Umetnica – umetnost preživetja
Razstava sodobne feministične umetnosti v Sloveniji

4.-8. marec 2010

Otvoritev in pogovor: četrtek, 4. 3., ob 18. uri
Projektna soba SCCA, Metelkova 6, Ljubljana

Kuratorici, zasnova: Ana Grobler, Jadranka Ljubičić
Sodelujoče umetnice: Martina Bastarda, Vesna Bukovec, Marija Mojca Pungerčar, Zvonka Simčič, Nataša Skušek, Hana Repše, Katarina Toman Kracina
Udeleženke pogovora: Milena Kosec, Aprilija Lužar, Zvonka Simčič, Urška Jurman
Moderatorka pogovora: Ida Hiršenfelder
Raziskava: Mateja Zobarič Trplan
Svetovanje, koordinacija: Barbara Borčić, Saša Nabergoj, Dušan Dovč
Produkcija: Zavod SCCA-Ljubljana
Koprodukcija: KUD Mreža / Feministični in queer festival Rdeče zore

1. Razstava (4.-8. 3. 2010)
2. Pogovor (4. 3. 2010)
3. Raziskava
4. Kuratorski izbor in izhodišča
5. Umetnice
6. Udeleženke pogovora
7. Kuratorici, moderatorka, raziskovalka
8. Foto galerija: postavitev, pogovor
9. Zgodilo se je
10. Kolofon

1. RAZSTAVA (4. -8. 3. 2010)

V času mednarodnega feminističnega in queer festivala Rdeče Zore 2010 bo Projektna soba SCCA ponovno gostila razstavo s feministično tematiko. Kuratorici Jadranka Ljubičić in Ana Grobler bosta predstavili umetniška dela avtoric, ki problematizirajo status ženske in položaj umetnice v današnji družbi.

Kriterij izbora umetniških del je bil raznovrsten in angažiran pristop v delu in izjavah avtoric, ki izhajajo iz svojih osebnih izkušenj. Že dejstvo, da ni veliko umetnikov, ki bi problematizirali svoj položaj na tak način, govori, da stanje za ženske in umetnice ni izenačeno in s tem tudi enakopravno. Avtorice morajo poleg umetniškega ustvarjanja, ki je zaposlitev za več kot polni delovni čas, opravljati še veliko drugih opravil: gospodinjstvo, skrb za otroke, skrb za prepoznavnost v umetnostnem svetu …

Sodelujoče umetnice: Martina Bastarda, Vesna Bukovec, Marija Mojca Pungerčar, Zvonka Simčič, Nataša Skušek, Hana Repše, Katarina Toman Kracina

Razstava bo na ogled:

• četrtek, 4. 3. od 18. ure dalje
• petek, 5. 3., od 10. do 18. ure, javno vodstvo ob 18. uri
• sobota, 6. 3., od 17. do 20. ure
• nedelja, 7. 3., od 17. do 20. ure
• ponedeljek, 8. 3., od 10. do 18. ure

2. POGOVOR, 4. 3. 2010, ob 18. uri

Ob otvoritvi razstave bo pogovor s sodobno karierno umetnico Mileno Kosec, ki je v svojih izjavah glede plačanosti umetniškega dela vztrajna in nepopustljiva, Aprilijo Lužar aktivistko in umetnico, Zvonko Simčič, umetnico, in Urško Jurman, kuratorico in umetnostno kritičarko. Pogovor bo moderirala Ida Hiršenfelder, publicistka in umetnostna kritičarka.

Posnetek pogovora bo pozneje vključen na razstavo.

3. RAZISKAVA

Del projekta je tudi priprava raziskave o strategijah preživetja umetnic, ki jo sestavljata kuratorici ob pomoči in svetovanju sociologinje Mateje Zobarič Trplan.

4. KURATORSKI IZBOR IN IZHODIŠČA

Razmišljanje o položaju ženske in umetnice bo skozi različne vsebinske in konceptualne prijeme problematizirano v umetniških delih avtoric:

• Martina Bastarda, Umetniški projekt (video, 2006), serija osmih petnajstminutnih intervjujev s sodobnimi slovenskimi umetnicami in umetniki, TV Dražba, televizijski performans (video, 2003);
  
  
  
  


• Vesna Bukovec, Edina stvar, ki jo imam pod nadzorom, je moj odnos do življenja (video It Will Be OK, risbe Positive Illusion, 2009);
  
  
  
  


• Marija Mojca Pungerčar, Tablice smrtnosti (umetniški projekt, 2009);
  
  


• Zvonka Simčič, Čas za ustvarjanje lovimo nekje vmes (2009);
  
  


• Nataša Skušek, Fliperautomat(video, 2005);
  
  


• Hana Repše, Women's story (net art projekt, 2007);
  
  


• Katarina Toman Kracina, Mini 7 days (serija slik, olje na platnu, 2005).
  
