Svetovni dan AV dediščine & Jesenska filmska šola: Mi gledamo film, film gleda nas
Projekcija eksperimentalnih filmov iz arhiva Light Cone
Petek, 27. 10., in sobota, 28. 10. 2023, 19.00
Predavanje Mariye Nikiforove: petek, 27. 10., 17.30
Slovenska kinoteka, Miklošičeva 28, Ljubljana
Na Unescov Svetovni dan AV dediščine, 27. oktobra, SCCA že tradicionalno pripravlja projekcijo v Slovenski kinoteki. Letos smo program povezali z Jesensko filmsko šolo in predstavljamo distribucijsko hišo ter arhiv Light Cone iz Pariza. Gre za enega najbogatejših in najpomembnejših arhivov eksperimentalnega in avantgardnega filma v Evropi. Mariya Nikiforova, režiserka, kuratorka ter vodja filmske zbirke in dokumentacijskega centra pri Light Cone, je sestavila dva programa 16- in 35-milimetrskih eksperimentalnih filmov, ki so nastali v razponu skoraj stotih let, od leta 1927 do leta 2016. Prvi program Pariz, prestolnica 20. stoletja? se razgleduje po takratni intelektualni in umetniški prestolnici, drugi program z naslovom Odnosi med objekti pa se spogleduje s psihoanalizo in prikazuje metaforično moč predmetov na platnu. Kuratorka bo oba programa predstavila na uvodu v projekciji v Slovenski kinoteki v petek, 27. oktobra, in v soboto, 28. oktobra, obakrat ob 19. uri.
V petek, 27. oktobra, ob 17.30 vabljene_i tudi na predavanje Mariye Nikiforove o prepletu fotokemičnih in digitalnih praks v sodobnem eksperimentalnem filmu. » Več o predavanju
» Celoten program Jesenske filmske šole
PROGRAM
Mariya Nikiforova — Hibridne forme: preplet fotokemičnih in digitalnih praks v sodobnem eksperimentalnem filmu
Predavanje
Petek, 27. 10. 2023, 17.30
Prispevek se bo osredotočil na različne načine, na katere se digitalne in fotokemične prakse ter estetike prepletajo s sodobnim eksperimentalnim filmom. Rezultat tega prepleta so neskončno mnoge hibridne oblike, ki zavestno ali nezavedno nagovarjajo sodoben tehnološki trenutek. Osrednja pozornost bo namenjena predavateljičini izkušnji kot vodji zbirke in koordinatorki postprodukcijske rezidence Atelier 105 pri francoski distribucijski hiši in arhivu eksperimentalnega filma Light Cone.
Dva eksperimentalna filmska programa Light Cone (Pariz)
Kuratorka: Mariya Nikiforova
Avtorice_ji: Eugène Deslaw (FR), Hy Hirsh (FR), Luc Meichler in Gisèle Rapp-Meichler (FR),
Teo Hernandez (FR), Nicolas Rey (FR), Eve Heller (ZDA), Charlotte Pryce (ZDA), Gordon-Matta Clark (ZDA), Inger Lise Hansen (ZDA), Matthias Müller (DE), Antoinette Zwirchmayr (AT), Sarah Pucill (VB), Monika Schwitte (DE), Oskar Fischinger (DE)
Distribucijska kooperativa eksperimentalnih filmov Light Cone je bila ustanovljena leta 1982 po vzoru drugih filmskih kooperativ, ki so v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja nastale predvsem v angleško govorečem svetu. Od skromnih začetkov v majhnem pariškem stanovanju svojih ustanoviteljev Yanna Beauvaisa in Milesa McKana je organizacija pozneje zrasla v pravo velikanko. Številni ljudje, ki so v teku let sodelovali z njo – osebje, člani_ce upravnega odbora, pridružene_i filmske_i ustvarjalke_ci in programerke_ji ali preprosto prijatelji_ce – so jo s svojimi vizijami, kaj vse je lahko eksperimentalna kinematografija, obogatile_i in pustile_i sledi vizij v nenehno rastoči zbirki, ki danes šteje več kot 6500 filmskih naslovov z različnih koncev sveta. Brez dvoma bodo v zbirki vedno ostale tudi praznine, a z željo po njihovem prepoznavanju in zapolnitvi, kjer je to mogoče. Z besedami soustanovitelja Milesa McKana (ki se je vrnil, da bi leta 2022 predstavil program ob obletnici): »Zbirka je v svoji strukturi organska, raste in se širi, vendar ne na linearen način; ne gre zgolj za sledenje najnovejšim delom, temveč za raziskovanje in ponovno odkrivanje del iz preteklosti in z roba zgodovine, pionirk_jev, ki so bile_i spregledane_i ali napačno razumljene_i.”
