SCCA-Ljubljana & Kulturni dom Nova Gorica
Soočanja s sodobno vizualno umetnostjo
Predavanje
Sreda, 26. februar 2020, ob 19. uri
Mestna galerija Nova Gorica, Trg Edvarda Kardelja 5
Na predavanju v okviru Soočanja s sodobno vizualno umetnostjo bo Vesna Bukovec predstavila umetniško raziskavo, ki sta jo skupaj z umetnico Ano Čigon izvedli v letu 2019. Namen umetniške raziskave je bila obeležitev 25. obletnice festivala Mesto žensk in priprava skupinske razstave Živele! 25 let filma in videa s poudarkom na videastkah, ki so ustvarjale zadnjih 25 let. Razstava je bila septembra 2019 v ljubljanski galeriji Alkatraz odlično sprejeta, nekaj del pa je bilo predstavljenih tudi v okviru maratona z istim naslovom, ki je potekal v Slovenski kinoteki v času festivala Mesto žensk.
Selektorici sta za razstavo izbrali simbolno število 25 avtoric. Zanimalo ju je, kako kultura, gospodarsko-družbena ureditev in politika neposredno vplivajo na življenja žensk in ljudi na splošno. Izbranim delom je torej skupen pristop, soroden odprti formi feministične misli, ki stalno preverja temelje svojih predpostavk ter prilagaja svoje cilje in kritiko glede na trenutne družbene, ekonomske in politične razmere. Nekatere umetnice v svojih delih obravnavajo teme družbenega, ekonomskega (razrednega) in političnega položaja žensk, ki jih navadno štejemo bolj v javno sfero, druge pa v svojih delih posegajo v zasebno sfero. Vprašanja spolnih in reproduktivnih pravic, ženskega telesa, bolečine in nasilja nad ženskami so teme, ki jih izbrane umetnice razkrivajo, reprezentirajo in jim s tem dajejo vidnost v javnem prostoru. Pozornost usmerjajo na zamolčane teme in diskriminirane družbene skupine ter izpostavljajo odsotnost kritičnega pogleda na aktualno družbeno in politično dogajanje, kar so teme, ki so redko zastopane v medijih. Izpostavljanje teh problematik je morda pogost motiv njihovega ustvarjanja tudi zato, ker je bil zgodovinsko gledano spomin na mnoge pomembne ženske osebnosti in na dogodke, ki imajo pomen predvsem za »drugo polovico«, v preteklosti večkrat zabrisan.
Na predstavitvi bo avtorica predstavila tudi kuratorski izziv postavitve razstave, saj je bila sama umestitev tako velikega števila videov v majhen galerijski prostor izjemno težka naloga. Predstavitvi bo sledila projekcija nekaterih del iz izbora.
Živele! O razstavnem projektu ob 25. obletnici festivala Mesto žensk
Predavanje
V tem besedilu bom predstavila ozadje in praktični del kuriranja razstavnega projekta Živele! Obsežno kuratorsko besedilo, ki se ukvarja z vsebino del in jih povezuje v novo vsebinsko celoto, je dostopno preko spleta in v razstavni knjižnici. Napisali sva ga z Ano Čigon in ga tukaj ne bom posebej predstavljala.
Izhodišča
V letu 2019 je Mednarodni festival sodobnih umetnosti – Mesto žensk praznoval 25. obletnico delovanja. Programska vodja festivala Teja Reba si je zamislila, da bi to pomembno obletnico obeležile tudi z novo izvedbo filmskega in video maratona, kot poklon prvima dvema maratonoma, ki ju je v začetnih edicijah festivala v Slovenski kinoteki organizirala režiserka Maja Weiss. Leta 1997 z naslovom Ne samo en dan ženskega filma in videa in leta 2000 Maratonke tečejo drugi krog. Pri tokratnem maratonu sva bili, poleg režiserke Varje Močnik iz programske ekipe Slovenske kinoteke, ki je v sodelovanju z režiserkami iz društva režiserjev pripravila izbor filmov, za izbor video del, povabljeni vizualni umetnici Ana Čigon in jaz, tudi kot sodelavka arhiva Postaja DIVA pri SCCA-Ljubljana.
Ker je videoumetnost heterogena v svojih pojavnih oblikah in je njen primarni prostor predstavljanja ponavadi galerija in ne kinodvorana, sva se z Ano zavzeli, da tokrat maraton razširimo in video projekte predstavimo tudi v galerijskem prostoru. Naproti nam je prišla Galerija Alkatraz in njena umetniška vodja Ana Grobler, tudi sama video umetnica in raziskovalka feministične umetnosti v slovenskem prostoru.
