Sašo Sedlaček
Infokalipsa zdaj!

Sreda, 22. oktober 2008, ob 20. uri
Projektna soba SCCA, Metelkova 6, Ljubljana

Projektna soba SCCA se je v sredo, 22. oktobra, spremenila v mobilni oddajniški studio, ki ga je vzpostavil Sašo Sedlaček, kipar in multimedijski umetnik iz Ljubljane. Improvizirani mobilni oddajnik z anteno je zasedel eno od frekvenc na 700 Mhz spektru. V Projektni sobi SCCA je bilo postavljenih šest televizij, ena pa je svoje mesto našla na hodniku Metelkove 6. Slabi dve uri je Sašo na frekvenci (kasneje se je izkazalo, da je bil to eden od kanalov nacionalne televizije) predvajal video Rekviem za umirajoči medij. Moč oddajnika je obsegala radij štirih kilometrov, tako da bi utegnili začasni televizijski program spremljati tudi okoliški prebivalci Metelkove 6.

Sašo je med oddajanjem demonstriral delovanje oddajniškega sistema in predstavil svojo iniciativo za ustanovitev avtonomne medijske cone. Dejstvo je, da bo z uvedbo digitalnega signala do leta 2012 velik del 700 Mhz spektra postal neizkoriščen. Analogna tehnologija, potrebna za oddajanje in sprejemanje, je izredno dostopna in poceni, kar kliče po tem, da del frekvenc zavzame civilna sfera, preden se je polasti kapital. Sašo eno od možnosti vidi v zakupu frekvenc s strani različnih ministrstev (za kulturo, šolstvo, znanost.), ki bi oblikovanje programa potem prepustili zainteresiranim družbenim skupinam.

Komentarji iz publike so "problem" videli zlasti v konkurenčnem internetu, ki takšne možnosti že nudi. Sašo med obema medijema vidi razliko v aktivni/pasivni udeležbi. Televizijski program gledalcu nudi komoditeto, ko iskanje informacij ni več angažma gledalca, ampak je na njem le, da s kavča lagodno spremlja ponujeni program. Internet, nasprotno, zahteva več angažmaja, ki danes, v času obilja informacij postaja v določenih trenutkih prezahteven. Spremljanje medijskih vsebin s fotelja je nekaj, kar še vedno nudi možnost preživetja analogni tehnologiji oz. umirajočemu mediju. Izpostavilo se je tudi vprašanje izključenosti iz medijskega prostora, saj danes internet še ni speljan v vsako vas, medtem ko televizijski signal tja (še vedno) seže.

Komentarji publike so omenili avstrijski model medijskega prostora, kjer so ob prehodu na digitalno tehnologijo tam gledalci lahko zaprosili za subvencionirane sprejemnike.

V Italiji se je zasedba frekvenc dogajala po drugi logiki. Na mestu, kjer frekvence obstoječih programov niso bile zaznane, npr. v nekem mikrookolju, so takšne "slepe pege" zasedli zainteresirani posamezniki. Tam so sprva ilegalno postavili oddajnik in začeli oddajati svoj televizijski program. Zaradi množičnosti takšnega oddajanja so sčasoma pridobili legalna dovoljenja.

V Sloveniji je v pripravi manifest za zasedbo frekvenc, ki se bodo sprostile ob prehodu na digitalno tehnologijo. Manifest se pripravlja zaradi obravnave v parlamentu, še pred tem pa je potrebno široko ozaveščanje javnost.

Ker so bili v Sloveniji TV-oddajniki zgrajeni iz samoprispevkov, se je pogovor sklenil humorno: zasedba Krvavca je neizogibna, saj je ne nazadnje itak naš. Je to že nastavek za novi umetniško-aktivistični projekt ali zgolj utopija, pa je prepuščeno vsem, ki smo/ste primorani plačevati naročnino nacionalni televiziji in ki (ne)radi gledamo/-te televizijo. Do naslednjega oddajanja torej .

Dušan Dovč

P. S:
Za vzpostavitev improviziranega oddajniškega sistema se zahvaljujemo Nevenu Kordi, Robertini Šebjanič, Galeriji Alkatraz, Mirovnemu inštitutu in Zavodu Exodos, ki so nam posodili opremo.

POVEZAVE

Objave v medijih:

• inDirekt, Umetniški zagovor javne dobrine, 28. 10. 2008

Napoved dogodka:

• www.scca-ljubljana.si/arhiv/news_08_52.htm