Dancemania v Kairu
Projekcija in pogovor z
Barbaro Borčić
Sreda, 27. januar 2010
Knjižnica Townhouse Gallery, Downtown, Kairo, Egipt
V organizaciji platforme HaRaKa
Leta 2008 je bil v organizaciji HaRaKa v Galeriji Townhouse dvakrat predvajan video program Videodance_6 v produkciji SCCA-Ljubljana. Sestavljala so ga dela od leta 1993 do 2003. Že takrat je naletel na dober odziv.
Tokrat je bil program sestavljenih iz "klasičnih" del videoplesa, ki je doživel vrhunec sredi 90-ih let. Obisk projekcije in pogovora je bil odličen, ni bilo dovolj stolov. Med gledalci so bili tudi gledališki in filmski režiserji, videasti, mladi umetniki, tudi nekateri udeleženci delavnice Nevena Korde o videoplesu. Občinstvo v Kairu je dosti bolj radovedno kakor v Ljubljani, nenazadnje tam živi okoli 17 milijonov ljudi. Po projekciji video programa Dancemania so veliko spraševali. Zanimalo jih je recimo, kakšna je situacija glede videoplesa zdaj, ali se še zmerom producira veliko video del tega žanra, pa kakšno je razmerje videoplesa do videoarta. Pokazalo se je, da nekateri mlajši gledalci sploh ne poznajo analognega videa, ker so zmerom delali z digitalnim. Potem jih je zanimalo, kako je sprememba prizorišča plesnega komada iz dvorane oz. odra na zunanje prizorišče oz. v industrijsko okolje vplivala na video in na samo predstavo. Program Dancemania iz leta 1997 je bil zato odličen, v njem so različni pristopi, ki pa imajo vendar neko specifiko. Morda specifiko časa, pa tudi prostora in tehnoloških možnostih. Pozneje je eden od udeležencev delavnice o videoplesu pripomnil, da se mu zdi neverjetno, kako malo let je preteklo od produkcije teh videov (1992-1996) in do vpeljave digitalnega videa, pa so vseeno zanj bila ta dela čisto drugačna, zelo zanimiva. Po projekciji je veliko razmišljal in zdelo s mu je, da je gledal nekakšno arheologijo video umetnosti.
Gledalce je, denimo, navdušila vloga TV kot koproducenta video del pri nas v 90-ih letih in to, da so video art predvajali po TV. To se jim je zdelo čisto neverjetno. Ko sem omenila, da je njihova filmska tradicija tako pomembna in da imajo eno največjih kinematografij (po številu narejenih filmov), so se malo smehljali in muzali, češ da je ta podobna bolywoodu...
Nekoč so imeli v Kairu sicer ulico polno gledališč, bila je pravi Broadway, in to je ulica, kjer zdaj domuje Studio Emad Eddin Foundation in tam je bila "naša" delavnica. Po revoluciji v petdesetih letih so v Kairu doživeli "čiščenje" buržoazne umetnosti, številna gledališča so ali zaprli ali spremenili v kinodvorane. Pozneje so zaprli tudi kina in zaradi nerešenega lastništva je veliko teh prostorov še zdaj praznih. Adham Hafez, direktor organizacije HaRaKa, s katerim sva pripravila dogodek, pravi, da bi bil dovolj že en tak prostor...
Barbara Borčić
POVEZAVE
PARTNERJI
HaRaKa (performativna platforma, Kairo, Egipt), Townhouse Gallery (Kairo, Egipt), SCCA-Ljubljana, Zavod za sodobno umetnost (Ljubljana, Slovenija), Studio Emad Eddin Foundation (Kairo, Egipt)
S podporo MOL, Oddelek za kulturo in Ministrstvo za kulturo RS.
|