja ravni pH v oceanu tako kisle, da so za ljudi neprimerne. Morski turizem je zato že pred več generacijami izginil in na območju se govori le še avtohtoni jezik. Wuicho ponavlja očetov in dedkov ritual čiščenja plavalnih bazenov, medtem ko dvomi o lastnem početju in o svojih predhodnikih. Irijalba je v desetih dneh sam napisal in posnel film z refleksnim fotoaparatom in pametnim telefonom, pri čemer je poskušal ustvarjati v ready-made načinu brez produciranja ostankov.
Zachary Epcar, ZDA, 2020, digitalni format (posneto na 16 mm), 15′
______________
Portret urbanega stanovanjskega kompleksa, ki zdrsne v pozabo.
Anja Dornieden, Juan David González Monroy, Andrew Kim, Nemčija/ZDA, 2021, digitalni format (posneto na 16 mm), 27′
______________
Trije filmi, ki jih boste videli, so reprodukcije posnetka-za-posnetkom kompilacijskega filma Instantno življenje (1981). Vsak film v Instantnem življenju (1981) je bil remake prejšnjega filma, prav tako imenovanega Instantno življenje (1941). Najzgodnejše Instantno življenje (1941) je bil en sam film, ne kompilacija. Leta 2017 smo se odločili poustvariti Instantno življenje (1981). Filma Instantno življenje (1941) nismo poskušali poustvariti, ker je izgubljen. Instantno življenje (1941) je bil nemi film, predvajan z živo glasbeno spremljavo. Po predstavi je občinstvo prejelo natisnjeno zagonetko. Instantno življenje (1981) je zvočni film. Zagonetka je del filma. Odgovora na zagonetko ni. (avtorja in avtorica)
Sobota, 20. 5. 2022, 19.00
Slovenska kinoteka, dvorana Silvana Furlana
Odmevi in odzivi Vinka Rozmana
Kurator: Matevž Jerman
Vstopnina: 4,40 €
Vinko Rozman s svojim izjemno raznolikim opusom in izrazito avtorsko poetiko danes velja za eno najbolj prodornih in ikoničnih imen slovenskega avantgardnega filma. Med letoma 1963 in 1971 je pod okriljem Kino Kluba Ljubljana posnel več kot dvajset kratkih filmov, ki se raztezajo od družbeno-političnih premišljevanj, prek športnih filmov ali čisto formalističnih eksperimentov, pa vse do intimnih in ljubečih filmskih pesnitev. Ob izborni projekciji filmov, ki so danes del posebnih zbirk Slovenske kinoteke, bomo premierno predstavili tudi digitalizirano in restavrirano kopijo filma Praška pomlad.
Vinko Rozman, Slovenija (Jugoslavija), 1965, DCP (posneto na 8 mm), 5′
Vinko Rozman, Slovenija (Jugoslavija), 1969, DCP (posneto na 8 mm), 11′
Vinko Rozman, Slovenija (Jugoslavija), 1965, 8 mm, 3′
Vinko Rozman, Slovenija (Jugoslavija), 1965, 8 mm, 6′
Vinko Rozman, Slovenija (Jugoslavija), 1967/1970, 8 mm, 7′
Vinko Rozman, Slovenija (Jugoslavija), 1967, 8 mm, 9′
Vinko Rozman, Slovenija (Jugoslavija), 1971, 8 mm, 5′
Vinko Rozman, Slovenija (Jugoslavija), 1968, 8 mm, 13′
Vinko Rozman, Slovenija (Jugoslavija), 1969, 8 mm, 5′
Vinko Rozman, Slovenija (Jugoslavija), 1971, super8 mm, 3′
VR TOČKA
Četrtek–sobota, 19.–21. 5. 2022, v času festivala
Kavarna Slovenske kinoteke
Aqualia VR
Vladislav Knežević, Hrvaška, 2021
Prost vstop
Izkušnja virtualne resničnosti vas bo postavila v testni bazen za podvodno robotiko, kjer stroj, okužen z neznanim biološkim skupkom, izvede usodni manever. Novi sklopi ustvarjajo svoje oblike, samozadostne, samooblikujoče, prilagodljive. Antropocen kot človekova stvaritev je odprl možnost, da se na podaljšku telesa brez organov naselijo druge oblike življenja, nečloveško osupljive in nepredvidljive.
