Aktivnosti sodelavcev
Boštjan Čadež: Avtoportret
Intermedijska instalacija
Spremno besedilo: Ida Hiršenfelder

1.–15. 4. 2014
Nova galerija DDT, Trg svobode 11a, Trbovlje

Od 1. do 15. aprila 2104 je v Novi Galeriji DDT v Trbovljah na ogled intermedijska instalacija Boštjana Čadeža. Teoretsko argumentacijo projekta je pripravila Ida Hiršenfelder, umetnostna kritičarka, teoretičarka medijske umetnosti, kustosinja in sodelavka fizičnega inspletnega arhiva video in novomedijske umetnosti Postaja DIVA, ki ga vodi SCCA-Ljubljana.
V besedilu k projektu se Ida Hiršenfelder sprašuje, koliko je na primeru risanja avtoportreta računalnik sposobne lastne kreativnosti.

"Na stolu v belem praznem prostoru sedi prenosni računalnik, ki se s spletno kamero gleda v ogledalu. Povezan je z napravo (Arduino) za prevajanje računalniške kode v mehansko delovanje. Arduino posreduje kodo v dva rotacijska motorja, ki sta pritrjena v levem in desnem zgornjem kotu štefalaja. Na ležaje motorjev je pritrjen zobati jermen, ki usmerja premikanje risala po slikarski površini. Boštjan Čadež bo nadgradil in prilagodil kompleksno kodo za računalniški vid, s katero se računalniške entitete učijo zaznavanja fizičnega prostora. Prenosnik bo izrisoval svoj pogled na samega sebe in sproti računal, prilagajal in prenašal svoje videnje, ki ne bo potekalo linearno na primer od leve proti desni ali od zgoraj navzdol, temveč točkovno glede na trenutno »odločitev« računalnika oziroma glede na njegov izračun. Med razstavo bo prenosnik vsak dan izrisal en portret oziroma kroki. Nastali portreti pa bodo razstavljeni v prostoru in bodo s tem postali nov (samonanašajoč se) element v prenosnikovem pogledu."

/.../

"Čadež v delu Avtoportret obrne to logiko in z eksperimentom preverja, koliko je računalnik sposoben lastne kreativnosti. Ali obstaja v računalniškem pogledu element, ki je lahko inventiven brez človeškega posega ali brez nanašanja na človekov obstoj? Računalnikov ustvarjalni trenutek lahko razumemo predvsem kot glitch ali napako, ki pa ne sme biti tolikšna, da bi se sistem samouničil. Možni odmiki se bodo pokazali pri primerjavi vseh avtoportretov, ki bodo nastali med razstavo. Čeprav je Čadež avtor kode, ki vodi računalnikovo videnje samega sebe, dopušča možnost, da lahko pri napakah pripišemo avtorstvo računalniku."

/.../

"Avtoportret sproža idejo o umetni inteligenci, čeprav sistem kot tak nima inteligentne ali samoreflektivne narave. Poskus prenosa in izračunavanja videnega iz digitalnega prek mehanskega v  »nalično realnost« lahko razume kot poskus inteligentnega umetniškega deja, ki ga določa impulzivnost oziroma nepredvidljivost kode. Računalnikov avtoportret ni fotografski avtoportret, kjer bi z zrklom spletne kamere odtisnili digitalno podobo, temveč proces, ki nastaja v času ter upošteva računalniški vid kot tisto lastnost računalnika, ki ga napravi živega, saj je odvisen od trajanja svojega bivanja. Sprejetje takšnega pogleda je radikalno nehomocentrično in dopušča drugačne poglede na sebstvo in nove možnosti reprezentacije videnega."

VEČ: www.aksioma.org/selfportrait/index_slo.html

Produkcija:
Aksioma – Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana, 2013
Umetniški vodja: Janez Janša
Producentka: Marcela Okretič
Izvršna producentka: Sonja Grdina
Odnosi z javnostjo: Mojca Zupanič
Tehnični vodja: Valter Udovičić
Program zavoda Aksioma podpirata Ministrstvo za kulturo RS in MOL- Oddelek za kulturo.
Sponzor: Datacenter d.o.o.

Ida Hiršenfelder je umetnostna kritičarka in kuratorka, ki je študirala sinologijo ter nekaj časa živela in študirala v Pekingu. Med leti 2008 in 2013 je bila zaposlena z izgradnjo fizičnega in spletnega arhiva video umetnosti Postaja DIVA pri Zavodu za sodobno umetnost SCCA-Ljubljana. Pri raziskovalnem delu se ukvarja z arhivi in njihovim izginevanjem z digitalnim življenjem in digitalno smrtjo. Kot svetovalka deluje pri umetniškem programu Društva Ljudmila (Laboratorij za znanost in umetnost). Sodeluje tudi z Zavodom za sodobne umetnosti Aksioma kot piska besedil ob razstavah. Od leta 2006 objavlja tekste o medijski umetnosti, sodobni umetnost in feminizmu na Radiu Študent, v časniku Dnevnik, reviji Likovne besede, v številnih katalogih ob razstavah in je članica uredniškega odbora revije Maska. V zadnjih letih vse pogosteje stopa v dialog z umetniki in umetnicami kot kuratorka manjših skupinskih in samostojnih razstav. Pogosto vodi okrogle mize in javne debate. V zadnjem času lota majhne elektronske naprave za zvočne eksperimente v okviru Theremidi Orchestra,ki jih motivira ljubezen do strojev, elektronike in hrupa. Kot lik Frau Strapatz nastopa tudi v predstavi Tatovi podob v produkciji Zavoda Emanat.

[Objavljeno: 2. 4. 2014]