Festival V-F-X Ljubljana
Petek, 20. 5. 2022, 21.00
Slovenska kinoteka, Miklošičeva cesta 28, Ljubljana
Projekcija
Umetniki in umetnice: Gernot Wieland, Carlos Irijalba, Zachary Epcar, Anja Dornieden, Juan David González Monroy in Andrew Kim
Kuratorka: Katrin Mundt
Vstopnina: 4,40 €
Zagonetke združujejo štiri eksperimentalne in esejistične filme, ki razmišljajo o vlogi pripovedi pri ustvarjanju tistega, kar dojemamo kot resničnost. Poigravajo se z zvijačami in iluzijo ter s potencialom kritičnosti, ki ga posedujeta fikcija in fabulacija. Premikajo se v krogih ali med vozli v času. Pozorno si ogledujejo površine, da bi si predstavljali nemogoče globine, izumljajo prihodnost, da spregovorijo o preteklosti, in nas vabijo, da jim sledimo, medtem ko za seboj brišejo sledi.
V delih Gernota Wielanda se film, performans in risbe združujejo s spomini in opazovanji prvoosebnega pripovedovalca, ki ga – tako sugestiven je njegov nagovor, tako pretresljive njegove pripombe – identificiramo kot avtorja. Privolimo v sledenje tirnicam, ki jih postavi – spominom na otroštvo, ki v malem naslikajo podobo travmatizirane družbe; kinematografski rekonstrukciji predstave, ki nikoli ni bila uprizorjena; raziskovanju psihiatričnega gibanja, ki je odprlo vrata institucij, da bi obnovilo življenje skupnosti. Proti molčeči zunanjosti in inerciji, v kateri se je človek udomačil, ta »jaz« razgrne osebno pripoved, v kateri odmeva zunanjost, v kateri ljudje postanejo ptice, narod se pojavi v krompirjevem tisku, risanje in pisanje pa se zlijeta drug v drugega – govor, naslovljen na odsotnega, ki se osvobaja tako, da se razdaja.
Filmski prvenec Carlosa Irijalbe Napol mokro nas popelje v nedoločno prihodnost. Človek v Oaxaci v Mehiki opravlja svoje delo, kot so to počele generacije pred njim: čisti bazene, ki so bili nekoč zgrajeni le nekaj metrov od morja za turiste in že dolgo niso bili obiskani. V Irijalbovem filmu oceani niso več primeren življenjski prostor za ljudi. Plavanje mora biti kot letenje, nostalgično razmišlja protagonist, in se tako posredno že navezuje na tisto drugo obliko turističnega potovanja, ki je nedolžnost izgubilo z nastopom razredno pogojene podnebne krize. Tveganj ne povzročajo le posledice industrije prostega časa, ki ohranjajo postkolonialne neenakosti in jih potiskajo do absurda v avtomatizmu napačno razumljene »tradicije«, ampak tudi samozavest mesečnika, s katero še naprej lezemo v to prihodnost – kot da bi spali na letalu.
V filmih Zacharyja Epcarja stvari dihajo. V Kanjonu občasno zavzdihnejo ali tiho zastokajo. Tu se zdijo predmeti in zgradbe, telesa in pokrajine ujeti v neprekinjeno zanko medsebojne stimulacije in animacije. Kamera se živčno premika po površinah v iskanju globine ali trenja ali pa išče oporo v statičnih posnetkih, ki trivialno povzdigujejo v sublimno. Potovanje po tem kanjonu je kot potovanje po infrastrukturah želje, na kateri temelji naš sedanji trenutek. Počutimo se odtujeno, a kljub temu prepoznamo vse – hrepenenje po »posteljnini« ali glasove, ki odmevajo kot brnenje mobilnega telefona. Znajdemo se v sedanjosti brez počitka, v kateri je spominjanje enako odtisu v »spominski peni«, lastnina pa je le drugo ime za izgubo, ki jo doživimo, za praznino, ki jo pustimo za seboj, ko gremo naprej.
Dela Anje Dornieden in Juana Davida Gonzáleza Monroya so bleščeče filmske iluzije, v katerih se zdi, da nas nagovarja filmski aparat sam, z nami manipulira ali nas zavaja – do točke med resničnostjo in fikcijo, s katere ne moremo več razbrati, kako smo tja pravzaprav prišli. Film Instantno življenje, ki je nastal v sodelovanju z Andrewom Kimom, je po besedah treh avtorjev posnet kot tridelna rekonstrukcija najdenega filma. Film s tremi življenji, v katerem je pod vprašajem postavljeno samo življenje. Gledamo kristale in njihovo rast, nastajanje in propadanje celičnih struktur, zbiranje neviht in zlovešče valujoče megle – vse prevare iz vreče trikov filmske zgodovine, tokrat rekonstruirane z naredi sam metodami. Brezčasna umetnost teh bitij in pokrajin se postopoma razkriva in bolj kot je prevara očitna, bolj vztrajno je svarilo o njeni jedki moči, bolj voljno se pustimo povleči v paradoksalno zapletenost pripovedi. Iskanje sublimnega subjekta je najprej zagonetka, nato gag.