Zahvala: Multiversum
Sobota, 20. 5. 2022, 22.00
Cukrarna bar
Luka Prinčič: trans.fail/xenotopic.network
AV performans
Prost vstop
Projekt trans.fail je kinozvočna in (po potrebi tudi) spletna serija avdio-vizualnih raziskovanj, ki temeljijo na vzniku sinestetičnega prostora, ki ga povzročita tesno povezana in sinhronizirana zvok in gibljiva podoba. Ob tem je centralno vprašanje raziskave povezano z sodobnim življenskim okoljem, ki je v resnici (že) trans-medijsko. V tem kontekstu je subjekt razumljen in doživljan kot vpet v funkcionalnosti in delovanja kiborginje, pomembno vprašanje pa se zdijo njene pravice. Ob tem skozi mrežo različnih silnic ne izostane patriarhalni beli hetero cis kalup in mehanizem discipliniranja, oblikovanja in vzgajanja. Zato je trans.fail tudi informiran s strani študijev spolov in feminizmov. Poglavje xenotopic.network se naslanja na koncepte tujega (xeno), prostora (topic/topos), in omrežja (network) kot izvorne inspiracije. Vse te koncepte lahko razumemo in beremo na različne načine, iz njih vznika kritično branje sveta kot prepleta možnosti:
“Tehnologija ni inherentno progresivna. Njene rabe so spojene s kulturo v pozitivni povratni zanki, ki onemogoča linearno sosledje, predvidevanje in absolutno previdnost. Tehnoznanstvena inovacija bi morala biti povezana s kolektivnim teoretskim in političnim mišljenjem, v katerem ženske, queer in spolno nekonformne osebe igrajo vlogo brez primere. Resnični emancipatorni potencial tehnologije ostaja neuresničen. Ker jo hrani trg, njen hiter razvoj izravnava prenapihnjenost, elegantna inovacija pa se predaja kupcu, čigar inertni svet dekorira.” (Laboria Cuboniks)
“Trenutno v igri ni nič drugega kot redefiniranje odnosa med teritorijem in omrežji. Trenutno se na celotnem nizu dogajajo velike geopolitične preureditve, od fizične infrastrukture do informacijskih, finančnih in denarnih omrežij. To so poskusi določanja ‘digitalnih ozemelj’ in spopadanja s tem, kako opredeliti in uveljaviti nekakšno ‘digitalno suverenost’ v prostoru omrežja. Jedro takšnih nastajajočih ureditev so kriptografske tehnike.” (Jaya Klara Brekke)
Avdio-vizualna kompozicija bo premierno v živo izvedena kot avdio-vizualni performans.
Produkcija: Emanat
Luka Prinčič (1977) je glasbenik, performer in intermedijski umetnik, ki se skozi leta delovanja na področju računalniške in elektronske glasbe, umetnosti zvoka, intermedijskih instalacij in performansa posveča raznovrstnim pristopom k ustvarjalnim procesom in njihovi manifestaciji v umetniških dogodkih in delih. Diplomiral je na programu Audio Recording Arts (BA) na SAE Technology Institute v Londonu. Specializiran je za računalniško podprto elektronsko in eksperimentalno glasbo, razdelane funk ritme, potopitvene zvočne pokrajine, glasbo za oder in video, ter umetniške raziskave na področju digitalnih medijev. Nastopal je na festivalih, kot so Ars Electronica (Linz), EMAF (Osnabrück), Netmage (Bologna) in Trouble (Bruslj), bil zaposlen na Ljudmili (Ljubljana Digital Media Lab) in lokalnem hekerspace-u Kiberpipa, razstavljal v Galeriji Kapelica, Moderni galeriji in Muzeju sodobne umetnosti Metelkova. Od leta 2006 je samozaposlen v kulturi, je prejemnik več delovnih štipendij in leta 2013 nagrade zlata ptica Liberalne akademije (skupaj z Majo Delak). Zaposlen je na zavodu Emanat, kjer med drugim skrbi za Kamizdat, spletno založbo za raziskovalno elektronsko glasbo.
19.–22. 5. 2022
Baza slovenskih filmov
V-F-X: Gen.Z
Izbor dijaške in študentske produkcije
Kuratorka in kurator: Vesna Bukovec, Peter Cerovšek
Žanrsko in slogovno različna raziskovanja odstirajo poglede mladih na same sebe in svoje mesto v svetu. Dela so večinoma nastala v preteklih dveh letih, v času, ki je bil zaradi zapovedane socialne izolacije v času epidemije zanje še posebej težka preizkušnja. Teme, ki jih v tokratnem izboru individualno ali kot skupina naslavlja generacija Z, so osamljenost, žalovanje, tesnoba, uničenje okolja, izkušnja bivanja v tujini, stanovanjska stiska, identiteta ter ustvarjalnost in delo v digitalnem okolju.
Program je nastal v sodelovanju z: Akademija za likovno umetnost in oblikovanje Ljubljana (smer Video, animacija in novi mediji), Akademija umetnosti Univerze v Novi Gorici, AVA – Akademija za vizualne umetnosti, Srednja šola za oblikovanje in fotografijo Ljubljana, Srednja vzgojiteljska šola, gimnazija in umetniška gimnazija Ljubljana (Umetniška gimnazija, smer Gledališče in film).
