Skupinska večmedijska razstava
8. 5.–10. 6. 2018
Likovni salon, Trg celjskih knezov 9, Celje
Odprtje: torek, 8. maj 2018, ob 19. uri
Iz Ljubljane brezplačen avtobusni prevoz v Celje! Prijave do 7. maja: info@scca-ljubljana.si. Število mest v avtobusu je omejeno!
Vljudno vabljeni na odprtje razstave in performans, v torek, 8. maja 2018, ob 19. uri v Likovni salon Celje.
Sodelujoče umetnice in umetniki: Ana Čigon / Saša Spačal / Ida Hiršenfelder, Lenka Đorojević / Matej Stupica, Tomaž Furlan, IvAn (Iva Tratnik in Andreja Džakušič), Neža Knez, Polonca Lovšin, Sašo Sedlaček.
Razstavo sta kurirali umetnici Vesna Bukovec (sodelavka arhiva Postaja DIVA) in Maja Hodošček (kustosinja Centra sodobnih umetnosti Celje).
Na odprtju bo potekal perfomans, mehanično zvočno-vizualni dogodek Umetnik – birokrat, tandema IvAn (Iva Tratnik in Andreja Džakušič).
Brezplačen avtobusni prevoz na odprtje razstave!
Na odprtje razstave organiziramo brezplačen avtobusni prevoz iz Ljubljane. Zbirno mesto je pred Ministrstvom za kulturo (Maistrova 10), odhod ob 16.30, prihod nazaj v Ljubljano v večernih urah. Prijave na info@scca-ljubljana.si do ponedeljka, 7. maja. V Celju si bomo najprej ob 18. uri ogledali razstavo Slovenski animirani film 2006-2017 v Galeriji sodobne umetnosti Celje, sledi odprtje razstave Zavihajmo rokave.
Spremljevalni program: vodstvo po razstavi s kuratorkama, četrtek, 24. maj, ob 18. uri
Likovni salon Celje je odprt: torek–sobota, 11.00–18.00; nedelja, 14.00–18.00; ponedeljek in prazniki zaprto.
ZAVIHAJMO ROKAVE
Umetniška dela na večmedijski skupinski razstavi z različnimi načini in v medsebojnem dialogu pokažejo na strukturno asimetrijo znotraj družbene delitve dela. Aktivirajo možnosti sprememb s poudarkom na samoorganizaciji in s humornimi predlogi ponujajo sredstva opolnomočenja.
Tomaž Furlan v delu Hilda iz serije Wear duhovito prikaže brutalno izkoriščanje fizičnih delavcev v gradbeni industriji in hkrati tudi lastno izkušnjo, ko za opravljeno delo na gradbišču ni prejel zasluženega plačila. Delavsko oblačilo in orodje je opremil s suženjskimi okovi. Na ekranih, všitih v rokave, spremljamo njegovo sizifovo delo kopanja zemlje, ki mu ni videti konca. Kopanja zemlje se s povsem drugačnim izhodiščem v projektu Za-nič loti tudi Neža Knez. Če fizično delo pri Furlanu, kljub konkretnemu cilju gradnje, zaradi izostanka plačila ostaja brez smisla, se Neža Knez loti kopanja luknje ravno zato, ker predstavlja naporno fizično delo brez konkretnega cilja. S tem kaže na percepcijo dela umetnikov in načine, kako publika s svojim razumevanjem so-ustvarja pomene umetniškega dela. Na videz nesmiselno delo je, kljub poskusu vrnitve v prejšnje stanje, za seboj pustilo sledi. Tako kot izkopane luknje ni mogoče zasuti nazaj, ne da bi na mestu ostal kup zemlje, tako tudi vsa druga (tudi umetniška) dejanja povzročajo spremembe in za seboj puščajo sledi. Zanimivost, da so ji pri kopanju samoiniciativno pomagali mimoidoči moški, veliko pove tudi o stereotipnem dojemanju in (ne)pričakovanih oblikah dela, ki ga družba pripisuje spolu.
