Postaja DIVA, Slovenska kinoteka: Svetovni dan AV dediščine
Projekcija eksperimentalnih filmov Kino kluba Split, program Metafizika in ljubezen
Kuratorka: Sunčica Fradelić
Četrtek, 27. 10. 2022, ob 20.00
Slovenska kinoteka, Miklošičeva 28, Ljubljana
Brezplačne vstopnice
UNESCO je leta 2005 razglasil 27. oktober za svetovni dan avdiovizualne dediščine, ki opozarja na pomembnost ohranjanja arhivskih zvočnih in avdiovizualnih posnetkov, kot so filmi, zvočni in video posnetki ter radijski in televizijski programi. Med to dediščino sodi tudi bogata umetniška produkcija, ki jo v Sloveniji hrani Postaja DIVA in sorodni arhivi po drugih državah.
Vsako leto ta dan obeležujemo z dogodkom v okviru programa Prakse arhiviranja in v goste povabimo mednarodne arhive, kuratorke_je in umetnice_ke. Že sedmo leto zapored projekcije pripravljamo v sodelovanju s Slovensko kinoteko in nadaljujemo z gostovanjem kino klubov z območja nekdanje skupne države. Tokrat smo k sodelovanju povabili Kino klub Split, ki prav letos praznuje 70. obletnico delovanja. Program bo v hrvaškem jeziku predstavila vodja Kino kluba Split Sunčica Fradelić.
Filmi z dialogi imajo angleške podnapise.
METAFIZIKA IN LJUBEZEN
Kino klub Split je nastal kot društvo prebivalk_cev Splita, ki se že od leta 1952 zavzemajo za razvoj in ohranjanje avdiovizualne umetnosti in kulture. Članicam_om prve generacije se poleg ustanovitve kluba lahko zahvalimo tudi za popularizacijo filmske umetnosti v Splitu, gradnjo infrastrukture ter rekrutiranje filmskih amaterk_jev in profesionalnega kadra. Ivan Martinac, arhitekt, pesnik in filmski avtor, je v zgodnjih šestdesetih letih prispeval avtentičen pogled na film kot medij, kot živ organizem s svojimi zakonitostmi. Prispeval je svojevrstno umetniško refleksijo, oblikovano v lasten teoretski diskurz. Njegovo delovanje v klubu je vplivalo na prihodnje generacije, postavil pa je tudi temeljne smernice za delovanje kluba kot prostora raziskovanja filmske forme. Pri razlagi strukturne celote filma je izpostavil tri pojme – intenzivno montažo, filmski “kardiogram” in “toplino” kadra. Svoje delo je utemeljil v besedilih Slog = človek in Intenzivna montaža. S pomočjo Martinčevih filmskih opažanj o formi – moči reza (zlepke) in vsebini – iskanju metafizičnega ter tarnanju o čistosti kadra, so se avtorice_ji druge generacije uspele_i osvoboditi predsodkov konvencionalnega filmskega novinarstva, ki je bilo dotlej prisotno med splitskimi kinematografi_njami. Ustvarjali so poetično in umetniško zasnovane filme.
Tej poti so sledili filmi Monolog o Splitu Ivana Martinca, Po potopu Vjekoslava Nakića, Caffe Manon Ranka Kursarja, Juke Box Anteja Verzottija, Žemska Dunje Ivanišević, ki skozi različne pristope govorijo o eksistencialnem nelagodju in odtujenosti. Medtem se film Deževno – nedolžna sobota Lordana Zafranovića v nasprotju z drugimi ukvarja s temo bližine in povezanosti. Martinčev Monolog o Splitu spada med avtorjeva idejno in estetsko najčistejša dela. V njem je izpostavljen kontrast lahkotnosti bivanja, minevanja časa in neizbežne smrti z ritmičnim menjavanjem odlično sestavljenih kadrov vsakdanjih prizorov mesta. V filmu Po potopu Vjekoslav Nakić asinhrono, s kanoničnimi premiki, izgovarja stavke iz romana Tujec Alberta Camusa, in s tem ustvarja atmosfersko ozadje skrbno izbranim prizorom. Prvi protagonist leži med travo v naravi, drugi sedi za mizo pred oknom. Ko ju zoperstavi, se zdi, da prvi postane del domišljije drugega, antipod, h kateremu stremi in poudarja vse nelagodje lastnega stanja. V Juke Boxu je bila ideja o katastrofi realizirana v štirih delih oziroma dejanjih, k vsakemu pa se v duhu eksperimentiranja z medijem pristopa na drug način. Tako prvi del prikazuje kopalce na plaži Bačvice med igranjem picigina[1]. Ročna kamera nato pospešuje ritem in igro vse do poka, ko je uporabljen upočasnjeni negativ istega filma, ki simulira padec atomske bombe. Njeno uničevalno moč pa ponazori kar dejanski sežig filmskega traku. Ranko Kursar si je za poetični prikaz življenja mlade ženske, ki dela kot natakarica, izbral nekdanjo kavarno Manon na splitski Rivi. V filmu mednapisi z dodatkom črnega humorja pojasnjujejo nesorazmerje njenih notranjih želja in možnosti. Podobna filmska izrazna sredstva je Lordan Zafranović uporabil v filmu Deževno – nedolžna sobota, v katerem je vstopil v intimni prostor mladega para. Toplo in nevsiljivo pa Dunja Ivanišević v filmu Žemsko z nami deli trenutke glavne protagonistke, njene frustracije in fantazije, pogojene s stereotipi iz ženskih revij. Osrednji del je pravzaprav dokumentacija performansa, ki ima simbolno vlogo očiščenja in katarze, tako v filmu kot tudi v življenju. Po performansu glavna junakinja sprosti svoje notranje impulze, zamenja ploščo – dobesedno in metaforično – in še naprej uživa v spontanem plesu, neupoštevajoč omejujoče norme in konvencije. Ko odide iz sobe na ulico, za seboj pusti oba svetova. Subjektivna kamera se zdaj usmeri v ljudi in zgradbe, druga okna in se na koncu vzpenja proti nebu ter njej in nam odpira pogled v modrino.
