|
Rezidence - novi prostori ustvarjalnosti
Poročilo s posveta Mobilnost in rezidence za umetnike in kustose sodobne umetnosti
6. december 2011
Mestni muzej Ljubljana
 
 
 
Artservis, ki je eden od servisih programov SCCA-Ljubljana, je decembra 2011 pripravil posvet in delavnico Mobilnost in rezidence za umetnike in kustose sodobne umetnosti. Dogodek je bil pripravljen v okviru projekta za rezidenčna bivanja On-AiR.
Posvet je moderirala mag. Marija Mojca Pungerčar, urednica Artservisa in umetnica, ki je poudarila, da je mobilnost že dolgo ena od prioritetnih tem umetniške produkcije in kulturne politike. Artservis temu sledi s svojimi vsebinami, npr. razpisi ali nasveti v okviru Artservisovega priročnika, zdaj pa smo uporabnikom ponudili specializirano spletno vsebino za mobilnost – Umetnik na službenem potovanju. Nova spletna vsebina sledi priporočilom oz. informacijskim standardom za mobilnost, ki jih je od maja 2011 na sedežu DG Education and Culture Evropske komisije pripravljala skupina neodvisnih ekspertov. Med njimi je bil tudi Dušan Dovč, član Artservisovega uredništva, ki je občinstvo na posvetu, zlasti predstavnike Ministrstva za kulturo RS, nagovoril, da se čimprej vzpostavi celostni podporni sistem za mobilnost umetnikov in kulturnih delavcev. Artservis je v slovenskem in mednarodnem prostoru že prepoznan kot primer dobre prakse.
Po uvodni besedah je Marija Mojca Pungerčar predala besedo Nevenki Šivavec, direktorici Mednarodnega grafičnega likovnega centra (MGLC) v Ljubljani in nekdanji sodelavki celjskega Zavoda Celeia. Nevenka Šivavec je poudarila, da so rezidenčni programi interdisciplinarni in lahko povezujejo kulturo npr. s turizmom ali gospodarstvom. Razpis za celjsko rezidenco vključuje javno predstavitev dela, izbrani umetnik pa dobi prostor in štipendijo. Z gostujočimi umetniki in kuratorji so uspešno postavili Celje na zemljevid rezidenc, z umetniškimi akcijami na ulicah pa so umetnost približali tudi tistim Celjanom, ki v galerije zaidejo bolj redko. V Celju načrtujejo še rezidenco Alme Karlin, ki bo namenjena raziskovalcem, antropologom, umetnikom, skratka izjemno širokemu profilu. Kot problem je Nevenka Šivavec navedla, da niso uspeli vzpostaviti mreže, ki bi omogočala recipročnost, kar je znak pomanjkanja sistemskega vodenja. Kljub temu se mnogi umetniki vračajo v Celje. In kot pravi Nevenka Šivavec, je najbolj srečna, ko za takšne povratnike ne ve, saj je to znak, da so vzpostavili trajno in neodvisno vez s celjskim okoljem.
Alenka Gregorič, vodja Mestne galerije Ljubljana in Galerije 001, je predstavila rezidenčni program v Tobačni Ljubljana. Začeli so aprila 2011 in na dvomesečnih rezidencah že gostili štiri umetnike. Nudijo štipendijo, prostor za delo, stanovanje in – če je možno –, razstavni termin. Mestna galerija Ljubljana se je že povezala z rezidencami, ki delujejo onkraj mrež, saj članstvo v mrežah stane. Na ta način se že povezujejo, npr. preko projekta Second Chance s Halle 14 iz Leipziga. Za rezidenco v Tobačni pa ni poziva, institucija sama izbere pet do sedem umetnikov, en termin pa je rezerviran za nevladno organizacijo, ki želi v Ljubljani gostiti tujega umetnika (letos npr. Mesto žensk, v letu 2012 pa bo ta organizacija Ljudmila). Kot kuratorica in vodja galerije pa je Alenka Gregorič komentirala rezidenčna stanovanja, s katerimi slovensko ministrstvo za kulturo upravlja v Berlinu, New Yorku, Londonu in Parizu. Slabo je, da so rezidenti v teh mestih prepuščeni sami sebi in da zanje ni pripravljen program enomesečnega bivanja.
Nevenka Šivavec je kot direktorica MGLC seznanila občinstvo še z načrti prenove Švicarije v rezidenčni center, sicer pa v MGLC že imajo eno bivalno enoto, ki jo je vzpostavil nekdanji direktor Zoran Kržišnik. Namenjena je izmenjavi umetnikov ali strokovnjakov za grafiko – prav zdaj MGLC čaka na rezultate evropskega razpisa, kamor so rezidenco prijavili kot program za grafično ustvarjalnost.
Lena Jevnik, višja svetovalka na Oddelku za kulturo Mestne občine Ljubljana (MOL), je povedala, da je v Ljubljani okrog 50 umetniških ateljejev, od leta 2005 tudi šest bivalnih ateljejev na naslovu Ob Ljubljanici 16, rezidenčnih prostorov pa mesto (razen bivalne enote v MGLC, katere ustanovitelj je) nima. Tudi ni namen mesta, da vodi projekte rezidenčnih programov in izmenjav, temveč da vzpostavi pogoje zanje. Strategija MOL za kulturo v obdobju 2008–2011 predvideva, da se z obnovo Švicarije prostore "strne" in zaokroži v 12 ateljejev, 6 bivalnih ateljejev in 3 rezidenčne ateljeje. Dodatna možnost je prenova tovarne Rog, kjer bo za tovrstno dejavnost na voljo 500 kvadratnih metrov. Načrti so v izdelavi, njihova izvedba pa bo naloga novoustanovljenega zavoda, ki bo skrbel za program.