>> Ogled filmov na Bazi slovenskih filmov
Brina Perčič, Katarina Pogačnik, Zala Špende (SVŠGUGL), Slovenija, 2022, digitalni format, 4′
______________
Dijakinje in dijaki v filmu metaforično predstavijo različne okoljske probleme in kaj se bo zgodilo, če se bo onesnaževanje nadaljevalo. Globus predstavlja svet in z njim prikažejo možno prihodnost, ki grozi z negativnimi posledicami, ki jih bodo zaradi brezbrižnosti svetovnih voditeljev trpeli običajni ljudje.
Igrajo: Maks B. Golec, Katarina Pogačnik, Alina Šega, Gala Sučić, Matija Pevec, Nika Zavrl, Karlina Vester, Flora Ana P. Gorinšek, Tia Clea S. Podobnik, Lea Primc, Gaja Zudič; scenarij: Maks B. Golec, Edi Halilagić, Tia Clea S. Podobnik, Flora Ana P. Gorinšek, Matija Pevec, Katarina Pogačnik, Alina Šega, Gala Sučić, Zala Špende, Lea Primc, Brina Perčič, Maša Valte, Karlina Vester, Nika Zavrl, Gaja Zudič; režija: Brina Perčič, Katarina Pogačnik, Zala Špende; kamera: Edi Halilagić, Brina Perčič, Matija Pevec, Zala Špende, Karlina Vester; zvok: Maks B. Golec, Alina Šega, Gaja Zudič, Lea Primc, Flora Ana P. Gorinšek, Gala Sučić, Zala Špende; montaža: Zala Špende, Lea Primc, Flora Ana P. Gorinšek, Nika Zavrl Edi Halilagić.
Mentorica: Ana Čigon
Samo Pivač (ALUO), Slovenija, 2020, digitalni format, 2′ 21”
______________
Video prikazuje cikel uničevanja in stvarjenja, rojstva in smrti. To sta dve točki, pot med njima pa je življenjska doba oziroma čas. Vse na Zemlji in v vesolju ima svoj ritem, rojstvo, življenje ter smrt.
Mentor: Sašo Sedlaček
Blaž Bergant (SŠOF), Slovenija, 2021, digitalni format, 1′ 1”
______________
Protagonist se znajde v situaciji, kjer kljub neprestanemu opazovanju ne dobi nikakršnih sporočil, saj nima prijateljev. V nekem trenutku se odloči, neha čakati in sam napiše prvo sporočilo.
Mentorica: Nika Oblak
Ela M. Pirnat, Erin Pirc (SVŠGUGL), Slovenija, 2020, digitalni format, 2′ 37”
______________
Skrivnostno okno vabljivo kliče mladeniča v duševni stiski. Njegova dejanja izmenično spremljamo skozi stvarni in duševni svet. Kako se bo odločil? Film prikazuje zgodbo glavnega lika Sebastijana, ki poskuša narediti samomor. Njegovo usodo dokončno napove in zapečati nadobudna umetnica Maria, ki v zgodbi nastopi kot metafora neprepričljivega. Skozi celoten film se prikazuje tudi v belino zavita Jolanda kot slutnja prihodnosti, ki pa je le plod protagonistove domišljije.
Igrajo: Maja Metelko, Nace Korošec, Katka F. Slosar, Maj Deu Marinšek; scenarij: Hugo A Košorok, Tjaša Pegan, Ela M. Pirnat, Erin Pirc, Katka F. Slosar, Blažka Šifrar, Ema Švalj, Karin Žerjal; režija: Ela M. Pirnat, Erin Pirc; kamera: Hugo A.Korošec, Blažka Šifrar; zvok: Ema Švalj, Tjaša Pegan; mikrofon: Karin Žerjal, Katka F. Slosar; montaža: Hugo A Košorok, Tjaša Pegan, Ela M. Pirnat, Erin Pirc, Katka F. Slosar, Blažka Šifrar, Ema Švalj, Karin Žerjal.
Mentorica: Ana Čigon
Opozorilo o vsebini: Film Okno obravnava temo samomora. Če si v duševni stiski, lahko pokličeš na: TOM, Telefon za otroke in mladostnike – 116 111 (brezplačno, vsak dan 12.00–20.00); Zaupni telefon Samarijan – 116 123 (brezplačno, 24 h na dan).
