Vlogo video arhiva in problem povezav, ki jih arhiv ustvarja s sodobnimi tehnološkimi in računalniškimi orodji, bomo predstavili v nadaljevanju, najprej pa poglejmo, kaj je pravzaprav predmet video arhiva. Pri Postaji DIVA (digitalni video arhiv) se zdi odgovor preprost. Naš fokus je zbiranje video materialov na podlagi treh temeljnih kategorij: umetniški video, dokumentarni posnetki umetniških dogodkov in dokumenti teoretskih razprav in drugih virov, ki se nanašajo na sodobno umetnost ter ponujajo kontekst za obravnavo (v našem primeru) video del. Vendar s tem nismo odgovorili na vprašanje, kaj je pravzaprav predmet video arhiva.

Začnimo s protislovjem med digitalizacijo in arhivom, kajti arhiv naj bi prednostno hranil
originale in ne "kopij", kar pa pri številnih medijskih nosilcih ni možno, saj so naprave za njihovo branje izjemno redke, z njimi znajo delati le starejši in izkušeni mojstri in - kar je najbolj zaskrbljujoče - naprave postajajo tehnološko neuporabne ali pa jih celo sploh ni več. Nosilci video umetnosti so bili od tistih prvih v 60. letih 20. stoletja podvrženi številnim tehničnim posodobitvam, ki pa jih ni narekovala toliko težnja po večji kakovosti, temveč bolj tržna logika. V teh štiridesetih letih se je zamenjalo več kot tridesetih nosilcev, od katerih so javnosti najbolj znani U-matic, BetaSP, Video8, VHS, DVD in MiniDV. Sestava nosilcev, zanesljivost in stabilnost njihovih delov zelo nihajo, nasprotno od splošnega prepričanja pa magnetni traki, če jih pravilno hranimo, ne začnejo razpadati prej kot v tridesetih letih. Nezanesljivost je dosegla kritično točko predvsem pri digitalnih nosilcih, kot je na primer DVD, ki ni le nestabilen, ampak s kompresijo omogoča sorazmerno slabo kakovost informacije. Ker so nosilci nestabilni, se pri ohranjanju srečujemo s svojevrstnim protislovjem, saj je ohranjanje možno le s kopiranjem. Temeljni predmet video arhiva je namreč umetniška vsebina in ne toliko tako imenovani originalni "master" s svojo fizično, objektno pojavnostjo. Nekateri arhivi, ki imajo na voljo ustrezne klimatske prostore za hrambo in dovolj veliko finančno podporo, se ukvarjajo tudi z ohranjanjem originalnih "master" kopij, vendar v našem primeru na žalost ni tako.

Video arhiv temelji na faksimilu - natančnem posnetku ali kopiji video dela najvišje možne kakovosti. Ob tem je vredno tudi premisliti, kaj pravzaprav pomeni postopek digitalizacije. Digitalni arhivi nikakor niso prepisi informacij v DVD kompresijo in njeno hranjenje na trdih diskih, pač pa sta ta dva postopka zgolj podporna momenta, ki zadovoljujeta zahtevi po dostopnosti arhiva strokovni in širši javnosti. Prvi namen arhiva je hramba umetniških vsebin, ki so pomemben segment materialne in duhovne premične kulturne dediščine in zgodovinskega spomina. Faksimile video dela lahko glede na zdajšnje video formate in tehnologijo najbolj stabilno hranimo v zapisu na formatih MiniDV, DigiBeta in D5. Za zapis smo izbrali najbolj dostopnega od treh, MiniDV, ki ga mora spremljati zapis na trdem disku v kodeku DV PAL. Če se držimo tega napotka, ublažimo tudi navidezno protislovje med arhivom in digitalizacijo, saj na ta način zagotovimo, da je digitalizirana verzija verodostojni faksimile video dela.

Zbiranje materiala za Postajo DIVA izhaja iz dokumentacijskega, arhivarskega in raziskovalnega projekta o video umetnosti v slovenskem prostoru Videodokument: Video umetnost v slovenskem prostoru 1969-1998, ki je potekal na Zavodu SCCA-Ljubljana v letih od 1994 do 1999. Sledili so mu številni kuratorski izbori iz zbranega gradiva, ki jih predstavljamo s skupnim imenom Videospotting, pa raziskovalno razstavna projekta Kaj se dogaja z avdiovizualnimi arhivi? (2005) in Kaj storiti z avdiovizualnimi arhivi? (2007) in številni posveti in pogovori z umetniki, s kustosi in z drugimi strokovnjaki, tudi mednarodnimi sodelavci, ki se prav tako ukvarjajo s hrambo video umetnosti in s tvorjenjem video arhivov.

