Postaja DIVA in Videospotting
Povratna zanka 2 na
Poletni muzejski noči 2016
Video projekcija

Sobota, 18. 6. 2016, od 22.00 do 24.00
Fasada +MSUM, muzejska ploščad na Metelkovi v Ljubljani

Na Poletno muzejsko noč 2016 bomo v Ljubljani, na muzejski ploščadi na Metelkovi predstavili video program Povratna zanka 2. Program je kurirala Ida Hiršenfelder, z njim pa predstavljamo dela iz video arhiva Postaja DIVA, ki so zaradi eksperimentalne rabe video jezika in dolžine primerna za projeciranje na javnih površinah, kjer je pretočnost obiskovalcev velika, njihovo mimobežno in kratkotrajno pozornost pa lahko ujamemo z vizualnimi senzacijami, ponovitvami in modulacijami.

Program smo premierno predstavili na medijski fasadi Muzeja sodobne umetnosti v Zagrebu leta 2014, tokrat pa bo program predstavljen v novem izboru.

Povratna zanka 2
Koncept in izbor za projekcijo: Ida Hiršenfelder

Video program Povratna zanka predstavlja tisti segment video arhiva, ki je izjemnega pomena za razumevanje video umetnosti in njenega družbenega učinka, čeprav ostaja skoraj povsem neviden. To so dela, v katerih se umetnice in umetniki ukvarjajo z eksperimentalno rabo video jezika, vendar ne ustrezajo načinom predstavljanja arhivskih video del v galerijah in na festivalih. Eden od teh principov predstavljanja je omejena dolžina kuriranega video izbora, ki je smiselna predvsem zaradi koncentracije gledalcev, ki jim je izbor nenazadnje namenjen in ne traja dalj kot uro in pol.

Tovrstna dela so izredno "nereprezentativna", ker se namenoma izmikajo logiki pripovedovanja zgodb. Uporabljajo vizualne eksperimente in estetiko dolgčasa s konstantnim ponavljanjem in modulacijo vizualnih učinkov.

Tretji razlog je povezan tudi s samim prostorom (habitatom), v katerem je večina teh del nastala. Prvotno niso bila namenjena za razstavljanje v galerijskih prostorih. Veliko večino dolgometražnih video del s povratnimi zankami so avtorice in avtorji posneli kot stranski produkt VJ performansov (Maja Smrekar, FŠK); ali kot kolaže video ostankov, ki so bili že v osemdesetih dragocen material, na katerega so se umetniki vedno znova referirali (Rok Sieberer – Kuri); ali kot druge eksperimente z oscilatorji (na primer zgodnji eksperimenti Mihe Vipotnika Video grafike iz leta 1975) in generativnimi računalniškimi programi za zvočno vizualno manipulacijo in prenos podatkov na daljavo (streaming), na primer pri delu Tanje Vujinović, Luke Dekleva in Luke Prinčiča. Umetniki in umetnice z video manipulacijo vzpostavljajo notranji krog ponavljanja s konstantno modaliteto, pri čemer napako v elektronskem sistemu izrabljajo kot estetski in vsebinski element.

Video dela na projekciji:

Maja Smrekar, Imaginarij elektromagnetnih transformacij, 28′ 39″, 2009
Eksperimentalno video in zvočno delo ima večplastno strukturo, saj uporablja številna sredstva za manipulacijo in obdelavo slike, plastenje, hitro menjavanje kadrov in distorzijo, kar ustvarja abstrahirane efekte. Ponavljajoče se podobe dveh obrazov se izmenjujejo z motivi industrijske krajine, komunikacijske infrastrukture in brezobličnega ozadja.

Neven Korda/Borghesia, Poppers, 4′ 55″, 1989
Podobe so sinhronizirane po glasbi. Gre za poplavo simbolov, ki se mešajo s podobami pop junakov-stripovskih podob z golimi mišicami navzgor od pasu in cigareti v ustih.

Luka Dekleva: Sen/za Televizijo/a, 28′ 38″, 2009
Video je rezultat avtorjevega sodelovanja z Mihom Vipotnikom pri projektu Sen/za Televizijo/a, ki ga je Vipotnik izvedel natanko 30. let po prvem vklopu njegovega projekta Videogram 4 v televizijski prostor 4. maja 1979. Deklevovo delo lahko vidimo kot re-make Videograma 4.

Rok Sieberer – Kuri, Technotime, 30′ 11″, 1999
Video se poigrava z abstraktnimi formami barvnih gmot, ki poplesujejo na ekranu in spreminjajo obliko. Avtor se poslužuje izposojenih kadrov iz televizijskih novic, ki so računalniško obdelane. Značilno je zelo hitro menjavanje kadrov in hiter ritem montaže.

Tanja Vujinović, Extagram / Oscilo, 15′ 26″, 2007
Polnjeni plišasti objekti, elektronika (zvočniki, video kamera, kontaktni mikrofoni, računalnik, avdio mikseta) v seriji projektov Diskretni dogodki v hrupnih domenah so taktilno-sonični objekti ali okolja. Te sestavlja več nelinearnih video in zvočnih sistemov, ki (re)kodirajo dogodke v podatkovne tokove zvočno-vizualnega hrupa.

Miha Vipotnik, Video grafike, 17′ 20″, 1975
Zgodnji poizkusi računalniške animacije skozi interakcijo kamere in monitorja. Grafični znak je v nenehnem gibanju, efekti se spreminjajo z intervencijami roke pred monitorjem. Ne glede na to, da so Vipotnikova zgodnja dela nastala pod vplivom slikarstva, so Video grafike zanimive, ker pristopajo k slikarstvu v duhu časa in – kar je še bolj pomembno – ponujajo slikarstvu eksperimentalno dimenzijo, ki jo klasično slikarstvo ni moglo zajeti.

Luka Dekleva in Luka Prinčič, Singing Bridges Bizovik, 4′ 07″, 2008
Singing Bringes Bizovik je video performans, pri katerem zvok prihaja iz mikrofonov, nameščenih na kable in konstrukcijo mosta.

Produkcija: SCCA-Ljubljana, 2016
V sodelovanju: Moderna galerija Ljubljana +MSUM
Podpora: Mestna občina Ljubljana, Oddelek za kulturo
Zahvala: Tomaž Kučer in Adela Železnik (MG +MSUM)

[Objavljeno: 14. 6. 2016]