Ta neenakomerna, organska rast je pri zbirki Light Cone čudovita, saj omogoča številne zorne kote, nešteto možnih dialogov med filmi, ki prihajajo iz različnih kontekstov, neskončne »zgodovine« eksperimentalne kinematografije. Predstavljena programa prinašata dva taka subjektivna pogleda, oba zasnovana na različnih oblikah obsedenosti. V prvem programu raziščemo mesto Pariz – eno najbolj fetišiziranih mest na svetu –, kot je bilo predstavljeno v 20. stoletju. V drugem programu, ki ga povezujejo veliko bolj svobodne asociacije, pa se soočamo s ponavljajočimi se podobami: te bi lahko služile kot metafore ali simboli za latentne spomine, ki gradijo majave mostove – ali prehode – med zavestnim in nezavednim, med otroštvom in odraslostjo. Oba programa sta sestavljena izključno iz fotokemičnih formatov (16 mm in 35 mm) – ne le kot jagodni izbor obsežne zbirke filmskih kopij Light Cone, ampak tudi v skladu s temami, saj je bil celuloid edini projekcijski format v 20. stoletju, ki pa od svojega zatona na začetku 21. stoletja še naprej straši po kinematografih …
Mariya Nikiforova
Petek, 27. 10. 2023, 19.00
Pariz, prestolnica 20. stoletja?
Pariz je bil poleg privlačnega videza vedno prizorišče velikih intelektualnih in umetniških napetosti. Zgodovinsko je bilo mesto tudi politično zatočišče, ki je privabljalo številne tuje premišljevalke_ce in umetnice_ke. Tako je mesto-talilni lonec prečila tolikšna količina pogledov in idej, da se zdi, da je vsak kotiček nabit z zgodovinskim ali simbolnim pomenom. Program je kot nekakšna skromna promenada po Parizu 20. stoletja in umetniških strasteh, ki so ga oživljale.
Francija, 1929–1930, 35 mm, 1.37, čb, 15′, bd
Približno v času, ko je Walter Benjamin začel delati na svojem projektu o pariških pasažah, je v Ukrajini rojeni Eugène Deslaw (Yevhen Slabchenko) svoj avantgardistični pogled usmeril v raznoliko boemsko sceno kavarn in umetniških ateljejev na levem bregu. Med drugimi v filmu nastopijo Luis Buñuel, Tsuguharu Foujita, Filippo Marinetti, Enrico Prampolini in Luigi Russolo.
Francija, 1958–1959, 16 mm, 1.37, barvni, 8′, bd
Za izvedbo tega veselega abstraktnega plesa sta ameriškega »izseljenca« Hya Hirsha gotovo navdihnila pariška umetnika Affichiste, ki sta v petdesetih letih prejšnjega stoletja stenske oglase spremenila v abstraktne dekolaže. Ta zgodnja ulična umetniška praksa je bila po duhu blizu literarnemu gibanju, ki je rodilo tudi situacionizem.
Francija, 1976–1977, 16 mm, 1.37, čb , 21′, ap
»Zadnji situacionistični filmski esej« po mnenju Nicole Brenez. Z mešanjem branj mislecev, kot so Lévi-Strauss, Debord ter Deleuze in Guattari, se filmski dvojec, ki izvira iz Alzacije, osredotoča na ozek otok v Seni, ki ga prečka Allée des Cygnes (Labodja pot), od koder prihaja besedna igra filmskega naslova – Pot znamenj.
Francija, 1982–1983, 16 mm, 1.37, barvni, nemi, 11′
Z Labodjega otoka skočimo na bregove Sene blizu vrtov Tuileries, kjer filmski ustvarjalec mehiškega rodu, ki se je v šestdesetih letih naselil v Parizu, s svojo edinstveno snemalno tehniko na Super 8 ujame tok reke kot objekt-skulpturo. »Z vsakim tresljajem našega telesa na dan bruhnejo slike.«
1996, Francija, 16 mm, 1.37, čb, 10′, bd
Program se zaokroži in vrne na Montparnasse – a tokrat pod zemljo, kar namiguje na drastično preobrazbo te nekdaj boemske soseske. V Franciji rojeni filmski ustvarjalec, povezan s prizoriščem filmskih laboratorijev, ki jih vodijo umetnice_ki (natančneje, L’Abominable), uporablja fotokemične tehnike za jedko, situacionistično navdihnjeno kritiko urbanizma 20. stoletja.
