Spletna projekcija video del iz arhiva Akademskega filmskega centra Beograd
Kurator: Ivan Velisavljević
27. 10.–1. 11. 2020
Spletni strani SCCA-Ljubljana in Postaja DIVA
Postaja DIVA je spletni in fizični arhiv, ki ga SCCA-Ljubljana razvija od leta 2005 z namenom raziskovanja, arhiviranja in predstavljanja umetniškega videa, filma in novomedijske umetnosti. Prav tistega leta je UNESCO razglasil 27. oktober za svetovni dan avdiovizualne dediščine, ki opozarja o pomembnosti ohranjanja arhivskih zvočnih in avdiovizualnih posnetkov kot so filmi, zvočni in video posnetki ter radijski in televizijski programi. Med to dediščino sodi tudi bogata umetniška produkcija, ki jo v Sloveniji hrani Postaja DIVA in sorodni arhivi po drugih državah.
Vsako leto na ta dan organiziramo dogodek v okviru programa Prakse arhiviranja in v goste povabimo mednarodne arhive, kuratorje in umetnike. Zadnja leta so ti dogodki potekali v sodelovanju s Slovensko kinoteko. Letos smo na obisk povabili kolege iz Akademskega filmskega centra Doma kulture „Studentski grad” v Beogradu. V njihovi organizaciji poteka ugledni mednarodni festival novega filma in videa Alternative Film/Video, kjer je v letu 2019 s kuriranim izborom iz arhiva Postaja DIVA sodeloval tudi SCCA-Ljubljana.
Zaradi zaostrenih epidemioloških razmer in zaprtih kinematografov srečanje in projekcija v Kinoteki žal odpadeta. Vabimo vas k spletnemu ogledu devetih filmov programa Beograjski eksperimenti 1959–1989. Izbor je pripravil kurator in sodelavec arhiva Akademskega filmskega centra, Ivan Velisavljević.
BEOGRAJSKI EKSPERIMENTI 1959–1989
Akademski kino klub (AKK) je nastal leta 1958 in poleg Kino kluba Beograd kmalu postal najpomembnejši amaterski kino klub v Srbiji. AKK je postal zbirališče filmarjev, ki so bili pod vplivom avantgardnega sovjetskega in evropskega filma, teorij o »kinesteziji« Slavka Vorkapića in njegovega nadaljevalca Vladimirja Petrića ter nekonvencionalne estetike in radikalnih eksperimentov, ki jih je spodbujal zagrebški festival GEFF. Ta skupina avtorjev, ki jo v literaturi imenujejo tudi »prva generacija AKK«, je v šestdesetih letih ustvarila nekaj bistvenih del beograjskega eksperimentalnega filma in postavila temelje estetskih vprašanj, ki so jih raziskovali vse do konca osemdesetih let.
Triptih o materiji in smrti (Triptih o materiji i smrti, 1961) Živojina Pavlovića se v zgodovinah jugoslovanske kinematografije omenja predvsem kot motivni izvor poetike režiserja, ki je kasneje zaslovel s svojimi fikcijskimi, narativnimi filmi. Toda v tem kontekstu gre za pomembno delo, v katerem se vidi tipična težnja najpomembnejših avtorjev beograjskega kroga, da z izključno avdiovizualnimi sredstvi, brez naracije, ustvarijo metafore z določenimi metafizičnimi poantami – tokrat, kot pove tudi naslov, s preučevanjem tem materije in smrti.
Sava Trifković se je svoje različice iskanja »bistva filma« lotil v žanru, ki ga je P. A. Sitney imenoval psihodrama. Roke vijoličastih daljav (Ruke ljubičastih daljina, 1962) predstavljajo agonijo preganjanega dekleta, za katero drvi črna konjska kočija (preganjanost je bil pogost motiv članov beograjskih kino klubov v tistih letih). Trifkoviću uspe ustvariti prepričljivo onirično atmosfero in prikazati metafizično grozo z vizualno formo samo, na koncu pa upodobiti močno poetično metaforo strahu pred smrtjo. Trifković to naredi z montažno kombinacijo intenzivnih in zelo kratkih kadrov, insertov, ki dezorientirajo gledalca, z zvočno sliko iz šumov vetra, pa tudi z velikimi plani ekspresivnega obraza Gordane Maksimović.