  

Zvonka Simčič s projektom Čas za ustvarjanje lovimo nekje vmes opozarja, da je dandanes povsod težko oziroma skoraj nemogoče razstavljati brez zapletenega proceduralnega in drugega zagona. V pismu, poslanem več razstaviščem v Londonu, je zapisala, da bo pri njih (simbolično, za pet minut) razstavila svojega sina Adama kot poziv Evropski uniji k spremembam vrednotenja umetnosti in statusa umetnikov. V pismu je umetnica posebej poudarila ogroženost umetnic, ki postanejo matere. Umetniški projekt Martine Bastarda predstavlja osem sodobnih slovenskih vizualnih ustvarjalk in ustvarjalcev. Vsak kot individuum govori o svoji umeščenosti v širši družbeni kontekst. Drugi projekt, v katerem je izkoristila televizijski eter kot medij, je TV dražba, ki je v živo potekala na TV Pika. Dražbo je izvedla kot performans v vlogi prepričljive voditeljice, ki je prodajala dela z motivi, ki se najlažje prodajajo: zadnjica, prsi in obraz. Delo temelji na vprašanju, kako ostati umetnica in obenem preživeti. Net art projekt Hane Repše Women's story odpira vprašanje spreminjanja ženske identitete in njene pozicije v odnosu do sebe in družbe. Namen projekta je opozoriti na vrsto vlog, ki jih sodobno življenje zahteva od posameznice. Nataša Skušek v videu Fliperautomat prikazuje nezmožnost izpolnjevanja vseh družbenih vlog ženske, ko opravlja štiri dejavnosti, ki veljajo za samoumevna ženska opravila. Z umetniškim delom opozarja tudi na enega izmed možnih odgovorov na vprašanje, kam izginjajo umetnice. Katarina Toman Kracina je v seriji slik Mini 7 Days upodobila oblačila za otroka, pripravljena za vsak dan v tednu. Umetniško delo je zanimiva kombinacija umetniškega dela z vsakodnevno skrbjo za otroka. Video It Will Be OK in risbe Positive Illusion Vesne Bukovec govorijo o diktatu pozitivnega mišljenja, ki nam ga vsiljuje družba. Edina stvar, na katero ima posameznik vpliv, je res le njegov odnos do življenja. V mlečno čokolado odtisnjene Tablice smrtnosti Marije Mojce Pungerčar opozarjajo na demografsko statistiko in z njo povezano prikrito neenakopravnost med spoloma v sodobnem kapitalizmu. Tablice smrtnosti uporabljajo zavarovalnice pri izračunavanju rent. Sklicujoč se na statistiko, po kateri živijo ženske dlje kot moški, zavarovalnice prisodijo ženskam manjšo pokojnino kot moškim, ob enakih vplačilih in letih varčevanja.

5. UMETNICE

Martina Bastarda bo predstavila projekt, ki je nastal tudi s pomočjo Sveta umetnosti, šole za sodobno umetnost, seminar iz pisanja: delavnica Intervju kot orodje konceptualizacije, mentorica Eda Čufer, 2006. Umetniški projekt predstavlja osem sodobnih slovenskih vizualnih ustvarjalk in ustvarjalcev. Vsak kot individuum govori o svoji umeščenosti v širši družbeni kontekst. Projekt zajema preplet pogledov na širše družbeno-socialno in kulturno-umetniško dogajanje v slovenskem prostoru v začetku 21. stoletja in osebne izkušnje in specifičnosti bivanja in ustvarjanja posameznih umetnikov in umetnic v njem. Drugi projekt, v katerem je tudi izkoristila televizijski eter kot medij, je bila TV dražba, ki je v živo potekala na TV Pika. Dražbo je izvedla kot performans v vlogi prepričljive voditeljice, ki je prodajala dela z motivi, ki se najlažje prodajajo: zadnjica, prsi in obraz. Dražba je bila najprimernejša forma za njen projekt, ki je temeljil predvsem na vprašanju, kako ostati umetnica in obenem preživeti. Martina Bastarda je med drugim razstavljala tudi na 5. trienalu sodobne slovenske umetnosti v Moderni galeriji leta 2007.

