Postaja DIVA predstavlja
Na meji dveh svetov
Projekcija in pogovor z Jasno Hribernik

24. marec 2011
Kino Udarnik, Maribor

Postaja DIVA je marca 2011 v mariborskem Kinu Udarnik gostila umetnico, videastko in filmsko režiserko Jasno Hribernik. Na sporedu so bili filmi v soavtorstvu s Petrom Zobcem o življenju v Kijevu tik po padcu železne zavese. Sledil je film, nastal v soavtorstvu z Zmagom Lenardičem, ki je prikazal analogijo med New Yorkom in Moskvo, ko je železna zavesa že dolgo tega padla. In sta zgodbi vzhoda in zahoda postali sumljivo podobni. Na pogovoru, ki sta ga vodili kuratorica Petra Kapš in asistentka Postaje Diva Ida Hiršenfelder, je Jasna razkrila del te zgodbe.

Ruska duša
Kijev, glavno mesto Ukrajine, je Jasni Hribernik v devetdesetih letih 20. stoletja pripravil veliko presenečenje. Obiskala ga je skupaj s Petrom Zobcem, ki je že potoval po bivših sovjetskih republikah in prepričal Jasno, da sta se skupaj odpravila v Ukrajino, kjer so nastali štirje filmi. V Kijevu se je takrat zbrala "blazna energija". Ko je Jasna z ekipo pristala v Moskvi, se je najprej zjokala: "Širina, slovanska ruska duša, široke avenije, vse se te dotakne," se spominja še danes. Ko je bila v Kijevu, je tehtala, ali naj ostane za vedno ali pa takoj odide. "Vse je bilo pretirano in polno emocij. Brez barv, kot da si se znašel sredi gromozanskega gradbišča. Kijev se je svetil kot nevesta, kot kulisa. Scenografija je bila kot v filmih Tarkovskega." Jasna je tam spoznala, da je bil Andrej Tarkovski v bistvu dokumentarist. Osnovna ideja dokumentarnih filmov, ki sta jih s Petrom pripravljala za Studio Ljubljana (danes Studio City) na nacionalni televiziji, so bili portreti umetnikov. Priča pa sta bila tudi prvemu glasbenemu koncertu na prostem v Rusiji. Koncert je bil zastražen, pričakovali so se izgredi, na koncu pa so policaji skupaj s publiko v rokah držali svečke. "Poleg umetnosti pa je druga močna stran ruske duše religija," zaključuje.

NewMoscowYork
Ruska izkušnja se je na drugačen način nadaljevala v Ameriki, kjer je v soavtorstvu z Zmagom Lenardičem poskušala najti paralele med urbano krajino New Yorka in posttranzicijske Moskve. "New York je fenomen, metropola, mešanica različnih ljudi, izkušenj, ras, ki se te dotakne, da ostaneš. New York je kot kulisa, projekcija vseh želja na svetu, ljudi, ki še sami ne vedo, kaj želijo," pravi Jasna. V New Yorku je obiskala tudi Igorja Štruklja, ki je bil baza Slovencem v New Yorku. Posnela je Vstop na L, filmsko potovanje po New Yorku, kot ga doživljajo ljudje, ki so ji blizu. Drugi film, Vroče v mestu, pa je nastal po terorističnem napadu 11. 9. 2001. Jasnini sogovorniki v filmu so bili novinarji, med njimi tudi takratni dopisnik Ervin Hladnik Milharčič.

Avtorski dokumentarci in televizija
V devetdesetih letih 20. stoletja je na nacionalni televiziji Slovenija Tomaž Perovič z ekipo urejal Studio Ljubljana. To je bil za takratne čase revolucionaren program z novo estetiko. Jasna je bila ena od vabljenih režiserk. Njene dokumentarne filme označuje asociativna, paralelna montaža – ne gre za klasično filmsko pripoved. Za televizijo Jasna dela v drugačnem formatu, t.i. dokumentarno-igranem-eksperimentalnem filmu. Originale nekaterih dokumentarcev so na nacionalki sicer izgubili, Jasni pa so na srečo ostale festivalske kopije. Jasna želi gledalca vzpodbuditi, da ne dojame filma oz. dokumentarca le z razumom, temveč tudi z drugimi čuti. Njeni dokumentarci niso novinarsko podatkovni, zgodba se ne pripoveduje neposredno, temveč je v ospredju avtorski pristop. Jasna ugotavlja, zlasti po izobraževanju na Discovery Campus Master School, da je žanr dokumentarnega filma danes formaliziran. Avtorskih dokumentarcev skorajda ni – izjema je produkcija severnonemške televizije in francosko-nemškega programa Arte. Na šolanju pa je pridobila srhljivo spoznanje, kako snemati dokumentarce. "Ena logika je, da so narejeni za 'garažne moške', ki po delu v garaži gledajo dokumentarni program. Recept predpisuje strukturo sedemminutnega uvoda, ki mu sledi reklamni blok, tekst pa naj bi bil razumljiv prvošolčku." Dolgo časa je bila nacionalna televizija Jasnin producent. Brez nacionalke ne bi bilo marsikaterega umetniškega videa. Cela Jasnina generacija je delala s pomočjo televizije in zaradi naklonjene uredniške politike Tonija Tršarja. "Danes je televizija močan medij, ima veliko vrednost, marsikaj lahko doživimo preko nje, vse pa je žal v službi kapitala," komentira Jasna.