Pripraviti pregled kateregakoli področja umetnosti, tudi če je to zgolj nek segment, kot je to videoumetnost, ki so jo ustvarile ženske, je izredno zahtevna in odgovorna naloga. Pregledna razstava takega tipa vzpostavlja novo narativo v kontekstu nacionalne umetnostne zgodovine, sploh ker je to prvi večji pregled z izključnim poudarkom na ženskih ustvarjalkah na področju videa.[1] Zaradi časovnih, prostorskih in finančnih omejitev je vsak tak pregled neizogibno zaznamovan s parcialnostjo, osebnimi preferencami in kopico imen, ki v izbor žal niso vključena. Soočene s časovno omejitvijo enodnevnega maratona, prostorsko kapaciteto galerije Alkatraz, omejenimi finančnimi sredstvi in nenazadnje z zmogljivostjo obiskovalk in obiskovalcev, da bi si vsa predstavljena dela (vsako od njih ima specfičen čas trajanja) sploh lahko ogledali, smo si skupaj z Varjo Močnik postavile omejitev, da se v luči 25. obletnice festivala držimo simbolične števlike 25 in se omejimo na izbor 25 filmov in 25 videov in na obdobje zadnjih 25 let, kolikor traja festival Mesto žensk. Torej od leta 1995 naprej.
Namen najine umetniške raziskave je bil pregledati in predstaviti raznolike estetske pristope in umetniške pozicije čim večih avtoric in hkrati ostati znotraj gabaritov festivala Mesto žensk, ki izpostavlja feministične in družbeno-kritične prakse. Seveda je bil najin izbor na koncu subjektiven in odraža najine osebne preference, kar sva si lahko privoščili ravno v okviru umetniške raziskave. Ker najina raziskava ni bila znanstvena, se nisva držali vnaprej predpisane znanstvene metodologije in tudi nisva izvedli natančnega popisa ali analize del, to bi bila npr. znanstvena naloga v kontekstu umetnostno-zgodovinske raziskave, za katero upam, da se jo bo enkrat v prihodnosti lotila katera od umetnostnih ali izobraževalnih institucij. Najin namen je torej bil, da z izborom sestaviva zaokroženo zgodbo, ki bo ponudila enega od možnih pogledov na obsežno prakso in raznolike avtorske poetike umetnic, ki v kontekstu širšega področja sodobne umetnosti ustvarjajo video in film in so vezane na slovenski geografski prostor. Pri iskanju avtoric sva izhajali iz video arhiva Postaja DIVA in preteklih edicij festivala Mesta žensk.
Predstavitev arhivov
Postaja DIVA je fizični in spletni arhiv umetniškega videa, filma in novomedijske umetnosti, ki ga pri Zavodu SCCA-Ljubljana razvijamo od leta 2005. Arhiv je nastal neposredno kot projekt digitaliziranja in razširjanja materiala, ki se je nabral ob razsikovalnem projektu iz druge polovice devetdesetih let z naslovom Videodokument: Video umetnost v slovenskem prostoru 1969-1998. Arhiv danes obsega več kot 1300 enot, 146 avtoric, avtorjev, tandemov in skupin. Ponosni smo, da je od tega dobra polovica žensk (75).
Festival Mesto žensk ima prav tako obsežen arhiv preteklih festivalskih edicij. Čeprav dejanskih del ne hrani, pa je ohranjen natančen popis avtoric in predstavitve posameznih programov in dogodkov. Od leta 2016 sicer vzpostavljajo digitalni arhiv v okviru repozitorija Mrežni muzej Moderne galerije, ki pa prvenstveno vsebuje avdiovizualno dokumentacijo sodobnih umetniških praks.
Dileme
Kljub razponu 25 let, sva se odločili, da na razstavo vključiva avtorice, ki so še aktivne v tem prostoru. Nekaj pomembnih sva žal morali tudi izpustiti: npr. pokojno Ano Nušo Dragan, saj je primarno delovala v obdobju pred letom 1995, in avtorice, ki so v določenem obdobju delovale v Sloveniji, pa zdaj več ne (npr. Evelin Stermitz, Mirjana Batinić); avtorice, ki so bližje umetniškemu filmu in televizijskemu formatu (npr. Ema Kugler, Jasna Hribernik, Anja Medved) itn.
