Umetnost, ki je postala življenje

Polonca Lovšin: Nazaj v mesto
Razstava in predstavitev avtorskega dela

15.-30. novembra 2011
Projektna soba SCCA

V okviru serije Brez žebljev in podstavkov, ki je namenjena predstavljanju umetniških del v nenavadnih razstavnih formatih s predstavitvijo umetnikov, se je v novembrskem terminu predstavila Polonca Lovšin s svojimi najnovejšimi animiranimi video deli, ki jih razvija zadnja štiri leta. Žanrsko jih je opredelila kot dokumentarne animacije, kajti vsebina animacij je vselej tesno povezana z raziskovalnim delom na področju sodobne etnologije, ekologije in alternativnih oblik bivanja. Na televizorjih je predvajala izjemno humorni video deli Zakaj so slovenske hiše videti takole? (2007, 7'15'') in Krave z mesta (2008, 5'12''), ki smo ju imeli že priložnost videti na drugih razstaviščih, video animacijo Nazaj v mesto (2011, 13'35'') pa je v Ljubljani predstavila prvič. Premierno je javnosti pokazala tudi osem od desetih kolažev, ki jih je sestavila posebej za omenjeno animacijo. Na kolažih so še posebej vidni detajli in drobnejši tekstovni deli. Video animacijo je avtorica izdelala na podlagi umetniške raziskave o čebelah, ki jo je spodbudil na videz čudaški podatek, da so ob pomoru čebel na podeželju mestne čebele, ki se pasejo na cvetličnih vrtovih, urejenih parkih z eksotičnimi drevesnicami in drugih okrasnih površinah, pridelale več medu kot njihove podeželske sestre. Iz tega je umetnica izpeljala na videz protislovno izjavo, da je mesto bolj naravno in raznovrstno kot podeželje, ki ga je oropala monokulturna pridelava hrane. Animacija je nasičena s številnimi podatki, ki izjavo podpirajo, poleg tega pa dodatno obogatena s številnimi izjavami ne le naratorja, temveč tudi slikovnega in tekstovnega materiala v kolažirani stop-motion animaciji. Večplastnost in kompleksnost animacije je povsem razumljiva, ker umetnica z njim želi opraviti praktični del doktorskega študija Bauhaus Univerze v Weimarju.

Po predvajanju animiranega filma je predstavila projekt Dinamo ples z vrati in Dinamo ulična svetilka, ki sta bila razstavljena v javnem prostoru na prostem, da bi ju publika uporabila in dobesedno na lastni koži izkusila, kaj pomeni proizvajanje električne energije, saj se je bila konstrukcija neposredno povezana na primer z ulično svetilko, ki ni mogla svetiti, če publika oziroma prostovoljci niso poskakovali po konstrukciji. Ob tem je Henrietta Hale zasnovala tudi posebno koreografijo, da bi ta prizadevanja razširila tudi v estetsko izkušnjo. Pri projektih z dinamom nas je odneslo tudi kar nekaj let nazaj v produkciji Polonce Lovšin, ki se že deset let ukvarja z na videz absurdnimi, a izjemno zabavnimi metodami za proizvajanje elektrike in "naredi sam" ekološkimi rešitvami. Pri projektu dinamo smo zašli tudi na zelo pomembno področje avtoričinega dela – na področje arhitekture, ki že od samega začetka sobiva z njeno prakso kot umetnice oziroma kiparke.

Zadnji del predstavitve svojega dela je namenila predstavitvi projektov, ki jih razvija v javnem prostoru kot soustanovitelica KUD Obrat, predvsem projektu zasedbe praznih javnih površin v okviru iniciative Onkraj gradbišča, ki so ga prvotno zasnovali v okviru festivala Mladi levi leta 2010 in se je razvil v živahno sodelovanje več kot 40 stanovalcev iz okolice gradbišča med Resljevo in Masarykovo ulico v Ljubljani. Dogajanje na opuščenem gradbišču je preraslo umetniško iniciativo in postalo živo dogajanje, ki ni več obremenjeno z vprašanjem o umetniški vrednosti tega delovanja, temveč posega iz umetnosti neposredno v življenje. Projekt je uspešen predvsem zato, ker ne dela protislovja med tem, kar izjavlja, in tem kar, dejansko proizvaja, ker v socialnem smislu proizvaja mnogo več, kot si pripisuje. Občasno tam potekajo tudi povsem umetniški performansi, kot je bil na primer Polončin Dan s kozo, v katerem je mapirala na videz kaotično kozino pot skozi grmičevje opuščenega gradbišča, da bi se učila "naravnega" bivanja z okoljem.

Ida Hiršenfelder

POVEZAVE

• Napoved dogodka

[Objavljeno: 25. 11. 2011]