Program bo predstavila Katrin Mundt, kuratorka, piska in sodirektorica festivala EMAF – European Media Art Festival v Osnabrücku.
Gernot Wieland, Avstrija/Nemčija, 2021, digitalni format, 14′
______________
Gernot Wieland v filmu raziskuje psihološka stanja in konstitucijo pripadnosti različnim družbenim kontekstom. Na podlagi kratke zgodbe Daphne du Maurier Ptice in njene poznejše kinematografske priredbe, film Ptica je po italijansko uccello ponovno uprizori gledališko produkcijo grozljivega trilerja. Ob zavedanju, da gledališka predstava – ki naj bi bila uprizorjena v psihiatrični bolnišnici v severni Italiji – ni bila nikoli uprizorjena, Wielandov film obrne vloge prvotnega scenarija: človeški liki postanejo ptice, protagonisti ptic pa ljudje. Ob vpeljavi pojma Realnega Slavoja Žižka ta preobrat vlog ne pretresa le predstave o realnosti, temveč prek Wielanda postane način, kako povezati družbenopolitični strah s selitvijo ptic; mešanje socialne psihologije in narave, da bi s tem raziskali pojme moči. (Toby Upson, 2021)
Carlos Irijalba, Nizozemska, 2022, digitalni format, 17′
______________
V distopični prihodnosti na obali Oaxace so zaradi globalnega segrevanja ravni pH v oceanu tako kisle, da so za ljudi neprimerne. Morski turizem je zato že pred več generacijami izginil in na območju se govori le še avtohtoni jezik. Wuicho ponavlja očetov in dedkov ritual čiščenja plavalnih bazenov, medtem ko dvomi o lastnem početju in o svojih predhodnikih. Irijalba je v desetih dneh sam napisal in posnel film z refleksnim fotoaparatom in pametnim telefonom, pri čemer je poskušal ustvarjati v ready-made načinu brez produciranja ostankov.
Zachary Epcar, ZDA, 2020, digitalni format (posneto na 16 mm), 15′
______________
Portret urbanega stanovanjskega kompleksa, ki zdrsne v pozabo.
Anja Dornieden, Juan David González Monroy, Andrew Kim, Nemčija/ZDA, 2021, digitalni format (posneto na 16 mm), 27′
______________
Trije filmi, ki jih boste videli, so reprodukcije posnetka-za-posnetkom kompilacijskega filma Instantno življenje (1981). Vsak film v Instantnem življenju (1981) je bil remake prejšnjega filma, prav tako imenovanega Instantno življenje (1941). Najzgodnejše Instantno življenje (1941) je bil en sam film, ne kompilacija. Leta 2017 smo se odločili poustvariti Instantno življenje (1981). Filma Instantno življenje (1941) nismo poskušali poustvariti, ker je izgubljen. Instantno življenje (1941) je bil nemi film, predvajan z živo glasbeno spremljavo. Po predstavi je občinstvo prejelo natisnjeno zagonetko. Instantno življenje (1981) je zvočni film. Zagonetka je del filma. Odgovora na zagonetko ni. (avtorja in avtorica)
Katrin Mundt je kuratorka, piska in sodirektorica European Media Art Festival (EMAF) v Osnabrücku. Kurirala je filmske programe in razstave, med drugimi za Videonale, Bonn, HMKV Dortmund, WKV Stuttgart, Museum Wiesbaden, Matadero Madrid in Center za sodobno umetnost Celje. Bila je tudi programska vodja festivalov Duisburger Filmwoche, Short Film Festival Oberhausen in Kassel Dokfest. Pripravila je predavanja, panele in delavnice na univerzah Ruhr-Universität Bochum, Universität Düsseldorf, Goldsmiths, London, Kunsthochschule für Medien Köln, HBK Braunschweig in Merz Akademie, Stuttgart. Redno piše o gibljivih slikah v sodobni umetnosti, zlasti na presečišču med dokumentarnimi in performativnimi praksami. (Foto: Christine Raczka)
Vabljeni tudi na predavanje Katrin Mundt: Kuriranje filma in videa – Samoizbrisno predavanje v četrtek, 19. 5. 2022, ob 17.00 v Slovensko kinoteko.
V sodelovanju z: Goethe-Institut Ljubljana.