To temo obravnavajo avtorice Ana Čigon, Ida Hiršenfelder in Saša Spačal v dokumentarnem filmu Flow [Tok]. V njem osem sogovornic, ki pri svojem delu uporabljajo tehnologijo in delujejo v širokem spektru umetniških in znanstvenih poklicev, spregovori o svoji karierni poti, na kakšne ovire so pri tem naletele in kako so se z njimi spopadle. Uspeh pri delu jim predstavlja užitek in samoizpolnitev. Avtorice v spremnem besedilu poudarjajo, da so pri ustvarjanju filma spoznale, da je razmerje med delom in spolom izjemno kompleksno in ne gre zgolj za vprašanje volje in delavnosti. Neenakosti in diskriminacije so prisotne na več ravneh in so pogosto prikrite tudi samim protagonistkam.
Lenka Đorojević in Matej Stupica v videu Prosti pad vizualizirata, kakšen napor predstavljajo stres in konstantni psihološki pritiski tudi v fizično nezahtevnih oblikah dela, a v narobe obrnjenem svetu sodobne stvarnosti prekarnega dela. Premagovanje gravitacije postane izreden fizičen napor, viden v izstopajočih žilah na obrazu performerke in performerja, ki v zasukani perspektivi zgolj čakata na dogodek, ki se nikoli ne zgodi. Čakanje, kot še ena izmed oblik nesmiselnega dela. Tandem IvAn (Iva Tratnik in Andreja Džakušič) v otvoritvenem performansu Umetnik – birokrat prav tako obravnavata nesmiselno, tudi absurdno birokratsko delo. Iskanje smisla v pretirani birokratizaciji nadomesti poigravanje s pisarniškimi pripomočki in iskanje njihove alternativne uporabe.
Polonca Lovšin in Sašo Sedlaček se v svojih akcijah približujeta aktivističnim praksam. Za njune projekte je značilno recikliranje in uporaba načela naredi sam_a. Polonca Lovšin v projektu Kolekcija Bodi čebela opozarja na nevarnost izumrtja čebel. Ko se bo to zgodilo, bo moral njihovo delo prevzeti človek. Izdelala je pisane pripomočke za ročno opraševanje rastlin in niz videov s prikazom njihove uporabe. S projektom na humoren način izpostavlja pomen samooskrbe in skupnostnega delovanja. Sašo Sedlaček z videom Just do it! dokumentira akcijo, ki jo je s prijatelji pred leti izvedel v več nakupovalnih središčih v Ljubljani. Z opekami iz recikliranih reklamnih letakov in časopisov, ki so jih izdelali v času njegove razstave v galeriji Kapelica, so zgradili zid in zaprli vhod v trgovino. Simbolični upor proti potrošništvu se konča s prihodom policije. V videu Rent a Žicar spremljamo brezdomca, ki svoje delo (prodaja revije Kralji ulice) prepusti robotu. Odpelje ga v nakupovalno središče, da tam namesto njega »žica« denar.
Skupinska večmedijska razstava izhaja iz dialoga dveh umetnic, ki delita razumevanje polja umetnosti kot ene izmed možnih oblik sodelovanja znotraj družbenih pojavov, ter strategijo k spodbujanju sprememb v smeri solidarnosti in družbene enakopravnosti. Obe delujeta tudi znotraj institucij. Vesna Bukovec je sodelavka Postaje DIVA, digitalnega arhiva video in novomedijske umetnosti pri zavodu SCCA-Ljubljana, Maja Hodošček je kustosinja v Centru sodobnih umetnosti Celje. Ob snovanju razstave sta raziskovali dela v arhivu Postaje DIVA, vendar se predstavljeni izbor ne omejuje zgolj na obstoječe arhivske enote.