Vesna Bukovec, ena izmed finalistov za Nagrado OHO 2009, ki je sodelovala tudi na razstavi Teritoriji, identitete mreže. Slovenska umetnost 1995-2005 v Moderni Galeriji v Ljubljani (2005) in je svoja video dela razstavljala v Sloveniji in po svetu, je ena izmed bolj priznanih mlajših umetnic. Je tudi članica umetniške skupine KOLEKTIVA (skupaj z Metko Zupanič in Lado Cerar). Video It Will Be OK in serija risb Positive Illusion govorita o diktatu pozitivnega mišljenja, ki nam ga vsiljuje družba. Video kaže žensko, ki sedi na zofi, v naročju drži plišastega kužka z velikimi žalostnimi očmi, ki ga poskuša potolažiti z božanjem in prigovarjanjem. V videu dominirajo bela barva, repetitivnost pozitivnih afirmacij in gibov ter statičnost situacije. Avtorica belo barvo, ki sicer ponazarja red, čistost in nedolžnost, v videu uporabi kot metaforo popolnosti, h kateri naj bi stremeli posamezniki v sodobni narcisistični kulturi, simboliziranje nedolžnosti pa predela v simboliziranje naivnosti verjetja v dejansko uresničitev izrečenih izjav. Bela barva obenem meri na patološkost situacije – ženska tolaži in prigovarja sami sebi. Edina stvar, na katero ima vpliv, je res le njen odnos do življenja. Vprašanje pa je, če kultura samopomoči in diktat pozitivne življenjske naravnanosti, ki lahko uspešno perpetuirata prav v sodobni potrošniški kulturi, lahko omogočita uresničitev cilja, ki je po definiciji vedno nedosegljiv: samoizpolnitev in srečno življenje.

Priznana umetnica Marija Mojca Pungerčar deluje na področju sodobne vizualne umetnosti (instalacija, video, performans), ukvarja se tudi z gledališko kostumografijo. Za njeno delo so značilne socialno angažirane vsebine, kritika potrošniške družbe in poudarjanje lokalnosti ter skupnosti. V svojih delih mnogokrat problematizira odrinjenost žensk na rob družbe, zanima jo predvsem ekonomski in razredni položaj žensk. Projekt Tablice smrtnosti opozarja na demografsko statistiko in z njo povezanim razlikovanjem med spoloma. Tablice smrtnosti uporabljajo zavarovalnice pri izračunavanju rent. Sklicujoč se na statistiko, po kateri živijo ženske dlje kot moški, zavarovalnice prisodijo ženskam manjšo pokojnino kot moškim, ob enakih vplačilih in letih varčevanja. S projektom avtorica opozarja na prikrito neenakopravnost med spoloma v sodobnem kapitalizmu. Grafični prikaz tablic smrtnosti je odtisnjen v površino 100-gramske mlečne čokolade, ki je bila ročno izdelana v omejeni nakladi. Projekt je bil predstavljen  tudi na festivalih (Festival za tretje življenjsko obdobje, Mednarodni festival Mesto žensk, festival Animateka), muzejih, galerijah in knjigarnah. Umetnica je podiplomski študij novih žanrov v likovni umetnosti dokončala na San Francisco Art Institute v Kaliforniji. Razstavljala je povsod po svetu, za svoje delo pa prejela mnogo štipendij, med drugim tudi delovno štipendijo Ministrstva za kulturo, Fulbrightovo štipendijo, Štipendijo ArtsLink (New York) …

