25. Mednarodni feministični in kvirovski festival Rdeče zore
Literarni večer: Feministična poezija z Ano Makuc
Torek, 5. 3. 2024, 18.00
Slobodan’s new materialisms: 40
Torek, 5. 3. 2024, ob 19.30
Utopična okrogla miza: zgradimo varnejše kulturne prostore
Sreda, 6. 3. 2024, ob 18.00
Projektna soba SCCA, Metelkova 6, Ljubljana
V Projektni sobi SCCA gostimo dogodke v okviru 25. Mednarodnega feminističnega in kvirovskega festivala Rdeče Zore, ki letos poteka med 2. in 10. marcem v AKC Metelkova mestu.
Literarni večer: Feministična poezija z Ano Makuc
Torek, 5. 3. 2024, 18.00
Projektna soba SCCA, Metelkova 6, 1000 Ljubljana
V slovenskem jeziku
Vstop prost
Ana Makuc bo brala poezijo iz svoje nove pesniške zbirke z naslovom Švercam lubenice in svoje prevode poezije Carol Ann Duffy iz zbirke Žena sveta, ki sta pred skorajšnjim izidom pri založbi Sophia. Kar druži obe zbirki je, da sta izrazito feministični in napisani v obliki dramatičnega monologa, s čimer pesnici podarjata glas tistim, ki v naši družbi niso videni in slišani: ženskam, otrokom, begunkam in beguncem…
V pesniški zbirki Žena sveta (Picador, 1999) Carol Ann Duffy v tridesetih pesmih s tridesetimi govorkami prida glas tistim ženskam, ki kot pravi pregovor, stojijo za vsakim »velikim« moškim – bodisi resničnim, zgodovinsko izpričanim, bodisi fiktivnim, mitskim in bibličnim – tako da te moške, kot so denimo Freud, Darwin, Orfej, Odisej, Faust, vidimo s perspektive spalnice, kuhinje in kopalnice, skozi doživljanja njihovih žena, ljubimk, sester. Vse to počne na izrazito dostopen, duhovit, šaljiv, igriv, razposajen in mestoma tudi žaljiv (satiričen, parodičen) način, predvsem pa v obliki dramatičnega monologa, kajti to je edina pesniška zbirka Carol Ann Duffy, ki je v celoti napisana v tej formi, čeprav se dramatični monolog občasno pojavlja tudi v njenih drugih zbirkah. Duffy v zbirki hoče izpostaviti, kako so bile ženske skozi stoletja na splošno v najboljšem primeru prezrte in v najslabšem utišane. Stopi v dialog s tistim vidikom zahodne ideologije, ki je žensko – v jezikih filozofije, znanosti, umetnosti in religije – zreducirala na živalskost, intelektualno infantilnost, pasivnost in odvisnost. Tako opozarja na kulturne in družbene posledice te zapuščine, ki je predolgo dajala prednost pripovedi o »možu sveta«.
Druga pesniška zbirka Ane Makuc, Švercam lubenice, je, tako kot njen prvenec, Ljubica Rolanda Barthesa, napisana večinoma v obliki dramatičnega monologa. Pričujoča zbirka s feministične perspektive raziskuje materinstvo, žensko telo, nasilje, meje telesa in državne meje, med čimer vleče vzporednice (od tod tudi naslov zbirke) in tematizira mejne, vmesne, pretočne, razcepljene subjektivnosti. V zbirki spregovorijo nosečnica, novopečena mama, gospodinja, ženska, ki je preživela nasilje v družini, posiljena ženska, ženska, ki je opravila splav, noseča begunka, partnerka serijskega morilca, spolna delavka, ženska z motnjo hranjenja, mati s poporodno psihozo, depresirajoča ženska, avtistka, pesnica, otroci, begunci. Zbirka podaja družbeno kritiko skozi masko/psihograme, kritiko patriarhalnega institucionaliziranega nasilja, ki pronica v vse pore zasebnih življenj: fizično, psihično (verbalno, čustveno), ekonomsko, spolno nasilje in/ali nasilje v družini, heteronormativna nuklearna celica, neplačano in nevidno reproduktivno (gospodinjsko in skrbstveno) delo žensk, kratenje reproduktivnih pravic, evropska migrantska politika, objektivacija žensk, odnos zdravstvene ustanove do ženskih (nosečih) teles. Sama pesniška oblika ali podzvrst poezije, ki ima dolgo ženskoavtorsko literarno tradicijo (izumile so jo viktorijanske pesnice), dramatični monolog, govorke in govorce opolnomoči: to niso žrtve, temveč preživele in preživeli (ranljivi, vendar močni – kot otroci), to niso objekti, temveč subjekti, to niso človeške smeti, temveč osebe, ljudje s specifičnimi življenjskimi okoliščinami.
