Postaja DIVA v Zagrebu!

|

Projekcija kuriranega video programa Svet te je dolžan živeti II
in predstavitev arhiva Postaja DIVA

Petek, 11. 5. 2018, ob 20. uri
MM Center Zagreb, Savska cesta 25, Zagreb

Postaja DIVA je spletni in fizični arhiv video in novomedijske umetnosti, ki ga SCCA-Ljubljana razvija od leta 2005 z namenom raziskovanja, dokumentiranja, arhiviranja in predstavljanja video in novomedijske umetnosti. Študijski arhiv vsebuje že več kot tisoč enot avtorskih, dokumentarnih in glasbenih video del umetnikov, umetnic in skupin iz slovenskega prostora v razponu od leta 1969 do danes – to je prva in temeljna kategorija arhivskega gradiva. V arhivu pa poleg umetniških del hranimo tudi dokumentarne posnetke in televizijske oddaje o videu, novih medijih, dogodkih, posamičnih umetnikih in umetnicah. Takšno gradivo je pomemben vir za raziskovanje in razumevanje, ki prispeva tako k interpretaciji umetnin kakor tudi k razkrivanju konteksta. Arhivsko gradivo Postaja DIVA sproti dopolnjuje, s pogovori in predstavitvami pa celostno razkriva kontekst delovanja posameznega umetnika, umetniškega dela ali umetnostnega obdobja.

S kuriranim video programom Svet te je dolžan živeti II, ki ga je pripravila Anita Budimir, se bo arhiv predstavil v petek, 11. maja 2018, ob 20. uri v MM Centru Zagreb (Študentski center Vseučilišča Zagreb), in sicer v okvru programa Klubvizija SC. Izbor predstavlja video dela, ki jih označuje široka paleta možnosti rabe apropriacijskih praks na področju AV umetnosti. Izbiranje, kombiniranje in manipuliranje najdenih posnetkov hkrati omogoča nastanek novih konceptov in umetniških del.

Na projekciji bo kuratorka predstavila izbrana video dela, sodelavci video arhiva Postaja DIVA, vodja Barbara Borčić, Dušan Dovč in umetnica Vesna Bukovec, pa bodo spregovorili o arhivskem gradivu, ki ga zbirajo, in o strategijah arhiviranja, dokumentiranja, disiminacije in promocije gradiva.

Vabljeni, da se nam pridružite.

Svet te je dolžan živeti II

Izbor iz arhiva Postaja DIVA
Kuratorka: Anita Budimir
Umetnice in umetniki: Vesna Bukovec, Neven Korda, Damijan Kracina, Gorazd Krnc, Nataša Prosenc Stearns, Zoran Srdić Janežič, Mirko Simić in Borghesia
Trajanje: 37′

 

Vesna Bukovec: Why Do I Do This?, 2001, digitalni format, barvni, 3’18’’
Video kolaž, sestavljen iz najdenega materiala, iz izobraževalnih dokumentarcev in grafičnih insertov. V videu si avtorica zastavlja vprašanja, na katera je vselej mogoče odgovoriti z »ne vem«. S tem problematizira stanje sodobne umetnosti, ki pogosto nima konkretnega odgovora.

 

 

Neven Korda: Reinkarnacija na prepariranem monitorju, 2005, digitalni format, barvni, 16’
Video je posnetek v živo procesiranega zvoka in slike, ki temelji na Reinkarnaciji, Kordovem videu iz leta 2001. Dodani so kratki inserti najdenih posnetkov iz različnih virov. Ljubezenska pesem (1950) Jeana Geneta, ki je bil dolgo časa prepovedan zaradi svoje eksotične homoseksualne vsebine, in Olimpija (1938) Leni Riefenstahl, ene najvplivnejših režiserk nacističnega propagandnega filma. Olimpija je dokumentarni film, posvečen olimpijskim igram, ki so potekale v Berlinu leta 1936. Le s poznavanjem virov lahko razberemo kontekst oz. sporočilo videa, ki govori o prepovedi. S ponavljanjem prizorov in manipulacijo podob je Korda dosegel hipnotični učinek, značilen za klubsko vizualno estetiko. Gre za video vudu ritual s prvinskimi zvoki in s ponavljanjem mantre v obliki treh fraz, od katerih smo si eno celo izposodili, jo apropriirali za naslov programa – Svet te je dolžan živeti.

