Alenka Pirman:
Deveta Koromandija
Razstava, javno vodstvo, predstavitev, razprava
Projektna soba SCCA, Metelkova 6, Ljubljana
Razstava
28. oktober-9. december 2009
od ponedeljka do petka, od 10. do 15. ure ali po dogovoru
Javno vodstvo
3. december 2009, ob 17. uri
Vodi kuratorka razstave Petra Kapš
Predstavitev
8. december 2009, ob 19.30
Premierno soočenje javnosti s tiskovino Poslednja beseda
Razprava
8. december 2009, ob 20. uri
Sodelujejo poznavalci umetniškega delovanja Alenke Pirman
Javno vodstvo / vodila Petra Kapš
3. december ob 17.00
Razstava Deveta Koromandija je skoraj mesec in pol naseljevala Projektno sobo SCCA. Njena publika je bila bodisi delovno naravnana, saj je ta v času razstave ohranjala funkcijo delovnega, arhivskega, knjižničarskega in še kakšnega prostora, ali pa so to bili posamezniki, ki so se namensko prišli seznanit z razstavljenimi deli. Vodstvo po razstavi je bilo zame, ki sem bila novembra na kuratorski rezidenci v estonskem Moksu, predpriprava na razpravo in po enomesečni odsotnosti ponovna sinhronizacija z razstavo. Vodstvo sem prepletla s svojim projektom "O" - refleksija umetnosti: Dama z enorogom in levom, ki pa je v tej etapi bila zgolj vaja za naslednji korak. V njem raziskujem oratorske prakse in retoriške modele.
Premierno soočenje javnosti s tiskovino Poslednja beseda
8. december ob 19.30
Obiskovalce predstavitve smo posedli v krožno formacijo stolov ter jih povabili, da sodelujejo pri branju Poslednje besede. Vsak je bral dve minuti (začetno predlagane tri minute so se izkazale za "predolge"), beseda "naprej" je bila znak za menjavo.
Poslušaj zvočni zapis branja Poslednja beseda.
(Irena Pivka in radioCona, hvala za podporo in sodelovanje!)
Več sledi mi je to 23'52'' dolgo branje vtisnilo v spomin: od neblagoglasja besed, črk, glasov, smisla, zatikov in molkov do blagozvočja "osvobojenih" besed ... Šum, ki smo ga ustvarjali ob sinhroniziranem obračanju listov časnika Poslednja beseda - bogato šelestenje še svežega časopisnega papirja. Ob tem je bila prav sočasnost, uresničena z osredotočenostjo bralcev na sosledje besed, intenzivna utelesitev kolektivnega, bralno poslušalno gibalnega sestava ... Besede, ki so skozi proces branja prehajale od ustaljenih sonavezujočih se razmerij v osamosvojeno konkretnost, v samostojno navzočnost ... Lahkotna dokončnost preprostega algoritma, ki je besedam odvzemal sosede v natisnjenem članku dnevnega časopisa, jim jemal "določen" pomen in uveljavljeno razumevanje ter jih sprostil. Poetičnost situacije ... gibi bralcev ... parajezik? ...
Poslednjo besedo smo prebrali, zdaj distribuiramo10.000 brezplačnih izvodov - potrebno je kontinuirano oznanjanje in razširjanje. Priporočam vsakodnevno prebiranje časnika Poslednja beseda!
Kot darilo Alenka Pirman bralcem Poslednje besede pokloni majhen koledarček za leto 2010 z listki za iztrganje in lastnoročno natisnjeno Poslednjo besedo. Gre za izjemno priročen pripomoček za dnevno utrjevanje besede.
Razprava s poznavalci umetniškega delovanja Alenke Pirman: Barbara Borčić, Petra Kapš, Božidar Zrinski
8. december ob 20.00
Pogovor sem zasnovala z intenco, da soočim različne interpretacije in doživetja umetnin Deveta Koromandija. Sama sem jih poskušala osvetliti s perspektiv ljudskosti in intelektualnosti. Ljudskost se razpira skozi navzočnost števila devet, tehniko izdelave, ki je bodisi mojstrska ali "naredi si sam", s postopki izštevanja (izštevanke), z navidezno preprostost če omenim le par potez. Intelektualnost s prefinjeno kritičnostjo, preciznim umevananjem, pronicljivostjo, detajlno premišljeno formalno izvedbo in doslednim izborom končnih nosilcev umetniškega delovanja. Ob teh dveh perspektivah sem izpostavila še artefaktičnost in status dokumenta. Barbara Borčić je pripravila izjemen prispevek, izvedbeno ga je nadgradila s performativnostjo, predvsem pa je skozi svojo optiko razprla kompleksno referenčno polje in z njim osvetljevala umetnine. Pripovedovala je o svojih izkušnjah z obiskovalci razstave, kako jih je ob njihovem "iskanju" umetnin vzpodbujala, da se ozrejo okrog in raziščejo prostor in o tem, katero delo je pogosto ostalo neopaženo. V interpretacijskem delu je razprostrla lastne misli in citate drugih avtorjev, govorila je o "prakticiranju sebe", "takšnosti" Rolanda Barthesa, hudomušnosti, igrivosti, nenadomestljivosti. Tudi o "kosih", kakor sama opredeljuje razstavljene umetnine. In še veliko več, za kar pa resnično upam, da bo nekoč nekje objavila. Božidar Zrinski je pripovedoval o svojem prvem srečanju z razstavljenimi umetninami, kako se v prvem hipu v Projektni sobi SCCA ni zavedal navzočnosti razstavljenih umetnin in izpostavil projekt Indija. In v tem okviru Antona Mahniča in Indijo Komandijo.
Kasnejša vključitev poslušalcev se je usmerila v Alenko Pirman, ki je tekom pogovora, sedeča v ozadju, počasi stopila v ospredje, ne zgolj kot tema pogovora, ampak kot persona grata celotnega dogajanja.
Z razpravo sem želela pozornost publike usmeriti v razmislek o razstavi, o delih, predvsem pa s povabilom različnim gostom poudariti, da je za konstrukcijo diskurza potrebno ustvarjati, razvijati in negovati raznolike interpretacije, tudi teoretske umestitve. Šele skozi njih, vmes, med njihovimi trenji, izstopi nekaj, kar šele omogoča kompleksnost diskurzivnega in njegovo smiselnost. Kar je izhodiščni impulz "O" - refleksije umetnosti, s katero sem produkcijsko in kontekstualno prepletla razpravo.
Petra Kapš
POVEZAVE
|