Tomislav Tom Gotovac je eden prvih avtorjev strukturalnih filmov v Jugoslaviji, ki so se takrat imenovali tudi antifilmi, filmi »fiksacije in redukcije«. Gotovčeva »beograjska trilogija« iz leta 1964 (Smer, Krožnica in Modri jezdec) predstavlja verjetno najboljši primer strukturalnega filma v Beogradu. Seveda v Gotovčevi specifični kombinaciji evropske avantgarde in ameriške pop kulture. Tako je Smer film fiksacije in redukcije, sestavljen iz niza tramvajskih žarometov, duhovitih mednapisov in glasbe Duka Ellingtona.
Avtorji, zbrani v AKK, so že na začetku sedemdesetih let (»druga generacija«) pod pokroviteljstvom in pravili mednarodne organizacije UNICA odvrgli etiketo amaterizma in razvijali specifični pojem alternativnega filma. AKK je postal Akademski filmski center (AFC) in kot redakcija začel delovati v okvirih Doma kulture Studentski grad v Novem Beogradu.
V tistem času je Bojana Vujanović, navdahnjena z Gotovčevo trilogijo, svoj strukturalni film Potovanje (Putovanje, 1972) zgradila na spiralnem premikanju kamere, ki snema junakinjo v dvigalu, s čimer se je odprl prostor za interpretacijo tega »potovanja ženske« kot originalne kombinacije psihodrame in filma fiksacije v le dveh intenzivnih minutah.
V filmih Nikole Ðurića je poleg inovativnega formalnega postopka vedno prisotna tudi težnja k poeziji prizora. S tem je Ðurić spojil dve struji beograjskega eksperimenta: potrebo po raziskovanju možnosti medija in težnjo po metaforični/metafizični kakovosti filma. V primeru Krokarja (Gavran, 1973) je v fokusu let ptice, do sanjskosti in simbolike gibanja ptice pa je avtor prišel s pomočjo ročno izdelane optične kopirke.
Ustanovitev festivala Alternative Film/Video in Arhiva alternativnega filma leta 1982 je pospešila napredek in dejavnosti AFC, tako da je v osemdesetih letih na sceno stopila »tretja generacija«, ki je poleg 8-mm im 16-mm eksperimentov kmalu začela raziskovati tudi možnosti videa. Zorica Kijevčanin je raziskovala poetiko erotičnega, intime in moško-ženskih odnosov (Golo, 16 mm, 1983, z Miodragom Miloševićem), v Diablu (1988) pa je to poetiko umestila v okvire videa, v katerem kombinira pisanje pisma, figure ženske in moškega in inserte iz porno filma. Čeprav ni nastal v okvirih AFC, pač pa v Kino klubu Doma omladine v Beogradu, je Made in Yugoslavia (1986) Dejana Vlaisavljevića/DV Nikta, avtorja nekaj opaženih videov v produkciji AFC, tipičen in izjemen primer postmodernistične poetike tistih let, ki se je naslanjala tako na Gotovca kot na že razvito underground in alternativno umetnost – gre za kolaž stripa, rokenrola, hollywoodske ikonografije, glasbe, ready-made posnetkov in amaterskega duha igranih segmentov. Osebna disciplina (Lična disciplina, 1983) Miroslava Bate Petrovića in Julijane Terek, ki je izčiščena, a enako zaigrana, je prav tako nastala iz underground estetike – Julijana se v filmu pred zrcalom ostriže na balin, ostane povsem gola, potem pa gre ven na cesto v simbolnem dejanju »upora proti vsemu konvencionalnemu in institucionaliziranemu «, kakršen je tudi podnaslov filma.
