Postaja DIVA, Slovenska kinoteka / Kino-integral: Svetovni dan AV dediščine
Projekcija video del iz zbirke n.b.k. Video-Forum Berlin
Kuratorka: Kathrin Becker
Sreda, 30. 10. 2019, ob 18. uri
Slovenska kinoteka, Miklošičeva 28, Ljubljana
Arhiv video in novomedijske umetnosti Postaja DIVA / SCCA-Ljubljana vsako leto obeleži Svetovni dan avdiovizualne dediščine – 27. oktober. S tem opozarjamo na pomen AV arhivov, predstavimo razmere pri nas in primere dobre prakse iz mednarodnega prostora.
Letos se nam pri praznovanju v Slovenski kinoteki pridružuje n.b.k. Video-Forum iz Berlina, eden najstarejših video arhivov na svetu, ki deluje že od leta 1972. Danes arhiv hrani več kot 1600 filmov in videov mednarodnih umetnikov, vse od pionirskih 60-ih do danes: pionirska video dela, kratkometražni filmi, spletna umetnost, dokumenti performansov, video instalacij in gibanja Fluksus. V zadnjih letih so se usmerili na dela, ki tematizirajo mesto Berlin in na žensko tematiko ter na produkcijo iz Vzhodne Nemčije in Evrope, Balkana in Bližnjega vzhoda.
Video-Forum bo predstavila njegova direktorica in kuratorka Kathrin Becker, ki je pripravila tudi enourni program šestih videodel, ki vsak na svoj način naslavljajo različne vidike AV dediščine in njene apropriacije, vse od 70. let naprej: od vključevanja najdenih AV posnetkov (D. Birnbaum, Technologija / Transformacija: Čudežna ženska, 1978; H. Steyerl, V prostem padu, 2013), vzpostavitve razmerja z množičnimi mediji/televizijo (B. Melhus, Oralnost, 2001) in ukvarjanja z arhivskim filmskim gradivom (K. Sander, Sigrid 1930, 2009) do ponovne uporabe in uprizoritve lastnih preteklih del (S. Iveković, Navodila št. 2, 2015) in prevpraševanja zgodovine in mitologije video umetnosti (N. Harrison, Aura Dies Hard, 2010).
Program
Nate Harrison, ZDA, 2010, video NTSC, 4:3, barvni, zvočni, 14′ 10”
Dara Birnbaum, ZDA, 1978, video NTSC, 4:3, barvni, zvočni, 5′ 55”
Sanja Iveković, Hrvaška, 2015, video (HD), 1080i50, 16:9, barvni, zvočni, 4′ 52”; koprodukcija n.b.k
Karin Sander, Nemčija, 2009, prenos iz 9.5mm v digitalni video, PAL, 4:3, čb, zvočni, 32” (zanka), odlomek iz obzornika iz leta 1930 s sledovi modre plesni, madežev in prask
Bjørn Melhus, Norveška/Nemčija, 2001, video PAL, 4:3, barvni, zvočni, 8′ (zanka); koprodukcija n.b.k
Hito Steyerl, Nemčija, 2013, video (HD), 1080i50, barvni, zvočni, S024 01, 33’42”
Kathrin Becker: O programu
Leto 1963 običajno označuje leto nastanka video umetnosti. Takrat je namreč Nam June Paik razstavil preparirane televizije v Galeriji Parnass v Wuppertalu v Nemčiji, domala hkrati pa je Wolf Vostell v newyorški Galeriji Smolin predstavil svoje eksperimente z distorzijo televizijske slike. Čeprav je bila video tehnologija na ameriškem trgu prvič na voljo šele po letu 1963, zgodovina video umetnosti vključuje tudi dela, ki niso nastala s pomočjo video tehnologije. Letnica 1963 nas napotuje na to, da je kritično ukvarjanje s televizijo, ki je bila razglašena za “strašljivega starša videa” (David Antin), ključno prispevalo k ustvarjanju video umetnosti in zgradilo legitimno kontinuiteto zunaj zgodovine tehnologije. Številni umetniki so videli potencial video medija predvsem v neposrednem vplivu na množične medije v okviru družbeno kritične prakse. Ta kritični angažma z množičnimi mediji je privedel do razširjene prakse uporabe “najdenih posnetkov” s televizijske ali filmske produkcije in njihovega vključevanja v nov kontekst razkrivanja. Po Eriki Fischer-Lichte lahko tudi ponovna uprizoritev kot druga oblika prisvajanja obstoječih podob ustvari specifičen odnos do določene vsebine.
Program Od najdenih posnetkov do ponovne uprizoritve prikazuje različne apropriacijske prakse video umetnosti od sedemdesetih let prejšnjega stoletja naprej.
Kathrin Becker je kuratorka, od leta 2001 direktorica Videoforuma pri Neuer Berliner Kunstverein v Berlinu. Po študiju umetnostne zgodovine in slovanskih študijah v Bochumu, Moskvi in Sankt Peterburgu in dveh letih, ki jih je preživela v nekdanji Sovjetski zvezi in Rusiji med leti 1989 in 1991, je začela delovati kot samostojna kuratorka. Številni njeni zgodnji razstavni projekti so se osredotočali na kulturno izmenjavo z nekdanjo Sovjetsko zvezo in Rusijo, vendar je postopoma razvila bolj mednarodno usmeritev. Leta 2001 je postala direktorica Videoforuma pri berlinskem umetniškem združenju – Neuer Berliner Kunstverein (NBK), video arhivu, ki zdaj zajema več kot 1.000 del od začetkov video umetnosti do danes. Poleg digitalizacije arhivskega gradiva je odgovorna tudi za številne razstavne projekte in sodelovanja z institucijami v V in Z Evropi, v ZDA in Mehiki. V zadnjem času je realizirala projekte, kot sta Masculinities in Displaced. Interventions/Interactions in public space, obe v Berlinu, 2005, in Artur Žmijewski – Izbrana dela, 2007.
Produkcija: SCCA, Zavod za sodobno umetnost – Ljubljana / Postaja DIVA, Slovenska kinoteka, n.b.k. Video-Forum
Projekt podpirajo: Mestna občina Ljubljana, Oddelek za kulturo; Javni sklad za kulturne dejavnosti