DELA NA RAZSTAVI
dokumentarni film, 51′ 26”, produkcija RAMPA Laboratorij, koprodukcija RTV Slovenija, 2016
Sogovornice v filmu: Alja Berčič Ivanuš, Alja Isaković, KaktusKaktus, dr. Dunja Mladenić, Maja Smrekar, dr. Dragica Turnšek, dr. Mateja Verlič, Larisa Vrhunc
Pogovor med avtoricami filma (pdf)
video performans, 21′ 30”, produkcija Zavod P.A.R.A.S.I.T.E., 2016
performerja: Katarina Stegnar in Primož Bezjak
različni materiali, 2011
mehanično zvočno-vizualni dogodek ob odprtju razstave, 2018
tehnična pomoč Amper-o-mat
besedila, video, 2016
pripomočki za ročno opraševanje rastlin, video, 4′ 2”, 2016-2018
video, 5′ 16”, produkcija Galerija Kapelica, 2003
video, 19′ 30”, produkcija Zavod P.A.R.A.S.I.T.E., 2007
BIOGRAFIJE
Ana Čigon je umetnica, ki ustvarja na področju videa, filma in performansa. Je magistrica umetnosti s področja videa (Akademija za likovno umetnost in oblikovanje Ljubljana) in diplomantka magistrskega študija Interface Cultures na Kunstuniversitaet v Linzu, Avstrija. V svojih projektih se ukvarja z družbenimi in feminističnimi temami, kot so podreprezentiranost umetnic v umetnostni zgodovini, omejitve razsežnosti kolektivnega spomina, nevidne družbene skupine, razmerje subjekt – družba, iskanje sreče ipd. V dela pogosto vpleta elemente humorja in ironije, v zadnjih letih se posveča dokumentarnemu filmu, občasno producira videe za gledališče in sodeluje v kolektivnih performativnih projektih. Svoja dela razstavlja na samostojnih razstavah in filmskih festivalih v Sloveniji in tujini.
Ida Hiršenfelder [beepblip] kot avtorica deluje v polju zvočne in intermedijske umetnosti. Zanima jo zgodovina medijev, arhivi, njihovo izginevanje in medijska arheologija. Sodeluje z Muzejem za sodobno umetnost Metelkova +MSUM pri projektih, ki so vezani na digitalne arhive. V letih 2007 do 2013 je bila arhivistka pri projektu Postaja DIVA, digitalni video arhiv (Zavod za sodobno umetnost SCCA–Ljubljana). Je članica DIY zvočnega kolektiva Theremidi Orchestra, s katerim ustvarja hrupne zvočne pokrajine. Med leti 2009 in 2014 je bila urednica feministične oddaje Sektor Ž na Radiu Študent. Z intermedijsko umetnico Sašo Spačal sta soustanoviteljici Iniciative za ženske s čutom za tehnologijo, znanost in umetnost ČIPke (RAMPA Laboratorij – Zavod Kersnikova).
Saša Spačal izhaja s področja humanistike in deluje na presečišču raziskovanja živih sistemov, intermedijske in zvočne umetnosti. Njeno delo je osredotočeno na postčloveško okolje, kjer človeška bitja obstajajo in delujejo kot eden izmed elementov v ekosistemu in ne kot suveren. Razstavljala in nastopala je na prizoriščih in festivalih, kot so Ars Electronica festival, razstava Prix Cube, Muzej sodobne umetnosti Metelkova, Onassis Cultural Center Athens, Pixelache festival, Cynetart festival, National Art Museum of China, Device_art festival, galerija Eastern Bloc, Lisboa Soa festival, Art Laboratory Berlin, Muzej sodobne umetnosti Vojvodina, Galerija Kapelica, Kiblix festival, Sonica festival, Galerija sodobne umetnosti Celje in drugje. Za svoje delo je prejela častno omembo na festivalu Ars Electronica Prix in nominacijo Prix Cube. Z Ido Hiršenfelder sta soustanoviteljici Iniciative za ženske s čutom za tehnologijo, znanost in umetnost ČIPke (RAMPA Laboratorij – Zavod Kersnikova).
