Postaja DIVA
Arhiviranje večmedijske umetnosti. Trije primeri
Dogodek z razstavno predstavitvijo modela arhiviranja večmedijske umetnosti

Odprtje: Petek, 19. november 2010, ob 19. uri
Razstava je na ogled do ponedeljka, 6. 12. 2010, od 11. do 15. ure
ali po dogovoru. 
Projektna soba SCCA, Metelkova 6, Ljubljana

Neven A. Korda: Stanje stvari (2007)

Nika Špan: Polucija v umetnosti (2008)

Miha Vipotnik: Videogram 4 (1976/79; 2009)

Ko se organizacije in posamezniki ukvarjamo z dokumentiranjem in arhiviranjem medijske umetnosti, se soočamo z večplastnimi vprašanji. Sprva se zdi, da gre za enostavno (i)zbiranje in hranjenje dokumentov o umetniških delih, dogodkih, instalacijah. Vendar ni tako. Takrat se delo šele začne. Naletimo na pragmatični svet dokumentov in podatkov, ki sami po sebi še ne govorijo o delu, predvsem pa ne povejo nič o kontekstu, v katerem je delo nastalo. Na videz nič spektakularnega. Pa vendar tam čakajo, da jih bo kdo kdaj uporabil. Taka je tudi izkušnja sodelavcev, ki smo se lotili raziskave, dokumentiranja in arhiviranja večmedijske umetnosti v slovenskem prostoru. Najprej nas je čakalo sistematično (p)opisovanje, terminološko poimenovanje in leksikografsko razvrščanje gradiva po imenih, naslovih in drugih kategorijah (zvrsteh, letnicah, ključnih besedah, tehničnih značilnostih, tehnoloških orodjih). A v tem se naše delo še ni razlikovalo od utečenih postopkov arhiviranja in dokumentiranja umetniških del. Zastavili smo si vprašanje, zakaj želimo preseči ustaljene postopke zbiranja tekstualnega in avdiovizualnega materiala in kako to lahko dosežemo, saj zgolj avdiovizualni dokumenti nezadostno predstavijo dela, ki so po naravi dogodkovna in izkustvena. Prav tako pa bi bila za nas nemogoča in morda tudi nesmiselna rekonstrukcija večmedijskih del, saj nimamo niti sredstev ali prostorskih kapacitet, niti pravice za hranjenje elementov večmedijskih dogodkov. Nadgradnjo golega zbiranja dokumetnov in klasifikacije smo razumeli kot študijsko raziskavo nekaterih specifičnih umetniških praks in produkcij – natančen popis ustvarjalnega procesa, tehničnega opisa elementov v določeni produkcijski fazi in njenih mnogoterih realizacij. Poskušali smo opredeliti tudi značilnosti, pomenjanje in učinke tistega materialnega, kar je nastalo in ostalo. Zanimale  so nas zakonitosti orodij in izraznih sredstev, rabe tehnologije, tehničnih in medijskih zmožnosti ter kontekst - družbeni, politični, teoretski, kulturni in umetnostni -, iz katerega so dela izhajala in ga obenem soustvarjala.

Pri medijski umetnosti, ki ima enoviti končni produkt, denimo, pri enokanalnem videu smo neizogibno trčili na materialnost samo in se soočili z nestabilno informacijo (signala, algoritma) na določenem nosilcu, ki smo jo morali s prestavljanjem iz enega na drugi (novi) sistem in format ohranjati. Pri enovitih delih ohranjanje pomeni nenehno kopiranje, medtem ko aktualna digitalizacija in objava kompresirane verzije na internetu omogoča vidnost in dostopnost (na daljavo). Kako pa ravnamo v primeru time based art (časovnih procesualnih umetniških praks) kot so performans, instalacija, intervencija…, ki so za povrh še interaktivne? Katera konceptualna in pojmovna orodja in metode so nam lahko v pomoč? Kako dokumentiramo, arhiviramo in predstavimo njihovo neulovljivo materialnost in efemernost, jih naredimo informativne in razumljive? In kako se s tem vprašanjem soočajo avtorji/umetniki sami? Na SCCA odgovore iščemo v povezovanju s sorodnimi mednarodnimi organizacijami in projekti, zlasti pa s tesnim sodelovanjem in posvetovanjem z umetniki in umetnicami.

Tokrat smo izbrali tri primere kompleksnih umetniških praks in poskušali metodološko, vsebinsko in tehnično pripraviti tri modele za arhiviranje predmetov kulturne dediščine s področja vizualne umetnosti: večmedijski projekt (Miha Vipotnik: Videogram 4), performans (Nika Špan: Polucija v umetnosti), instalacija (Neven Korda: Stanje stvari). Skupaj z umetnico in umetnikoma smo pripravili natančen, pregleden in verodostojen prikaz možnih modelov, kako se lahko kompleksne umetniške prakse arhivira in predstavi z dokumenti in kontekstom, v katerem je delo nastalo.

Projekt Arhiviranje večmedijske umetnosti sledi tendencam v sodobni umetniški produkciji, ki temelji na uporabi večmedijskih orodjih. S projektom želimo ohraniti večmedijska dela in omogočiti dostop do njih ne samo v fizičnem smislu, ampak tudi v smislu razumevanja njihove umetniške kvalitete, tehnoloških/medijskih značilnosti in družbenega učinka. Umetniška dela in dogodki namreč vse prepogosto izginjajo v pozabo in briše se zgodovinski – oseben in kolektiven – spomin. Arhiviranje temelji na modelu dokumentacijskega, arhivarskega in raziskovalnega projekta Videodokument: Video umetnost v slovenskem prostoru 1969–1989 (1999-2000), na e-arhivu in mednarodnih seminarjih in delavnicah (2005-2010) in na projektu Postaja DIVA, ki omogoča dostop do informacij in medijskih/video del iz slovenskega prostora v Projektni sobi SCCA in preko spletnega mesta, ki je sistemsko neposredno povezan z evropskim portalom GAMA (Gateway to Archives of Media Art).

Projekt Arhiviranje novomedijske umetnosti podpira Ministrstvo za kulturo RS.

[Objavljeno: 17. 11. 2010]