Postaja DIVA temelji na zbiranju video materialov v okviru razširjenega pojma nacionalnega konteksta in vključuje umetnike, ki delujejo v slovenskem in/ali mednarodnem prostoru. Pri tem moramo opozoriti, da vsako prizadevanje za vzpostavitev preglednega arhiva temelji na kriterijih diskriminacije in interpretacije, ki so plod kritiškega dela, kakor tudi na neizogibni nepopolnosti arhiva. Arhivi so pomemben tvorec zgodovinske kulturne zavesti, a so v vseh pogledih pogojeni z ideološkimi premisami in zakoni (afirmativne) diskriminacije. Ne morejo celostno predstaviti zgodovinskih dogodkov ali predmetov, pač pa temeljijo na "kulturnih" razmerjih, ki jih je možno z analizo jasno pokazati. Kljub nepopolnosti arhivov in potrebi po njihovem stalnem dopolnjevanju in izboljševanju, morajo biti postopki obravnave materialov jasno določeni s tipologijo izrazoslovja, ki ustvarja kartografijo konceptualnih okvirov, znotraj katerih obravnavamo (v našem primeru) video delo ali kateri drugi avdiovizualni material. Tak sistem zagotavlja sorazmerno zanesljiva orodja, s katerimi je mogoče omiliti protislovja, ki nujno nastanejo, ko arhivski sistem trči z zelo raznolikimi avtorskimi pristopi. Tipologijo govora o video materialih smo v sodelovanju s partnerji pri platformi GAMA (Gateway to Archives od Media Art) opredelili z razdelitvijo slovarja zvrsti v tri kategorije: umetniško delo, dogodki in viri. Pod umetniška dela uvrščamo avtorski video, dokumentarni video, avtorski film, eksperimentalni video, enominutni video, glasbeni video, video instalacijo, interaktivno umetnost, televizijsko umetnost, pripovedni video, animacijo, video performans, plesni video, potopisni video, računalniško grafiko, zvočno in hibridno umetnost. Omenjene zvrsti naj bi vključevale vsa področja umetniške medijske produkcije, pri obravnavi posameznega video dela pa upoštevamo, da ga je pogosto mogoče uvrstiti v več kot eno zvrst medijske umetnosti. Naslednjo kategorijo, dogodke, smo razdelili na delavnice, diskusije, festivale, koncerte, performanse (tu vključujemo posnetke performansov, ki niso avtorsko obdelani, čeprav prikazujejo umetniško delo), predavanja, prezentacije, razstave, projekcije in seminarje. V kategoriji virov pa so dokumenti, članki, katalogi, intervjuji, eseji in knjige.

Poleg natančnega popisa podatkov o avtorju, letu produkcije videa, producentu, kraju, sodelavcih (glasba, montaža, programiranje, kamera ...) in tehničnega opisa morebitnih poškodb in drugih lastnosti primarnega materiala posebno pozornost namenjamo pisanju kratkih sinopsisov o video delu. Sinopsis na spletnem vmesniku Postaje DIVA tvori nabor (indeks) besed, na podlagi katerih je mogoče dela poiskati in jih smiselno povezovati. Hierarhija govora v sinopsisu je zato najprej določena z vizualnimi likovnimi parametri in značilnostmi medija, pripovednost vsebine pa prilagajamo glede na zahteve, ki jih določa posamezno delo ali njihov avtor. Opis povezujemo tudi z drugimi spletnimi mesti, kjer je neko delo že predstavljeno.

Začetki video umetnosti in nekoliko pozneje njun pohod na televizijo so za kratek čas vzbudili zelo optimistično upanje, da bo dostopnost videa omogočila popolno demokratizacijo medijskega prostora. Pričakovanja se niso uresničila v tej idealizirani podobi, čeprav so preroško napovedala pojav novega medija - interneta, s katerim je privid demokratičnosti postal skoraj prepričljiv. Ob tem pa se spet srečamo s pojmom "dostopnosti", ki zadnjih deset let neti "arhivsko vročico" okoli ohranjanja medijske umetnosti. Pojem dostopnosti in razpečevanja znanja (v našem primeru o video umetnosti v slovenskem prostoru) ni konflikten zgolj s tehničnimi zahtevami, kot smo omenili prej, pač pa je problematičen tudi z vidika avtorskih pravic. Pri tem nimamo v mislih pravnega sistema varovanja avtorskih pravic, temveč avtorjevo pravico, da je seznanjen s kontekstom, interpretacijo in načini predstavljanja svojega dela. Naloga institucije arhiva torej ni zgolj sistematizacija materialov v podatkovnih bazah, hranjenje materialov in razpečevanje znanja, pač pa mora arhiv tudi vzpostavljati učinkovite komunikacijske kanale med umetniki in drugimi ustvarjalci avdiovizualnih arhivov in zainteresiranim občinstvom. Predstavljanje arhiva video umetnosti na spletnem portalu ne omogoča popolnega nadzora, kar se na prvi pogled zdi pomanjkljivost. A na Zavodu SCCA-Ljubljana smo prepričani, da lahko s tem orodjem odpiramo področje interpretacije video del, saj portal z registracijo omogoča umetnikom in strokovnemu občinstvu, da (po uredniškem pregledu) dodajajo tekste in spletne povezave, ki obogatijo vedenje o video delu.