Zvonka Simčič od osemdesetih let prejšnjega stoletja z videom, instalacijami in performansi prikazuje začetke seksualne emancipacije v Sloveniji, ideje, prisotne v njenih delih, so prikaz boja za človekove pravice. Njena dela so močno povezana s socialnim prostorom in z lastnimi izkušnjemi v njem. Poudarek daje človeškemu življenju, kjer raziskuje rezultate in posledice tako socialnega kot političnega položaja. Njen najnovejši projekt Čas za ustvarjanje lovimo nekje vmes je nastal v času rezidenčnega bivanja v Londonu. Obudila je konceptualno interventno prakso, ki se kaže v možnosti razstavljanja v muzejih in galerijah prek performativne geste pisma. Dela Simčičeve ni mogoče razumeti brez pisem, ki jih je v zlati dobi konceptualizma Goran Trbuljak, hrvaški umetnik, pošiljal svetovnim galerijam v upanju, da ga bodo povabili razstavljati, kar daje njenemu delu zgodovinski kontekst. Dandanes povsod postaja težko oziroma skoraj nemogoče razstavljati brez veliko zapletenega proceduralnega in drugega zagona (od primernosti dela do pomena avtorja in časovnega intervala ipd.). Temu je treba dodati še sedanje pogoje dela in življenja Zvonke Simčič kot umetnice in matere samohranilke, ki je v pismu, poslanemu več razstaviščem (Beaconsfield, White Cube, Camden Arts Centre, The Saatchi Gallery, South London Gallery…), ne da bi pričakovala odgovor, zapisala, da bo pri njih (simbolično, za 5 minut) razstavila svojega sina Adama kot poziv Evropski uniji k spremembam vrednotenja umetnosti in k spremembam statusa umetnikov in v njem še posebej poudarila ogroženost umetnic, ki postanejo matere. "Kapital izkorišča vse, razen nekaterih posameznikov prvega kapitalističnega sveta. Uničil je na milijone življenj! Tudi umetniki smo v isti zmesi moči kapitala sužnji navidezno pomembne birokracije. Ne čudite se, če bomo na koncu razstavili nekaj, kar bo ‘zgolj dokument’, nekaj, v obliki prijavljanja, pobud, pritoževanja, dopolnjevanja dokumentov, nekaj, kar počnemo vsak dan. Čas za ustvarjanje lovimo nekje vmes." Simčičeva v pismu piše še, da je problem sveta in umetnostnega sistema v tem, da dobesedno sili umetnike k načinom izražanja in k zavzemanju ohlapnih pozicij, ki instituciji umetnosti omogočajo, da nastala dela naredijo vidna prek prisvojitve njihovih kontekstov.

Nataša Skušek se v mnogih umetniških delih posveča feministični problematiki. Za materializacijo svojih izjav uporablja različne medije (video, performans, fotografijo, kiparstvo, slikarstvo). Nezmožnost izpolnjevanj mnogih družbenih vlog ženske prikazuje v videu Fliperautomat. V njem naenkrat opravlja štiri dejavnosti, ki veljajo za samoumevna ženska opravila, in skače od vloge mamice, žene, dojilje do negovalke. Z umetniškim delom opozarja tudi na enega izmed možnih odgovorov kam izginjajo umetnice.

Hana Repše je končala študij likovne pedagogike, sedaj pa končuje magistrski študij videa na ALUO. Ukvarja se tudi z animiranim filmom in poučuje. V svojem net art projektu Women's story (2008), ki je avtoportretne narave, odpira vprašanje spreminjanja ženske identitete, njene pozicije v odnosu do sebe in družbe ter dojemanja ženske na filmskih zaslonih. Namen projekta je opozoriti na vrsto vlog, ki jih sodobno življenje zahteva od posameznice. V sredini zaslona on-line animacije se nahaja stanovanje z linearno nanizanimi prostori. V vsakem prostoru so "vroče" točke, klik nanje začne ali konča eno od vsakdanjih opravil oz. aktivnosti ženske v svojem vsakdanu. Čez zaslon, a pod animacijo stanovanja, se sprehajajo besedila v angleškem jeziku, ki vsebujejo opise njenega življenja (urniki, koledar, opis treh različnih služb ...). Besedila se prekrivajo med sabo tako, kot se stvari, ki jih opisuje posamezen tekst, prepletajo v njenem življenju. Prav tako se besedilo premika tako hitro, da opazovalec lahko prebere le fragmente in ne vsega. Gledalec v posebni vrstici lahko zapiše mnenje o ženski, ki jo gleda oz. ženski nasploh, ta se potem pojavijo v sobah stanovanja in pustijo v njenem življenju svoj pečat.

Katarina Toman Kracina je končala Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani in nadaljevala z magistrskim študijem restavratorstva. K temu so jo napeljali predvsem praktični razlogi, saj je z umetnostjo težko preživeti. Zdaj je zaposlena j v Konservatorskem središču Mestnega muzeja Ljubljana, sodeluje pa tudi v projektih Damijana Kracine. Za našo razstavo je pomembno njeno delo, serija slik, na katerih so upodobljena pripravljena oblačila za vsak dan v tednu za otroka. Obremenjenost z naraščajem je preko slik povezala s svojim ustvarjalnim delom. Razstavljala je tudi na razstavi Teritoriji, identitete, mreže. Slovenska umetnost 1995-2005 v Moderni galeriji v Ljubljani (2005).

6. UDELEŽENKE POGOVORA

Milena Kosec (1947) je po izobrazbi diplomirana inženirka matematike. Od leta 1988 deluje tudi na področju umetnosti. Sama se naziva za sodobno karierno umetnico in zagovarja ustrezno plačilo za delo umetnikov na način, ki jim omogoča preživetje, da lahko preživijo, saj s svojim ustvarjanjem bistveno prispevajo k razvijajoči kulturi.