Pri premisleku, katere avtorice vključiti v najin izbor sva se znašli tudi v dilemi glede najine lastne prakse. Morda se zdi pretenciozno, da sva se odločili vključiti tudi lastna dela, vendar se nama je zdelo, da glede na najino prakso (Ana Čigon prvenstveno deluje na področju videa) in aktivnost, vsekakor sodiva v tak pregled. Odločili sva se, da izbor lastnega dela prepustiva druga drugi, tako je Ana izbrala moj video, jaz pa njenega. Razlog, zakaj se umetnice in umetniki lotevamo kuriranja, je po mojem mnenju ta, da poleg želje po podrobnejšem spoznavanju drugih umetniških praks in s tem širjenja pogleda in razumevanja tudi lastne prakse, na tak način tudi aktivno vplivamo na umeščanje lastne prakse v širši ustvarjalni kontekst sodobnic in sodobnikov.
Struktura projekta
Celoten projekt je sestavljalo:
- razstava v Galeriji Alkatraz,
- 12-urni maraton pretežno kratkih filmov v Slovenski kinoteki, ki je vseboval tudi 6 videov iz najinega izbora,
- otvoritveni performans Ane Čigon Živele! Performativni aperitiv k videoumetnosti, v katerem je z eklektičnim spajanjem performativnih, govornih, pisnih in video citatov umetnica oblikovala poglobljeno performativno zgodbo iz vseh 25 video del v izboru.
Spremljevalni program je bil sestavljen iz:
- predavanja umetnice in kuratorke Ane Grobler, ki je pripravila predavanje o feministični umetnosti v Sloveniji s poudarkom na video delih in
- vodstev po razstavi v slovenskem in angleškem jeziku.
Projektu se je pridružila tudi RTV Slovenija, selektor Andraž Pöschl je izbral dokumentarni program 12 filmov režiserk, ki so se predvajali v različnih terminih v mesecu oktobru.
Sorodna tema projektu pa je bila tudi mednarodna konferenca Ženske v kinu v Kinodvoru, kjer so v okviru festivala Mesto žensk mednarodne strokovnjakinje spregovorile na temo ženskih praks obiskovanja kina.
Heterogene oblike video umetnosti
Ko sva z Ano izbirali dela za razstavo, sva bili pozorni tudi na to, da prikaževa različne razstavne možnosti videoumetnosti. Če je prikazovanje filmov in videov v kinodvorani omejeno zgolj na singularno projekcijo na platno, galerija omogoča prikazovanje na različnih nosilcih (katodni in lcd televizor, projekcija, tablica, monitor) in v različnih postavitvah (eno- in večkanalne postavitve, različne oblike videoinstalacije, kombinacija videa in besedila ipd.). Ravno zaradi te raznolikosti nosilcev in postavitev pa sva se znašli v zagati, kako suvereno predstaviti 25 del v enem samem prostoru brez prevelikega kaosa in medsebojnega »zajedanja« del. Seveda sva morali sprejeti nekaj kompromisov in zavedali sva se, da dela niso predstavljena v idealnih razmerah, kot bi to bilo, če bi imeli na voljo več prostorov, če sem zelo optimistična, npr. celotno nadstropje Muzeja za sodobno umetnost.
Predvsem dela z narativno vsebino in tista, ki trajajo malo dlje, si zaslužijo ogled v okolju, kjer lahko gledalka_gledalec sede in v miru pogleda delo od začetka do konca. Zato sva v okviru prostorskih možnosti galerije vzpostavili poseben prostor, ki sva ga poimenovali gledalnica in tam vzpostavili intimni kino prostor s projekcijo za dve, največ tri osebe. V gledalnici se je eno za drugim predvajalo 6 del v skupnem trajanju 73 minut (Pungerčar, Hadrović, Hodošček, Gržinić & Šmid, Rusjan, Pečar & Ressler).
Drugih 6 del sva priključili filmskemu maratonu in so se predvajala v Slovenski kinoteki (Bukovec, Lovšin, Cibic, Autor, Čigon, Alajbegović). Nekatera dela, originalno v angleškem jeziku, so bila med projekcijo v živo podnaslavljana v slovenščino, kar je praksa, ki je ponavadi rezervirana za kratko- in dolgometražne filme na filmskih fesitvalih in je v kontekstu videoumetnosti prejcej nenavadna izkušnja.
V samem galerijskem prostoru sva tako postavili predvsem videoinstalacije in različno postavljene televizorje. Pri postavitvi sva si privoščili tudi manjši kuratorski poseg in združili 3 videe v skupno vertikalno postavitev, s katodnimi black box televizorji, postavljenimi enega na drugega (Skušek, Simčič, Džakušič). Posamezna dela so s tako postavitvijo tvorila novo vsebinsko plast – skupaj so sestavila človeško telo. Taka postavitev je seveda precejšen poseg v neodvisnost umetniškega dela in z avtoricami sva se predhodno posvetovali o tem in pridobili njihovo dovoljenje.