Sunčica Fradelić
[1] Tradicionalna igra z žogo, ki se igra v plitvi vodi.
PROGRAM
Metafizika in ljubezen
Kuratorka: Sunčica Fradelić
Hrvaška (Jugoslavija), 1961–62, 16 mm, čb, 7′ 21”
Eno avtorjevih najčistejših del v konceptualnem in estetskem smislu. Ivan Martinac z ritmičnim menjavanjem odlično komponiranih kadrov vsakodnevnih prizorov mesta povzema kontrast lahkotnosti bivanja, minevajočega časa in neizbežne smrti.
Hrvaška (Jugoslavija), 1967, 8 mm, čb, 8′ 18”
Vjekoslav Nakić v Po potopu asinhrono, s kanoničnimi premiki, izgovarja stavke iz Tujca Alberta Camusa in s tem ustvarja atmosfersko ozadje skrbno izbranim prizorom.
Hrvaška (Jugoslavija), 1967, 8 mm, čb, 9′ 12”
Ranko Kursar si za poetični prikaz življenja mlade ženske, ki dela kot natakarica, izbere nekdanjo kavarno Manon na splitski Rivi. V filmu mednapisi z dodatkom črnega humorja pojasnjujejo nesorazmerje njenih notranjih želja in možnosti.
Hrvaška (Jugoslavija), 1966, 8 mm, čb/barvni, 6′ 40”
Film eksistencialnega nelagodja in odtujenosti.
Hrvaška (Jugoslavija), 1968, 8 mm, čb/barvni, 6′ 12”
Dunja Ivanišević z nami deli intimne trenutke glavne junakinje.
Hrvaška (Jugoslavija), 1965, 16 mm, barvni, 10′
Lordan Zafranović uporablja podobna filmska izrazna sredstva kot Ranko Kursar v filmu Caffe Manon in na svojevrsten način prikazuje intimnost mladega para.
Sunčica Fradelić je 2006 magistrirala iz slikarstva na Umetniški akademiji v Splitu (UMAS), kjer je bila v obdobju 2006–2011 zunanja sodelavka na Oddelku za film in video kot asistentka pri več predmetih. Kino klub Split vodi od leta 2008. V obdobju 2011–2016 je bila glavna sodelavka Bela Tarra pri zagonu in razvoju programa film.factory v Sarajevu, kjer je delala kot programska koordinatorka za dodiplomski in magistrski študij ter vodja pisarne. Obiskovala je doktorski program film.factory in sodelovala z režiserkami_ji, igralkami_ci, producentkami_i, kritičarkami_ki in strokovnjaki_njami z vsega sveta. Sodelovala je pri številnih amaterskih in profesionalnih produkcijah, koprodukcijah, projektih, delavnicah in izobraževalnih programih. Delala je kot nadzornica produkcije, producentka, izvršna producentka, prav tako kot urednica, mentorica, kuratorka in članica žirije. Od leta 2004 se je kot avtorica predstavila na razstavah in festivalih doma in v tujini. Od januarja 2021 je podpredsednica Hrvaške filmske zveze. (foto: slobodnadalmacija.hr)
Foto: arhiv SCCA-Ljubljana
Produkcija: SCCA-Ljubljana/Postaja DIVA
Partnerja: Slovenska kinoteka, Kino klub Split
Podpora: Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, Mestna občina Ljubljana – Oddelek za kulturo