Lenka Đorojević in Matej Stupica ustvarjata kot tandem od leta 2012, v skupni praksi razvijata dela na preseku interaktivnih instalacij, scenografij in drugih medijev. Svoja dela sta predstavila v MGLC-ju v Ljubljani, v Narodni biblioteki Srbije v Beogradu, 2012; v MoTi – Muzeju tranzitornih umetnosti v Ljubljani, 2014, v galeriji P74 in MSUM v Ljubljani, 2015; na 8. trienalu sodobne umetnosti U3, Onkraj naše oble, v Moderni galeriji, v Jakopičevi galeriji, v galeriji P74, v Ljubljani in RU – Residency unlimited v New Yorku, 2016; na International Performance Art Week in galeriji A+A v Benetkah in Umetniškem prostoru U10 v Beogradu, 2017. Za svoje delo sta leta 2015 prejela Nagrado skupine OHO.
Tomaž Furlan je diplomiral iz smeri kiparstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Njegov osrednji medij sta video in performans, deluje pa tudi v drugih tehnikah (instalacija, fotografija, knjiga umetnika). Pri delu uporablja reciklirane materiale, industrijske in gospodinjske odpadke, vsakdanje priprave in univerzalne izkušnje, ki jih znova sestavlja v humorne in/ali cinične zgodbe »malega človeka«. Njegov osrednji umetniški opus sestavlja serija projektov Wear, satirična refleksija ne tako pozabljenih disciplin izkoriščanja, alienacije in neskončne repeticije rutine dela, ki nikakor ni stvar preteklosti. Predstavil se je na več razstavah pri nas in v tujini. Leta 2012 je prejel Nagrado skupine OHO.
IvAn (Iva Tratnik in Andreja Džakušič)
Tandem deluje od leta 2017 predvsem na področju performansa. Svoj prvi peformans Levinje je izvedel ob otvoritvi razstave Pozdrav iz Celja v Galeriji Vžigalica v Ljubljani. Na pričujoči razstavi je IvAn sodeloval tudi z instalacijo videoperformansa Inscenacije iz življenja Elde Piščanecec. Vsebinsko se je ukvarjal z raziskovanjem vlog žensk ter umetnikov v družbi in v umetniškem sistemu.
Iva Tratnik je magistrirala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Raziskuje različne umetniške prakse, med njimi tekstilne kolaže, oljna in akrilna platna, skulpturo, risbo, instalacije in druge site-specific intervencije. Deluje samostojno ali v začasnih kolektivih.
Andreja Džakušič je interdisciplinarna ustvarjalka sodobne umetnosti, performerka, intermedijska umetnica in pedagoginja v kulturi. Ukvarja se predvsem z družbeno angažirano umetnostjo, umetnostjo v javnem prostoru in skupnostno umetnostjo. Aktivno deluje v Društvu likovnih umetnikov Celje in soorganizira projekte (razstave, dogodke in festival umetniških akcij v javnem prostoru Vstop prost/Admission Free). Deluje v različnih kolektivih, kot so SIVA (skupaj s Simonom Macuhom in Ivo Tratnik), Javna branja, IvAn, idr.
Neža Knez je diplomirala in magistrirala iz smeri kiparstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Za svoj umetniški izraz uporablja različne medije, kot so: avdio, video, fotografija, risba, klasični materiali, performans. Je dobitnica nekaterih vidnejših nagrad: Priznanje (2012) in Nagrada (2014) za izjemne študijske dosežke na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, nagrada za inovativni pristop k umetniški grafiki ”Zlata preša” (2015), Prešernova nagrada (Univerza v Ljubljani) za izjemne študijske dosežke (2015), v letih 2016 in 2018 je bila nominirana za Nagrado skupine OHO. V letu 2017 je sodelovala na Bienalu mladih v Tirani. Za svojo magistrsko nalogo je prejela najvišje priznanje z odliko Summa Cum Laude (2017).