Video prostor
Jasna je po izobrazbi režiserka. Njena želja pa ni snemati filmov za kinodvorane – raje se ukvarja s sliko, raje eksperimentira. Primarna Jasnina želja je ustvarjati nekaj vmes, med kinodvorano in galerijo. Intimnost kinodvorane je poskušala ujeti že pri postavitvi videa Stopnišče v Galeriji Škuc leta 1992. Video je projicirala na pleksi stekla, podobe je multiplicirala in ustvarjala odboje na televizijskih ekranih. Postavitev je bila za tisti čas revolucionarna, za obiskovalca pa je bila še vedno obvladljiva. V Galeriji sodobne umetnosti v Celju leta 2010 pa je na razstavi Nočni let obiskovalcem omogočila, da so se s celim telesom potopili v video prostor. Iz lastne izkušnje želi predstaviti probleme, ki se jo dotikajo. "Morda zato iščem svoj izraz, svoj film, svoj video. Glede na potrebo. V video prostorih se najbolje počutim. Gre za video dnevnike, delno načrtovane, vendar ne v smislu strategije. Dnevnik je moja terasa. Ne gre mi za prikaz mojega življenja. Fascinira me svetloba, kar se dogaja na terasi, kar pripoveduje o življenju v urbanih okoljih. Svetloba pa je tema, skozi katero rada pripovedujem." Galerijski prostor Jasna spreminja v prostor intime. Vse se začne pri zvoku, pri glasbi. "Brez zvoka ne bi znala delati. Prijatelj Boris Romih je za projekt Nočni let orkestriral zvoke, ki so bili realni zvoki iz vesolja."
Jasna dela video postavitve, ki jih je potrebno gledati dlje časa. Zdi se ji, da danes ljudje to želijo. Veliko se ukvarja s formatom, likovnimi kompozicijami, s tistim, kar jo loči od klasičnih filmskih režiserjev. Danes ji postprodukcija omogoča vse možne načine "čaranja", še vedno pa ohranja filmski občutek, na nek način jo pri delu vodi intima kinodvorane. Jasna deluje dvojno: likovni svet jo uvršča med filmske režiserke, filmarji pa jo imajo za umetnico. "Kot da lebdim, a se na obeh straneh dobro počutim, odvisno je le, kaj želim povedati." In glede na to izbere orodje. Če dela za televizijo družbeno angažiran prispevek, je neposredna, direktna, lahko pa je tudi enigmatična in vzbuja domišljijo. V galerijskem prostoru si zato privošči več poetičnosti.

Ustvarjanje spomina
Jasna je ustvarila nekaj naročenih in nenaročenih filmskih portretov, ki pa niso klasični portreti. V formalnem smislu se želi približati portretirancu. Ni pa enega načina – vedno kot avtorica išče tisto, kar je za portretiranca značilno. Človeka naj se v filmskem portretu začuti. Jasna se nasmehne, ko pripoveduje, da je bil večkrat nagrajeni filmski portret iz športnega sveta – Ko nam je žoga padla na glavo – Povej naprej: Milko Djurovski. Producenti so film pošiljali na različne festivale; Jasna sicer sama tega ne počne. Pravi, da se ne vrača nazaj. Na različni festivalih "športnega filma" je Milko kot antijunak prav bogokletno izstopal iz palete junaških portretov športnikov. Z nostalgijo se Jasna spominja tistih revolucionarnih časov na nacionalni televiziji, ko je bilo marsikaj mogoče. "Na srečo lahko danes zaradi dostopnosti tehnologij marsikaj naredimo sami," pravi Jasna, "denarja za delo ni. Včasih moraš biti maratonec in delati več stvari hkrati." Jasna v svoje roke danes prevzema postprodukcijo, composing, spopada se s 3D orodji. Vsebine njenih filmov in videov pa ostajajo na nek način iste: "Gre za ontološka vprašanja, ne glede na preteklost, prihodnost in sedanjost – gre za zgodbe ljudi."

Zapisal Dušan Dovč

POVEZAVE

• Vedno gre za isto - za položaj človeka.
  Intervju z umetnico, videastko in filmsko režiserko Jasno Hribernik (av. Petra Kapš). Večer, Sobotna priloga, 23. 4. 2911.
• Napoved dogodka

Za sodelovanje se zahvaljujemo Kinu Udarnik, Zavodu Uho;oko, Marku Orniku in Mihi Horvatu. Program Zavoda SCCA-Ljubljana podpirata MOL, Oddelek za kulturo in Ministrstvo za kulturo RS.

[Objavljeno: 5. 8. 2011]