Ana Makuc (1982) je pesnica, prevajalka in aktivistka. Diplomirala je iz primerjalne književnosti in literarne teorije in angleškega jezika in književnosti (2008, FF, UL) ter doktorirala iz ženskih študij in študij spolov (2014, Univerza v Lancastru, VB). Med leti 2014 in 2019 je bila so-ustvarjalka Mednarodnega feminističnega in kvirovskega festivala Rdeče zore. Leta 2016 je prejela Veronikino nagrado za najboljšo pesniško zbirko leta za svoj prvenec Ljubica Rolanda Barthesa (2015, KUD Apokalipsa). Leta 2022 je pri založbi Sophia izšel njen prevod dela bell hooks Feminizem je za vsakogar: Strastna politika. Njena poezija, prevodi leposlovja in humanistike ter znanstveni članki s področja feministične literarne vede so objavljeni v številnih revijah in knjigah.
Carol Ann Duffy (1955) je škotska pesnica, dramatičarka, otroška pisateljica in profesorica sodobne poezije na Manchester Metropolitan University v Veliki Britaniji, sicer po izobrazbi filozofinja. Leta 2009 je bila imenovana za pesnico lavreatko Velike Britanije in je prva ženska, ki je prejela ta naziv. Je avtorica številnih pesniških zbirk (ki vključujejo Standing Female Nude (1985), Selling Manhattan (1987), Meantime (1993) in Rapture (2005)) ter prejemnica mnogih literarnih nagrad za poezijo. Duffy je ena izmed najbolj priljubljenih in plodovitih britanskih pesnic. Njena poezija je napisana v dostopnem jeziku, pravi namreč, da »rada uporablja preproste besede na zapleten način.«
Slobodan’s new materialisms: 40
Torek, 5. 3. 2024, ob 19.30, za ogled dostopna kadarkoli med 19.30 in 22.30
Projektna soba SCCA, Metelkova 6, 1000 Ljubljana
Interaktivna performativna zvočno-telesna instalacija
Univerzalni jezik umetnosti
Vstop prost, zbirali se bodo prostovoljni prispevki
Slobodan’s new materialisms se predstavlja z interaktivno performativno zvočno-telesno instalacijo 40. Triurno umetniško delo, ki naslavlja razredno razsežnost kulturnega kapitala, pripoveduje življenjsko zgodbo performerke_ja, katere začetki nastopanja, prepojeni s trash estetiko, so vzniknili v avtonomnih prostorih Ljubljane. Umetniški izraz Slobodan’s new materialisms črpa iz politično-aktivističnega udejstvovanja in se napaja ob temah kot so razred, spol, kvir, dusevno zdravje in migrantsvo. Zanima ga predvsem kako lahko te perspektive oz. osebne okoliščine sobivajo kot nerazdružljiva celota. 40 tako za sodelujoče odpira povsem nov prostor razmisleka o ranljivosti, v katerem lahko to celoto zaznajo utelešeno v performerki_ju. Radikalne izjave, povezane z minimalističnimi sredstvi izvedbe, kot smo pri umetnici vajene_i, ravno zato učinkovito sporočajo presunljive vsebine, poglobljene v tematike kvir-feminizma, obenem pa z lahkotno igrivostjo izvajajo globoke in neprijetne reze v tkivo heteronormativne patriarhalnosti, zakoreninjene v vseh nas, gledalkah_cih.