Ostale postavitve pa je sestavljalo:
- dvokanalna postavitev na dveh katodnih televizorjih v višini oči (Sambolec);
- postavitev na zasukanem lcd televizorju v posebnem okvirju, ki je aludiral na pokonočno postavljeno sliko (Oblak&Novak);
- instalacijo s tablico v višini oči, stolom in slušalkami, ki je spominjalo na situacijo zasliševanja (Zupanič);
- postavitev s televizorjem postavljenim na tla, prislonjenim ob steno, skupaj z besedili na steni (Knez);
- postavitev na računalniškem monitorju (Grobler);
- postavitev na katodnem televizorju, pred katerega se vsedeš na stol (Lužar);
- projekcijo na steno (Prosenc Stearns) in
- seveda najbolj opazni prostorski instalaciji, suspendirana katodna televizorja na jeklenih vrveh, postavljena v jukstapozicijo (Wolf Gang) ter
- dvokanalni video (dva televizorja) v jeklenem okvirju, povezano s kinetičnim objektom pod visoko el. napetostjo (Jahić).
Tako razvejana postavitev je hkrati omogočala singularne oglede posameznih del in hkrati sprehajanje med deli in njihovo skupno zaobjetje z enim samim pogledom iz različih točk v prostoru.
Zvok
Poleg vizualnega prepletanja je bila specifična tudi zvočna izkušnja, saj so nekatera dela napolnila celoten prostor v različnih intervalih. Zvok z meditativno glasbo s projekcije (Prosenc) je dajal skupni podton prostoru, ki ga je vsako minuto prekinil krik (Oblak&Novak), iz gledalnice se je slišalo okruške govora, kinetični objekt je dajal takt (Jahić), posamezna dela pa so, ko si se jim približal, oddajala zvoke iz slušalk. Na razstavi je bil tudi video, ki zvoka nima (Skušek).
Žanrski razpon
Predstavljena video dela bi žanrsko lahko okvirno razdelila na:
- perfomans za kamero (Sambolec, Pungerčar, Hadrović, Prosenc Stearns, Grobler, Oblak&Novak, Zupanič),
- dokumentarni pristop (Autor, Alajbegović&Korda, Knez, Pečar&Ressler, Hodošček, Lužar, Džakušič, Jahić),
- igrani film (Cibic),
- uporaba najdenjih posnetkov (found footage) in citatov iz filmov (Gržinić&Šmid, Autor),
- animacija in video kolaž (Čigon, Bukovec, Lovšin, Simčič).
Tematski poudarki (vsebina)
O vsebini del sva podrobno pisali v kuratorskem besedilu. Na tem mestu bi zgolj naštela nekaj tematskih poudarkov. Izbrana dela so obravnavala teme:
Medijski prostor (kritika medijev, ideologija, apropriacija):
- Kritika medijskega prostora in molka o Srebrenici: Duba Sambolec, 2-kanalna video instalacija Shadowless A in B, del sklopa videoperformansov NoHomeVideos©.
- Ideologija in šolstvo: Maja Hodošček, Učna ura
- Ideologija in produkcija umetnosti (vpliv državnega aparata/ideologije na to, katera dela bodo izbrana/podprta) Jasmina Cibic, Plodovi naše zemlje
- Apropriacija forme filmskega obzornika, humanitarna tragedija beguncev: Nika Autor, Obzornik 63 – Vlak senc in Vesna Bukovec, Okrožnica (opozarjanje na človečnost, namesto strahu; izpostavljanje birokratskega aparata)
Intersekcionalnost (vpliv različnih življenjskih okoliščin na identiteto in preživetje) Đejmi Hadrović, Silent Observer (avtoportret, kot najbolj pogosta feministična umetniška oblika)
Prekarni ekonomski položaj umetnic (in umetnikov) Andreja Džakušič, Taktike preživetja
Vpliv sodobnega nomadskega načina življenja sodobnih umetnic in vpliv na zasebno življenje ter partnerske odnose: Valerie Wolf Gang, Oprosti, danes mi ne bo uspelo
Zasebnost in žensko telo:
- Ženske bolezni (ali bolezni pripisane ženskam) Ana Grobler, Migraine
- Reproduktivne pravice samske ženske Zvonka T Simčič, Ad Utero Ab Ovo
- Dojenje in materinstvo Nataša Skušek, Ekstaza
- Birokratska regulacija (teles) nebinarnih trans oseb (oseb, ki se ne identificirajo z predpisanim biološkim spolom) Ana Čigon, Uporni duh
- Ujetost, nemoč in jeza (ki se lahko aplicira na različna področja: spolna/razredna neenakost, tudi zasvojenost z digitalno tehnologijo) Nika Oblak&Primož Novak, The Scream