Sobota, 28. 10. 2023, 19.00
Odnosi med objekti
Antonin Artaud je izjavil: »Če film ni narejen z namenom razlage sanj ali tistega, kar se nanaša na področje sanj v zavestnem življenju, potem ne obstaja.« V zgodovini filma so bile povezave med kinematografijo in psihoanalizo ter metaforična moč predmetov na platnu, poudarjene z bližnjim planom, predmet številnih raziskovanj in teoretiziranj. Program, navdihnjen s to idejo, odpira psihično pot od predmeta do predmeta, od metafore do metafore, skozi verigo povezav, ki aktivirajo močne simbole (ogenj, vodo, hišo ali mleko), morda vse do razkritja tabujev.
ZDA, 2001, 16 mm, 1.37, čb, nemi, 5′
»Svet, kot je viden v solzi mleka. Odločila sem se posneti film o tem, kako se konstelacije pomenov nehote dvignejo na površino razumevanja s hitrostjo zunaj časa sveta. Ta predpostavka je postala samouresničujoča se prerokba. Odkrivati se je začela nepričakovana notranjost, otipljiva zaradi travme, ki ostaja abstraktna.« – E. H.
ZDA, 2013, 16 mm, 1.37, barvni, nemi, 3′
»Biti priča alkimističnemu uroku: preobrazba svetlobe v snov: pogled na zlato.« – C. P.
ZDA, 1971, 16 mm, 1.37, čb/barvni, nemi, 10′
Iz odpadnega materiala izpod Brooklynskega mostu umetnik ustvari skulpturo, miniaturno steno za minljivo zatočišče, v spremstvu skrivnostnega otroka.
ZDA, 1998, 16 mm, 1.37, barvni, 7′ 30”, bd
»… film, ki poskuša razkriti zasebne in skrite plasti našega bivanja … film o času in procesih, o razpadu in konstrukciji.« – I. L. H.
Nemčija, 1995, 16 mm, 1.37, barvni, 14′, bd
Intertekstualna zgodba o odraščanju, ki meša estetiko 60. let, domače filme, popularno kulturo in izposojene podobe iz eksperimentalne in avtorske kinematografije. »Skoraj brez besed Müller nadaljuje z analogijo in sinekdoho, zbira natančno uokvirjene trenutke znotraj doma in jih kopiči kot dokaze.« – Mike Hoolboom
Avstrija, 2016, 16 mm, 1.37, barvni, nemi, 4′ 20”
»… zaporedje sanjskih prizorov se odvija tiho, postavljeno v nezemeljsko večplastno pokrajino skalnih formacij. Ob nedotaknjenem gorskem izviru podobe prežema vzdušje srhljive ženstvenosti.« – Julia Dossi
VB, 1993, 16 mm, 1.37, barvni, 10′, bd
»… evokativno potovanje od površine do notranjosti – črno ogledalo, votlina sklede, votlinsko grlo. Čopič razmejuje linijo ustnice na ravni površini, usta se podvojijo s skledo, vse do zadušitve jih hrani žlica.« – S. P.
Nemčija, 1994, 16 mm, 1.37, barvni, nemi, 2′
»Gledalkam_cem mojih filmov priporočam, da jih preprosto gledajo, ne da bi želele_i karkoli razumeti, in se odpravijo na optično potovanje s temi tihimi, pogosto zelo hitrimi slikami.« – M. S.
Nemčija, 1927, 35 mm, 1.37, čb, nemi, 5′
Nežen portret nemškega podeželja med obema vojnama.
Mariya Nikiforova (Sankt Peterburg, 1986) je raziskovalka, kuratorka in filmska ustvarjalka. Po študiju na kolidžu Emerson v Bostonu je leta 2016 magistrirala na univerzi Sorbonne-Nouvelle z raziskovalnim projektom fotokemičnih filmskih laboratorijev, ki jih vodijo umetnice_ki. Trenutno opravlja doktorski študij na Univerzi Paris 8 z disertacijo o dediščini sovjetskega urbanizma v kinematografiji ter umetniškem filmu in videu. Je članica umetniškega laboratorija Navire Argo (L’Abominable), kjer je posnela več kratkih filmov. Od leta 2018 je tudi vodja zbirke pri organizaciji Light Cone (Pariz), posvečeni distribuciji eksperimentalne kinematografije. (Foto: osebni arhiv)
Produkcija: SCCA-Ljubljana/Postaja DIVA in Slovenska kinoteka
Podpora: Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, Mestna občina Ljubljana – Oddelek za kulturo, Francoski inštitut v Sloveniji, Air France