Slobodan’s new materialisms alias Slobodan Malić (1983) začne z nastopanjem že v zgodnjem otroštvu. Univ. dipl. sociolog_inja in francistka, se od leta 2013 ukvarja z različnimi žanri uprizoritvenih umetnosti. Izobražuje se in ustvarja kot performer, drag umetnica_k, gibalka, igralec, producent_ka in scenaristka. Nastopa tako v avtonomnih prostorih kot tudi v večjih, bolj institucionaliziranih. Sodeluje z različnimi zavodi, med drugim z zavodom Kitsch in Mestom žensk. Dolga leta je član kvirovsko feminističnega kolektiva Rdeče zore. Kar nekaj časa ustvarja v kolektivih FEM TV in Kabaret Tiffany. Sodeluje tudi z različnimi ustvarjalkami_ci, med drugim z Bojanom Jablanovcem, Nataso Živković in Jašo Mrevljetom – Pollakom. Nastopa tudi v predstavi gledališča zatiranih ter se leta vsestransko razvija v doživljajskem gledališču Slepa ulca. Raziskovalno ga med drugim zanimajo tematike spolno zaznamovanih praks, hegemone moškosti in razmerij moči, doma in migrantstva, razreda in kulturnega kapitala ter vloge umetnosti kot take. Od leta 2019 živi in deluje med Berlinom in Ljubljano.
Utopična okrogla miza: zgradimo varnejše kulturne prostore
Sreda, 6. 3. 2024, ob 18.00
Projektna soba SCCA, Metelkova ulica 6, 1000 Ljubljana
V slovenskem jeziku
Vstop prost, zbirali se bodo prostovoljni prispevki
Kaj so vzroki za razširjeno pojavnost in reprodukcijo nasilja na podlagi spola znotraj kulturno-umetniških prostorov in skupnosti?
Kot je dejala Carolin Emcke v delu Ja pomeni ja in…(2022) “Namesto, da bi zatrli dejanje, zatremo govorjenje o njem. Tako je tabuizirano ne dejanje, ampak govorjenje o dejanju.“ Na okrogli mizi bomo zato odpirale vprašanja (ne)ukrepanja, molka in iskale možnosti, da ta način delovanja pretrgamo. Iskale bomo načine ustvarjanja kulturnega in nočnega življenja, ki je za vse nas vključujoč, varnejši in bolj prijeten. Skupaj (z vami) bomo mapirale glavne ali ponavljajoče se probleme nasilja na podlagi spola v naši lokalni glasbeni, vizualni, teatrski in drugi kulturno-umetniški sceni, ter iskale konkretne mehanizme, ki bi zagotovili, da povzročitelji prevzemajo odgovornost za odnos do sočloveka. Govorile bomo o različnih možnostih ukrepanja in nudenja podpore osebam, ki to doživijo in osebam, ki take primere rešujejo.
Predvsem pa si bomo poskušale zamisliti, s prespraševanjem že obstoječih (dobrih in slabih) praks, kakšni bi izgledali utopični kulturni prostori ter si odgovoriti na vprašanje kako do njih priti, kako jih zgraditi.
Ula Kranjc Kušlan zaključuje magistrski študij na Filozofski fakulteti, pri čemer se v zaključnem delu ukvarja s toleranco in normalizacijo različnih oblik spolnega nadlegovanja in nasilja na podlagi spola. Od leta 2022 je soustanoviteljica in aktivna članica kolektiva Rejv Utopija, ki deluje na področju zmanjševanja spolnega nasilja v nočnem življenju, v sklopu katerih izvaja različne dejavnosti (delo na terenu, izobraževalne delavnice, okrogle mize in pogovori). Udejstvuje se tudi na področju medijev, glasbe in kulture, predvsem skozi delo na Radiu Študent. Od leta 2023 tudi soorganizira festival Tresk.
Lana Križaj je članica kvir-feminističnega kolektiva Ustanova in so-ustanoviteljica skupine Rejv utopija, ki je leta 2022 začela s terenskimi akcijami in ozaveščanjem o nasilju na podlagi spola v nočnem življenju, na to temo piše tudi magistrsko nalogo iz kulturne antropologije. Izvaja delavnice ter participatorne lutkovne igre za preprečevanje medvrstniškega nasilja in delavnice za aktiviranje nenasilnih moškosti.
Foto: Anna Dobrić
Organizacija: 25. Mednarodni feministični in kvirovski festival Rdeče zore
Koprodukcija/soorganizacija: Založba Sophia, Rejv Utopija, SCCA-Ljubljana
Grafična podoba festivala: Ariane Podlesny
Foto: Arhiv festivala Rdeče zore, Slobodan Malić, Neža Bukovec
Kontakti za medije: Saša Nemec, rdece.zore@gmail.com
Sofinanciranje festivala: Mestna občina Ljubljana, Oddelek za kulturo