Polonca Lovšin je arhitektka in umetnica, njena umetniška dela je na najbolj splošni ravni mogoče označiti kot prehajanje med umetnostjo in vsakdanjim življenjem, katerega namen je preprosto – napredek. Raziskuje in predstavlja alternativne modele bivanja in delovanja, ki jih v vsakdanjem življenju prakticirajo posamezniki ali skupine, v upanju na družbene, ekonomske in politične spremembe. Sodelovala je na številnih samostojnih in skupinskih razstavah doma in v tujini in je prejemnica umetniških rezidenc in nagrad. Med najpomebnejšimi v zadnjih letih je priznanje Riharda Jakopiča 2018, prvo mesto na natečaju Umetnost in javni prostor, Maribor 2015 in nagrada Zlata ptica 2010.
Sašo Sedlaček je prejemnik številnih domačih in tujih nagrad, ki svoja dela redno predstavlja na mednarodno relevantnih razstavah. Zanima ga tehnologija in aktualni družbeni fenomeni. Njegova pozornost je še zlasti usmerjena v tiste momente, ki so običajno potisnjeni vstran oziroma predstavljajo »nečisto« plat sicer bleščeče stvarnosti. Njegovo delo je definirano s teorijami odstranjevanja, z uporabo in reciklažo poceni tehnologij, odprtokodnih programov in odpadnih materialov. Njegova praktična in humorna dela nastajajo iz subverzivnega sprevračanja znanstvenih, zakonskih in tehnoloških faktov ter z uporabo metod naredi sam ali naredimo skupaj. Od leta 2015 dela na Akademiji za Likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani.
Maja Hodošček je diplomirala na Pedagoški fakulteti v Mariboru in magistrirala na Dutch Art Institutu v Arnhemu na Nizozemskem. Uporablja medij videa in instalacije. V svojem delu raziskuje različne koncepte znanja, procese učenja in socialne odnose, s posebnim poudarkom na ustvarjanju situacij v katerih se oblikujejo začasne skupnosti. Svoje delo je predstavila na več samostojnih in na skupinskih razstavah. Leta 2010 je prejela Nagrado skupine OHO. Kot kustosinja je zaposlena v Centru sodobnih umetnosti Celje.
Vesna Bukovec je diplomirala in magistrirala iz kiparstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Predstavila se je na vrsti samostojnih in skupinskih razstav. V sodelovanju z Metko Zupanič kurira program Video in Progress in serijo Video večerov v Galeriji Photon. Je sodelavka Postaje DIVA pri SCCA-Ljubljana.
Odlomki iz performansa Umetnik – birokrat tandema IvAn (Iva Tratnik in Andreja Džakušič)
Kamera in montaža: Toni Poljanec
FOTOGALERIJA
Foto: Ana Straže
Odprtje razstave in performans Umetnik – birokrat tandema IvAn (Iva Tratnik in Andreja Džakušič)
Postavitev del na razstavi
MEDIJSKI ODZIVI
GRADIVO ZA MEDIJE
KOLOFON
Koprodukcija: SCCA-Ljubljana / Postaja DIVA, Center sodobnih umetnosti Celje / Likovni salon
Kuratorki: Vesna Bukovec, Maja Hodošček
Sodelujoče umetnice in umetnika: Ana Čigon / Saša Spačal / Ida Hiršenfelder, Lenka Đorojević / Matej Stupica, Tomaž Furlan, IvAn (Iva Tratnik in Andreja Džakušič), Neža Knez, Polonca Lovšin, Sašo Sedlaček
Razstavo sta omogočili: Mestna občina Celje, Mestna občina Ljubljana – Oddelek za kulturo