Aprilija Lužar (1963) s svojimi deli sega v področje političnega aktivizma. Je avtorica z najobsežnejšim in kontinuiranim opusom feminističnega ustvarjanja pri nas, ki je estetsko sporočilo likovnega dela presegla s poseganjem v družbeno aktualne teme, predvsem na področje ustvarjanja prostora brez nasilja za ženske, ženskega telesa, do pravice biti lezbijka in tematiziranja statusa ženske v sodobni družbi. Njen multimedijski mobilni projekt Ženski taxi je leta 2002 zmagal na mednarodnem natečaju V-Day Stop rape contest.

Urška Jurman (1973) je umetnostna zgodovinarka in sociologinja kulture. Deluje kot kustosinja, kritičarka, urednica in organizatorka na področju sodobne umetnosti. Sodeluje z različnimi institucijami in iniciativami na področju sodobne umetnosti. Je so-urednica štirih številk revije za sodobno umetnost PlatformaSCCA (2000-2005) in zbornika Ready 2 Change. Objavlja tekste o sodobni umetnosti v tiskanih in elektronskih medijih.

7. KURATORICI, MODERATORKA, RAZSIKOVALKA

Akademska slikarka Ana Grobler je podiplomska študentka videa na ALUO v Ljubljani. V študijskem letu 2009/10 prejema štipendijo za študij Ministrstva za kulturo. Ana Grobler sodeluje na mednarodnem feminističnem in queer festivalu Rdeče zore v Ljubljani kot članica selekcije vizualnega umetniškega programa in je asistentka v Galeriji Alkatraz. Leta 2009 je v okviru Rdečih zor v Projektni sobi kurirala prvo razstavo slovenske feministične umetnosti. Je tudi članica projektne skupine Postaja DIVA, digitalni intermedijski video arhiv (SCCA-Ljubljana). 

Jadranka Ljubičić je od leta 2000 umetniška vodja galerije Alkatraz. Leta 2003 je diplomirala na Oddelku umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti, kjer trenutno zaključuje magistrski študij. Od leta 2006 kurira razstave v Peterokotnem stolpu ljubljanskega gradu v sodelovanju z DLUL. Je aktivna članica v Društvu Asociacija nevladnih organizacij in samostojnih ustvarjalcev na področju kulture in umetnosti ter v neformalnem delovnem telesu Odprti zbornici za vizualno umetnost.

Ida Hiršenfelder (1977) je publicistka in kritičarka, asistentka projekta Postaja DIVA, digitalni intermedijski video arhiv (SCCA-Ljubljana). Redno objavlja prispevke na Radiu študent in v časopisu Dnevnik. Občasno objavlja besedila v revijah in katalogih za sodobno umetnost.

Mateja Zobarič Trplan je univerzitetna diplomirana sociologinja, ki se zadnjih deset let udejstvuje na različnih področjih nevladnega sektorja kot svobodnjakinja z vodenjem projektov, mladinskih dejavnosti, organizacijo izobraževalnih javnih dogodkov, mentorstvom in svetovanjem, ob tem pa občasno kot sociologinja sodeluje pri pripravi in izvedbi raziskovalno-analitskih projektov.

8. FOTO GALERIJA: POSTAVITEV, POGOVOR

Razstava

Pogovor

Fotografije: Jasmina Klančar

9. ZGODILO SE JE

• Report_10_09.htm

10. KOLOFON

Umetnica – umetnost preživetja
Razstava sodobne feministične umetnosti iz Slovenije

4.-8. marec 2010
Otvoritev in pogovor: četrtek, 4. 3., ob 18. uri

Projektna soba SCCA, Metelkova 6, Ljubljana

Kuratorici, zasnova: Ana Grobler, Jadranka Ljubičić
Sodelujoče umetnice: Martina Bastarda, Vesna Bukovec, Marija Mojca Pungerčar, Zvonka Simčič, Nataša Skušek, Hana Repše, Katarina Toman Kracina
Udeleženke pogovora: Milena Kosec, Aprilija Lužar, Zvonka Simčič, Urška Jurman
Moderatorka pogovora: Ida Hiršenfelder
Raziskava: Mateja Zobarič Trplan
Svetovanje, koordinacija: Barbara Borčić, Saša Nabergoj, Dušan Dovč
Produkcija: Zavod SCCA-Ljubljana
Koprodukcija: KUD Mreža / Feministični in queer festival Rdeče zore

Vabilo festivala Rdeče Zore (pdf)

Program Zavoda SCCA-Ljubljana podpirata MOL, Oddelek za kulturo in Ministrstvo za kulturo RS.