Na koncu, preden so skoraj popolnoma opustili snemanje na filmski trak in so se filmarji AFC večinoma obrnili k videu, potem pa k digitalni tehnologiji, so bile v Smrti metalozavra (Smrti metalosaurusa, 1988) Igorja Toholja, posneti na super 8-mm filmski trak, povzete vse struje poetik AKK/AFC v močan montažni niz kratkih kadrov, ki prikazujejo podrt električni steber za bloki Novega Beograda, biseri arhitekture socialističnega modernizma, ustvarjajoč na eni strani kinestezijo znotraj statičnega objekta, na drugi pa metaforo smrti realnega socializma in konca neke dobe – filmske in zgodovinske.
Ivan Velisavljević
(Prevod Maja Lovrenov)
Besedilo je bilo objavljeno v Kinotečniku september/oktober 2020, letnik XXI, št. 1/2, str. 17
PROGRAM
Jugoslavija, 1961, digitalni format (posneto na 16mm), 1.37, čb, 7′
»Film se ukvarja s tematiko po nedolžnem preganjanih, navzočo v številnih filmih avtorjev beograjskega kroga. Nastal je pod vplivom likovnih načel slikarske skupine Mediala in predstavlja začetek Pavlovićevega iskanja estetike odvratnega in surovega.« Jovan Jovanović
Jugoslavija, 1962, digitalni format (posneto na 16mm), 1.37, čb, 11′
V sanjski kinestetiki predstavljen metafizičen strah preganjanega dekleta. Ena najboljših evropskih psihodram po Paulu Adamsu Sitneyju.
Jugoslavija, 1964, digitalni format (posneto na 16mm), 1.37, čb, 9′
Prvi del Gotovčeve beograjske trilogije je posvečen njegovima ameriškima junakoma – filmarju Georgeu Stevensu in jazzovskemu glasbeniku Duku Ellingtonu. Trilogijo sestavljata še Modri jezdec in Krožnica. Trilogija, ki je v svoji preprostosti in logični konsistentnosti konceptualno elegantna, je očiten vrhunec avantgardne filmske prakse v bivši Jugoslaviji in najzgodnejši primer strukturalističnega filma.
Jugoslavija, 1972, digitalni format (posneto na 16mm), čb/barvni, 2′
Bojana Vujanović, navdihnjena z Gotovčevo trilogijo, nadgradi svoj strukturalni film s spiralnim gibanjem kamere in junakinjo v dvigalu, kar odpira prostor za interpretacijo tega »potovanja« kot psihodrame znotraj filma – fiksacije.
Jugoslavija, 1973, digitalni format (posneto na 16mm), čb, 6′
»V filmu se odvija analiza in demistifikacija filmske iluzije. Z izmenjavanjem živih posnetkov z zamrznjenimi in s fotografijami krokarjevega leta avtor preizprašuje naravo filmske slike in filmsko gibanje kot čutno iluzijo, sestavljeno iz statičnih elementov.« Jovan Jovanović
Julijana Terek, Jugoslavija, 1983, digitalni format (posneto na 16mm), čb/barvni, 30′
Mlada ženska se striže pred ogledalom – simbolično dejanje »upora proti vsemu konvencionalnemu in institucionalnemu.«
Jugoslavija, 1986, digitalni format (posneto na 8mm), barvni, 16′
Postmodernističen kolaž stripa, rock’n’rolla, hollywoodske ikonografije, glasbe, ready-made posnetkov in amaterskega duha.
Jugoslavija, 1988, digitalni format (posneto na VHS), barvni, 10′
»Video sestavljajo trije segmenti: narisani obrisi moškega in ženske na postelji, bližnji plani iz nekega porno filma in detajl pisanja pisma.« Jovan Jovanović
Jugoslavija, 1988, digitalni format (posneto na super8mm), barvni, 3′
Prevrnjen električni stolp kot ikoničen znak smrti političnega mastodonta, Jugoslavije.
Produkcija: SCCA, Zavod za sodobno umetnost – Ljubljana / Postaja DIVA, Slovenska kinoteka, Akademski filmski center Dom kulture Studentski grad, Beograd
Partner: Slovenska Kinoteka
