Brez žebljev in podstavkov
Zgodbe iz arhiva
Ana Čigon: Ana na Postaji

Torek, 27. 10. 2015, ob 20.00
Projektna soba SCCA, Metelkova 6, Ljubljana

Več fotografij

Oktober je mesec različnih obeleževanj. In če smo morda pozabili na dan varčevanja (31. oktober), ker varčujemo vsak dan vse bolj in bolj, naj vas spomnimo raje na Svetovni dan avdiovizualne dediščine, ki je vsako leto 27. oktobra. Nehote sta letos oba dneva hočeš nočeš povezana – slogan letošnjega obeleževanja je namreč Ogroženi arhivi: zaščita identitet sveta. Velika večina organizacij, ki se ukvarjajo z AV arhivi sodobne umetnosti (med njimi tudi Postaja DIVA) se namreč sooča s pomanjkanjem sredstev za delovanje.

Postaja DIVA je nakljub stresni finančni situaciji pripravila dogodek z video umetnico Ano Čigon. Arhiv je postal njen igralni in dogajalni prostor ter raziskovalna digitalna platforma za "vnovično rabo / re-use".

Ana je postala pripovedovalka zgodb iz arhiva.

Svojo pripoved je gradila dlje časa; arhiv je raziskovala v Projektni sobi SCCA in doma na spletu, se navduševala nad deli, ki se povezujejo z njeno umetniško prakso, in spraševala, kaj skupnega ima z deli, ki jih je videla prvič. Ko smo se obiskovalci zbrali prav na dan AV dediščine, smo se prepustili zapeljati njenemu izboru in dialogu med razstavljenimi video deli. V izbor je poleg svojih del (One More Kick, 2009; Odkritje onstran prosojnosti, 2009; OHOHO, 2015; BradAna, 2012; Ljubljana mesto žensk, 2013 (soavtorice Leja Jurišić, Teja Reba, Barbara Kapelj Osredkar); Trailer: Remembering the Others, 2015) vključila še dela Vesne Bukovec (I Love Myself for Who I am, 2010; Important News, 2003), Dube Sambolec (Shadowless B, 2000; Tour de Place, 2001), Tomaža Furlana (Wear III, 2005), Damijana Kracine (Žeblji, 1995), Martine Bastarda (TV dražba, 2003; Umetniški projekt, 2006), Andreje Džakušič (Taktike preživetja, 2011), Milene Kosec (Marička B. Pomagaj ante portas, 2009), Marije Mojce Pungerčar (Portable home, 1996), Noemi Veberič Levovnik (Kiss boucle narcisse, 2010) in Saša Podgorška & Igorja Zupeta (Ceci n'est pas Paris, 1991).

Ana je v prostor krožno razporedila enajst starih katodnih televizij (učineke starega in arhivskega je bil očiten). Postala je pripovedovalka, ki je bila hkrati znotraj in zunaj pripovedi. Ko nas je z akcijo usmerila proti svojemu videu One More Kick, v katerem skuša pobegniti iz ekrana, in videu Tomaža Furlana Wear III, kjer se umetnik bori s primitivnimi mašinami, je zavzela pozicijo pripovedovalke od zunaj. Kot da bi spraševala: "Ste opazili, da sta oba videa bolj podobna, kot mislite?" Potem je vstopila v pripoved in se začela zaletavati v steno, na katero je prej napisala besedo "happiness". In nas spomnila še na video Vesne Bukovec I Love Myself for Who I am, kjer sta sreča in zadovoljstvo postala osebni diktat. Pripovedna strategija je potem sledila dialogu video del in stalnemu prehajanju med zunanjo in notranjo Ano kot pripovedovalko. Zgodbe iz arhiva so bile glasne, ko je Ana zabijala žeblje (Kracina, Žeblji), voajerske – bolje zalezovalske –, ko je z zavezanimi očmi in daljnogledom preiskovala prostor (Sambolec, Shadowless B), potrošniške, ko je prodajala video dela (Bastarda, TV dražba), mobilne (Pungerčar, Portable home), privržene kultu telesa in lepoti, ko si je Ana odrezala pramen las (Čigon, BradAna) in se pretirano naličila (Veberič Levovnik, Kiss boucle narcisse). Predvsem pa so bile družbeno angažirane, ko je na tla izpisovala slogane o preživetju in naši narodni zavednosti, da je tukaj mesto Ljubljana (Podgoršek & Zupe, Ceci n'est pas Paris). In prav ti napisi na tleh in steni bodo ostali v Projektni sobi SCCA, kjer je tudi fizični arhiv, za nedoločen čas. Dokler jih čas sam ne izbriše.

Zgodbe iz arhiva lahko sižejsko pregnetemo v enostavno fabulo: umetnica je dlje časa raziskovala fizični in video arhiv Postaja DIVA. Intimno razsikavo je predstavila z izborom devetnajstih video del, ki jih je na dogodku z gestami in akcijami uprizorila. Če pa se na dogodek ozremo z več kamerami, potem so zgodbe iz arhiva tisto, kar pred nas postavlja različne načine vstopanja in izstopanja v arhiv; osebno in družbeno identifikacijo z arhivskim gradivom (fokalizacijo ali point of view); sekvenčnost in časovnost (time-based-art), kronološke anahronizme (pogled nazaj in naprej), pripovedne drže odbiranja in razbiranja arhivskega gradiva (humorno, kritično, ironično ...). Ana je iz enostavne fabule o arhivu ustvarila številne zgodbe. Vsak naj si izbere sebi najbližjo – tudi tako, da arhiv na spletu ali v projektni sobi kdaj sam obišče.

Dušan Dovč

NAPOVED DOGODKA

[Objavljeno: 4. 11. 2015]