Iva Suhadolnik Gregorin (AVA), Slovenija, 2021, digitalni format, 4′ 35”
______________
Kapitalistični sistem nas znova in znova prepričuje, da smo kot posamezniki in posameznice vredni toliko, kolikor smo produktivni. Sadovi te produktivnosti niso pomembni, pomembno je le, da produktivni smo. Naša življenja postanejo »projekti«, ki jih stalno izboljšujemo in nadgrajujemo. Sistem nas domesticira in kroti s komodifikacijo našega telesa in dejanj ter nas dojema kot produkt, ki ima vedno prostor za izboljšave.
Video namenoma nima zgodbe, vrhunca ali očitne rdeče niti. Gre za skupek posnetkov, kjer se nič ne dogaja in skupaj tvorijo celoto, v kateri se nič ne zgodi. Osredotoča se predvsem na to, kako se hiperproduktivizem in patriarhat odražata na osebah, ki se identificirajo kot ženske. Oziroma kako nanje vplivata ali pa ne. Gre za atmosfere, ko samo obstajamo.
Nastopajo: Lana Križaj, Alma Tana Jakoš, Eva Jurko, Gala Alica Ostan Ožbolt, Lana Berginc Predovič, Eva Gaberšek, Lara Matea Ivančič; glasba: Jaka Komac.
Tutorja: Pepi Peter Sekulich, Miran Mohar
Pavle Banović (ALUO), Srbija/Slovenija, 2020, digitalni format, 1′ 58”
______________
Video je sestavljen iz fotografij in besedil, povzetih po istoimenski knjigi umetnika – dnevniških zapisov doživljanja začasnega bivanja v Ljubljani. Kaj se s selitvijo v drug prostor in drugo državo zgodi z identiteto, zasebnostjo, družbenim in osebnim življenjem?
Mentor: Sašo Sedlaček
Ivana Kalc (AU UNG), Hrvaška/Slovenija, 2021, digitalni format, 24′
______________
Stopili ste v kraj, ki je kot iz sanj. Kako ga zapustiti? In še pomembneje – kako najti izhod?
Mentor in mentorica: Peter Purg, Rene Rusjan
Jaka Komac (AVA), Slovenija, 2021, digitalni format, 2′ 59”
______________
4sqm je projekt, ki izpostavlja močan kontrast med omejenim prostorom v materialnem svetu, zlasti v obdobju stanovanjske krize, ter navidezno neskončnostjo digitalnih svetov – kako lahko oseba, ujeta v sobi štirih kvadratnih metrov, ustvarja širne digitalne pokrajine. Naslavlja težnjo po raziskovanju digitalnih svetov ter bežanju pred stiskami in omejitvami fizičnega sveta.
Tutorja: Pepi Peter Sekulich, Miran Mohar
Arta Kroni (AU UNG), Slovenija, 2021, digitalni format, 6′ 39”
______________
Avtorica do svoje babice pristopi z vprašanji, ki jih ni zastavila še nikoli. Razdalja jima ne dopušča veliko iskrenih pogovorov.
Mentor: Boštjan Vrhovec
Klavdija Košir (SŠOF), Slovenija, 2019/2020, digitalni format, 2′ 18”
______________
Starejši vdovec živi sam in premišljuje o življenju s pokojno ženo. Njene smrti ne more preboleti zlahka in ne mine dan, ko ne bi mislil nanjo. Vsakodnevno pripravi šopek cvetja in ga odnese ženi na grob. Pri kosilu pripravi jedilni pribor na mestu, kamor je žena vedno sedla k obedu. Njena oblačila in obutev so še vedno v omari. Postelja je postlana za oba. Spomin na ženo bo ostal, dokler se ji ne pridruži.
Mentorica: Nika Oblak
Programska ekipa festivala: Vesna Bukovec, Peter Cerovšek, Igor Prassel, Varja Močnik
Gostujoče kuratorke in kuratorji: Matevž Jerman, Marina Kožul, Katrin Mundt
Strokovna sodelavca: Miha Kelemina, Lara Plavčak
Celostna podoba: Vesna Bukovec
Produkcija: SCCA-Ljubljana/Postaja DIVA in Slovenska kinoteka
Podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana – Oddelek za kulturo, Sklad Kultura nova
Partnerji: Goethe-Institut Ljubljana, EMAF, 25 FPS, Hrvaški avdio-viualni center (HAVC), Društvo hrvaških filmskih delavcev (DHFR), Emanat, Cukrarna bar, Baza slovenskih filmov, Akademija za likovno umetnost in oblikovanje Ljubljana, Akademija umetnosti, Univerza v Novi Gorici, AVA – Akademija za vizualne umetnosti, Srednja šola za oblikovanje in fotografijo Ljubljana, Srednja vzgojiteljska šola, gimnazija in umetniška gimnazija Ljubljana
Zahvala: Multiversum, Ana Čigon, Rene Rusjan, Rok Govednik, Nika Oblak, Sašo Sedlaček, Andrej Kamnik, Sanja Vatić