- Absurd, (ne)vrednost (umetniškega) dela: Neža Knez, Za-nič
- Nasilje nad ženskami, pedofilija: Zemira Alajbegović & Neven Korda, Med štirimi stenami; Aprilija Lužar, Ženski Taxi – Govoreči portreti
Razširjena kritika kapitalizma:
- Zasebna sfera/težka ekonomska situacija/brezdomstvo: Pila Rusjan, Elisa 5, Nataša Prosenc, Reposition (mladi z družbenega obrobja)
- Avtomatizacija proizvodnega procesa v tovarnah: Sanela Jahić, Tempo Tempo
- Neoliberalna mantra lastne odgovornosti za (ne)uspeh: Marija Mojca Pungerčar, Career Fitness
- Opolnomočenje in skupno delovanje proti kapitalistični družbi dolga: Ana Pečar & Oliver Ressler, In the Red
- Kritika kolonialnega konteksta kapitalizma in premišljevanje o sami formi videa: Marina Gržinić & Aina Šmid, Obsedenost (v videu se vprašata, ali sploh še ima smisel delat video)
- Vojaška industrija in grožnja vojne: Metka Zupanič, In tukaj smo
- Ekološka kriza, čebele: Polonca Lovšin, Nazaj v mesto
Imenik ustvarjalk
Pomemben del razstave je bila tudi stena, na kateri smo zbirale imena ustvarjalk na področju umetniškega videa, novomedijske umetnosti, eksperimentalnega filma in animacije v tem geografskem prostoru. Na razstavo sva tako vsaj simbolno vključili tudi avtorice, ki niso bile zastopane z razstavljenim delom. Obiskovalke in obiskovalci razstave so bili vabljeni, da sami prispevajo imena ustvarjalk. Zbrana imena so vključena v Seznam slovenskih videastk na Wikipediji.
Zaključek
Projekt Živele! 25 let filma in videa je bil torej umetniški poizkus prikazati raznoliko video produkcijo umetnic v tem prostoru v omejenem časovnem obdobju. S strani sodelujočih umetnic sva prejeli večinoma pozitivne odzive. Medijskih odzivov je bilo nekaj predvsem v obliki intervjuja ali pogovora. Žal pa ni bila objavljena nobena kritika ali refleksija. Pomanjkanje objavljenih kritik razstav je seveda širši problem našega medijskega prostora.
Menim, da bi bilo poglobljeno umetnostno-zgodovinsko raziskavo s teoretsko refleksijo celotne umetniške video produkcije v Sloveniji še potrebno narediti. Na tem področju smo sicer aktivni predvsem pri SCCA-Ljubljana. Bi se pa s tem morali bolj ukvarjati tudi na Univerzi in v osrednjih državnih umetnostnih institucijah.
V kontekstu mednarodnega dogajanja na področju umentosti, kjer se po zaslugi dolgoletnega boja feminističnih organizacij, skupin in posameznic ter gibanja #metoo, v zadnjih letih povečuje zanimanje za umetnost žensk, je razstavni projekt Živele! vsekakor pomemben prispevek k poznavanju in razumevanju sodobne umetnosti.
Vesna Bukovec
______
[1] SCCA-Ljubljana je prvi večji raziskovalni projekt in pregled pripravil že v 90-tih letih: Videodokument: Video umetnost v slovenskem prostoru 1969-1998, od takrat pa še številne druge, tudi v okviru programov Videospotting, vendar ti projekti niso bili posvečeni zgolj ustvarjalkam. Sama sem sicer leta 2016 pripravila izbor produkcije avtoric mlajše generacije z naslovom Svež pogled, ki je bil predstavljen v Slovenski kinoteki in tudi v Novi Gorici.
Foto: Matej Vidmar, Kulturni dom Nova Gorica
Vesna Bukovec je diplomirala in magistrirala iz kiparstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Deluje kot samostojna avtorica in v okviru umetniške skupine KOLEKTIVA (z Metko Zupanič in Lado Cerar). Predstavila se je na vrsti samostojnih in skupinskih razstav v domačem in mednarodnem prostoru. Deluje tudi na področju grafičnega oblikovanja in kuriranja videoumetnosti. Je sodelavka videoarhiva Postaja DIVA pri SCCA-Ljubljana.
Predavanje iz cikla Soočanja s sodobno vizualno umetnostjo je nastalo kot stalno sodelovanje med Mestno galerijo Nova Gorica in SCCA-Ljubljana.
Program Zavoda SCCA-Ljubljana podpira MOL, Oddelek za kulturo.