 

 
Damijan Kracina: Thylacinus Cynocephalus, 2009, digitalni format, barvni, 1’09’’
Primer videa, v katerem je z minimalnim gradivom poudarjena določena tema, je Thylacinus Cynocephalus (2009). V njem avtor Damijan Kracina rekonstruira gibanje tasmanskega tigra, ki je izumrl leta 1936. Leto dni pred nastankom videa je Avstralski muzej v Sydneyju začel razvijati metode za ohranitev genskega materiala te živali, da bi jo lahko klonirali, ko bo na voljo ustrezna tehnologija. Kracina je zadnji posnetek tasmanskega tigra videl na televiziji in ga posnel. Obarval je črno-bele posnetke in s ponavljanjem posnetka simuliral gibanje živali. Na ta način je tigra zopet oživil in tematiziral človekovo neodgovorno ravnanje z živalmi.

 

 
Gorazd Krnc: Me V(isual)S(ound) You, 2006, digitalni format, barvni, 2’37’’
Video je impresionističen kolaž avtorskih posnetkov in arhivskega gradiva, najdenega na spletu. Vizualno spominja na zgodnjo video prakso, na postopke plastenja podob, izkrivljanja barv in neprosojnih načinov. Detajl očesa obkrožajo podobe, ki s hitro in hektično montažo ustvarjajo tesnobno ozračje. Kaotične zvoke spremlja narativna znanstvena razlaga o delovanju človeškega ušesa, kar povzroči, da se še dodatno zavemo zvokov.

 


Nataša Prosenc Stearns: Disk, 1995, digitalni format, čb/barvni, 2’57’’
Video je nastal iz arhivskih posnetkov socialistične propagande. Črno-beli video predstavlja prizore množičnih ritualov, predvsem vojn in poveličevanja velikih vodij, ki so stalni in univerzalni dokumenti sveta, neskončni in povsod navzoči. Svetovno in časovno povezanost teh podob poudarja z grafičnim znakom diska, edinim barvnim poudarkom v videu, ki se pojavlja in izginja, nazadnje pa ga dokončno uniči kuščar – kameleon, druga in zadnja barvna oblika znotraj dokumentov sveta.

 


Zoran Srdić Janežič: Trash Robots, 2010, animacija, čb/barvni, 2′
Združitev dveh tipov podob: prva je analogna, arhivska in prikazuje interakcije robotov in ljudi. Druga podoba je nekakšen avtorjev odgovor, remake na arhivske posnetke. Avtorjev poseg v črno-belo sliko poskuša vspostaviti kontrast v obliki in barvi.

 


Mirko Simić, Back to the Bible, 1992, digitalni format, barvni, 3’41’’
Tehnično bolj tipičen primer izdelave novih konceptov z uporabo starih materialov je video Mirka Simića Nazaj k Bibliji. Združuje prizore iz različnih dobro znanih filmov, ki vsak na svoj poseben način prikazujejo družbene teme, denimo filmov Koyaanisqatsi, Oklepnica Potemkin, Metropolis in prizore iz drugih manj znanih arhivskih posnetkov. Ponavljanje ritualnih prizorov gradi napetost in povezavo med vsebino in naslovom.

 


Borghesia: Tako mladi, FV Video / ŠKD Forum, Ljubljana, 1985, glasbeni video, 5’30”

Glasbeni spot skupine Borghesia, ki je izšel skupaj z drugimi spoti (Divja horda, On, Preveč tenzije, Cindy, A.R., ZMR) kot prva video kaseta pri Založbi FV leta 1985. Gre za majhne, skoraj filmske zgodbe, ki se ukvarjajo predvsem z ikonografijo telesa v urbanem prostoru.

Anita Budimir (1989, Hrvaška) je aktivna članica filmskega laboratorija Klubvizija v Zagrebu. Ukvarja se z analogno fotografijo, eksperimentalnim filmom, video umetnostjo in VJ-anjem. Pri svojem delu uporablja analogne najdene posnetke ter raziskuje analogne in digitalne glitch procese. Diplomirala je iz televizije, filma in novih medijev. Od maja do decembra 2017 je bila sodelavka SCCA-Ljubljana in video arhiva Postaja DIVA.

Foto: Vanda Kreutz, SCCA-Ljubljana arhiv, Darko Šimičić

Medijski odzivi

Produkcija: MM Centar Zagreb & Klubvizija SC, SCCA–Ljubljana / Postaja DIVA
Zahvala: Branka Veljin