Videospotting & Galerija Photon
»Bogdaj mrličem spat«
Projekcija video del iz arhiva Postaja DIVA
Spremljevalni program razstave Zadnji pogled

Sreda, 18. 1. 2017, ob 18. uri
Galerija Photon, Trg Prekomorskih brigad 1, Ljubljana

Skupinska razstava Zadnji pogled. Posmrtni portret v sodobni fotografiji, ki je na ogled do 20. januarja 2017 v Galeriji Photon, predstavlja mednarodno zasedbo fotografskih ustvarjalk in ustvarjalcev, ki v svojem delu upodabljajo mrtve.

Kuratorka Jasna Jernejšek v januarju pripravlja spremljevalni program, ki bo temo »smrt in/v umetnosti« prikazal z besedami in gibljivimi slikami. Najprej vas vabimo na pogovor 12. januarja 2017, ob 19. uri, v katerem bodo o posmrtnem portretu in njegovih implikacijah v različnih kontekstih spregovorili etnolog dr. Janez Bogataj, filozof in sociolog doc. dr. Mirt Komel in klinična psihologinja prof. dr. Onja Grad.

V sredo, 18. januarja 2017, ob 18. uri vas vabimo na vodstvo po razstavi in projekcijo video programa Bogdaj mrličem spat iz arhiva Postaje DIVA. Program je kurirala Jasna Jernejšek.

Nataša Prosenc Stearns, Afterlife, 2010

»Bogdaj mrličem spat« (2014)
Kuratorica: Jasna Jernejšek
Produkcija: SCCA-Ljubljana, 2014
Dolžina: 103′ 38″

• Damijan Kracina, Mravlja, 1′ 07″, 1997
• Miha Vipotnik, Lenora, 4′ 50″, RTV Slovenija, 1983
• Ema Kugler, Phantom, 87′ 45″, Zavod ZANK / VPK, Cankarjev dom, RTV Slovenija, 2003
• Marko Kovačič, Requiem M, 4′ 02″, 1990
• Nataša Prosenc Stearns, Afterlife, 2′ 43″, 2010
• Gorazd Krnc, Tri vrata, 3′ 11″, Gulag produkcija, 2007

Naslov izbora Bogdaj mrličem spat je vzet iz videa Mihe Vipotnika Lenora, ki metaforično naslavlja načine, na katere različni ustvarjalci tematizirajo za človeka nerazrešljiv paradoks smrti ali »uganko smrti«, kot jo imenuje Hans Belting. Ideja o smrti, ki presega biološko končnost telesa, sestavlja kompleksen preplet procesov, družbeno sprejemljivih vedênj, pričakovanj, verovanj, ritualov in vsakodnevnih praks, ki sestavljajo kulturne definicije smrti. Kljub temu zanjo lahko trdimo zgolj to, kar zapiše antropolog Stane Južnič, da smrt v najbolj točnem pomenu besede zgolj je ali pa je (še) ni. Izkustvena raven smrti je človeku dostopna samo preko smrti (ljubljenega) drugega. Čeprav človek kot avtorefleksivno bitje ve, da je minljiv, mu je misel na lastno smrt nepredstavljiva. Ali kot pravi Freud: »V nezavednem je vsak od nas prepričan o svoji nesmrtnosti.« Preko smrti drugega se človek tako sooča s strahom pred mrtvimi, ki ga vzbuja groza pred truplom in nečistostjo, in hkrati z željo, da se ljubljeno osebo na različne načine zadrži in ohranja v spominu.

Ne glede na vse kulturne definicije smrti in »opremljenosti« posameznika/ice za »primere« smrti pa je soočanje s smrtjo, svojo lastno ali smrtjo drugega, predvsem zelo osebno doživetje, ki sproža številna (eksistencialna) vprašanja in pogosto prinaša krizo smisla.

Kako se nas dotakne smrt (ljubljenega) drugega? Je mogoča smrt brez življenja in obratno, ali je mogoče življenje brez smrti? Kako misliti lastno smrt? Kako videti lastno smrt – ta nemogoči pogled, ki je istočasno vir premnogih fantazij? S podobnimi vprašanji se spopadajo tudi izbrani umetniki in umetnice. Pri tem ne podajajo enoznačnih odgovorov, temveč predvsem na lasten izrazen način reflektirajo svoja osebna doživljanja.

Damijan Kracina v videu z naslovom Mravlja (1997) prikaže dramatično smrt drugega živega bitja – zadnjo minuto življenja mravlje, ki se je ujela na lepljivo podlago. Video je običajno predstavljen na miniaturnem ekranu, ki prikazuje mravljo v domala naravni velikosti.
Video Mihe Vipotnika Lenora (1983) predstavlja interpretacijo ljudske pesmi o dekletu, ki nadaljuje dialog s svojim mrtvim ljubimcem. Pri tem portreta izvajalcev pesmi Mateje Koležnik in Janija Kovačiča nenehno prehajata eden v drugega, kar lahko razumemo kot dekletovo ponotranjenje ljubljene osebe in mehanizem ohranjanja spomina na umrlega.
Ema Kugler v Phantomu (2003), filmu brez dialogov, v ospredje postavlja problem živeti življenje, ne končnosti smrti. Navsezadnje so miselni konstrukti tisti, ki obvladujejo tako naše predstave o življenju kot o smrti, pri čemer posameznik/ica nimata nobenega zagotovila, da so prve ali druge resnične.
Nataša Prosenc Stearns v videu Afterlife (2010) na subtilen način pokaže ravno na neizbežnost smrti, ki je enako naravna kot minevanje življenja. V videu je avtorica dalj časa beležila venenje šopka potonik in z množico cvetnih listov, ki tvorijo vzorec ob koncu videa, metaforično prikazala lepoto spominov, ki se nabirajo skozi celo življenje.
V videu Tri vrata Gorazda Krnca (2007) se avtor lahkotno poigrava z možnostjo posameznikove izbire lastne smrti. Računalniško generirani glas povabi Barbarello in njenega angela Pygarja, naj si izbereta eno izmed treh vrat – eno izmed treh različic smrti – in gledalca pospremi na potovanje skozi vsako od treh vrat.
V drugem kontekstu se je z mislijo na lastno smrt poigraval Marko Kovačič v videu Requiem M (1990), ki prikazuje performans Requiem, ki ga je umetnik izvedel za svoj triintrideseti rojstni dan v okviru razstave Izkušnja predmeta v Moderni galeriji v Ljubljani leta 1989. Premazan z voščenim belim ličilom je nepremično ležal v sarkofagu uro in pol, kolikor traja Mozartova črna maša.

Fotografije z dogodka (arhiv galerije Photon)

Videospotting
Kurirani pregledni in tematski programi video umetnosti pod naslovom Videospotting nastajajo od leta 1994, v obliki predavanj, javnih diskusij, razstav in projekcij pa jih predstavljamo na mednarodnih srečanjih, festivalih in samostojnih predstavitvah širom po svetu.

Produkcija: SCCA, Zavod za sodobno umetnost – Ljubljana, Galerija Photon

[Objavljeno: 3. 1. 2017]