Jevnikova je opozorila, da je malo prostorskih možnosti – ne nazadnje so bili prvi ateljeji odprti v petdesetih letih, naslednji pa šele leta 2005 z enotami ob Ljubljanici. Mesto sodeluje z nevladnimi organizacijami, ki jim omogoča neprofiten najem prostorov. Jevnikova je še poudarila, da je potrebno z infrastrukturo okrepiti dvosmerne razidence, ki jih bodo vodili tako javni kot zasebni zavodi. V primeru rezidenčnega centra v Tobačni MOL ni intervenirala, ampak preko rednega delovanja Muzeja in galerij mesta Ljubljane sofinancira tudi rezidenčni program. Nova strategija MOL pa predvideva povišanje sredstev izvajalcem, ki vzpostavljajo rezidence. Ob zaključku prestolovanja knjigi se je Ljubljana vključila v mednarodno mrežo mest zatočišč za preganjane pisatelje ICORN, ki ponuja zatočišče pisateljem, ogroženim zaradi njihove ustvarjalnosti in izražanja mnenj. Takšno stanovanje ima zdaj tudi Ljubljana na Rimski ulici.
Peter Baroš, svetovalec na Ministrstvo za kulturo RS (MK), je povedal, da mnogi dokumenti Evropske unije mobilnost vključujejo kot temeljno prioriteto. MK podpira informacijsko pretočnost na nacionalni ravni, rezidenčna stanovanja v Parizu, Londonu, New Yorku in Berlinu ter projekte mednarodnega sodelovanja. Vzpostavljen je Direktorat za kulturni razvoj in mednarodne zadeve, povečujejo pa se sredstva za bivanje v rezidenčnih stanovanjih. Ni pa v nacionalnem interesu mikro vzpostavljanje rezidenc. Izpostavil je še projekt Slovenski kulturno-informacijski center v Avstriji (SKICA), ki deluje v prostorih Študentskega doma Korotan na Dunaju, organiziran pa je kot dislocirana enota Veleposlaništva Republike Slovenije na Dunaju.
Nevenka Šivavec je kot alternativo omenila hrvaško ministrstvo za kulturo, ki namesto svojih stanovanj raje plačuje pristojbine in članarine v obstoječe rezidenčne mreže, ter tako hrvaškim umetnikom posredno omogoča udeležbo na rezidencah.
Marija Mojca Pungerčar je pritrdila, da umetniki v rezidenčnih stanovanjih MK pogrešajo podporo, in dodala, da zaenkrat informacijska podpora poteka po neformalnih kanalih, od ust do ust. Alenka Gregorič je menila, da je potrebno izboljšati kvaliteto bivanja v smislu programske usmeritve rezidence, kar je pametnejše kot odpiranje novih rezidenčnih stanovanj. Peter Baroš je komentiral, da so izkupički rezidenčnih udeležb različni od področja do področja. Glede na trenutno ekonomsko in kulturnopolitično situacijo ter sprejemanje novega nacionalnega programa za kulturo pa Baroš ne more komentirati rezidenčnih prizadevanj. Pungerčar je predlagala, da se MK intenzivneje poveže z drugimi ministrstvi in omenila pobudo Odprte zbornice iz leta 2009, da se pri vzpostavitvi podpornega programa povežeta MK in Ministrstvo za zunanje zadeve. Baroš pa je zaključil, da je potrebno najprej zagotoviti formalne in pravne pogoje sodelovanja – kot primer dobre prakse pa je navedel projekt SKICA, v katerem poleg MK sodelujejo še Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo in Ministrstvo za zunanje zadeve.
Na vprašanje moderatorke o sodelovanju med MK in MOL je Lena Jevnik odgovorila, da pravega sodelovanja ni. Zasledujejo se smernice v nacionalnem programu za kulturo in se le-te prenašajo tudi na lokalno raven. Oddelek za ravnanje z nepremičninami pri MOL pa se pri določanju javne infrastrukture povezuje mdr. z Javnim stanovanjskim skladom MOL. Prav tako iščejo sinergije z javnim Zavodom za turizem Ljubljana.
Alenka Gregorič je o sinergijah, ki nastajajo spontano, spregovorila preko izkušnje v Tobačni. Umetniki jih namreč sami opozorijo na socialna omrežja, male zgodbe in interakcije. Tudi tako se popularizira umetnost. Ker je ta rezidenčni center blizu mestne uprave, je prav, da se tudi tamkajšnje uslužbence in stranke povabi v rezidenčni prostor in galerijo.
Nevenka Šivavec pa je MGLC rezidenco povezala z grafičnim bienalom, ki tudi tako lahko pridobi večjo vidnost in mednarodno prepoznavnost. Opozorila pa je na nevarnost t.i. Soho efekta, ko umetniki oživijo neko degradirano območje in ga spremenijo v umetniško četrt, ki kasneje postane prestižni del mesta, umetniki pa se morajo izseliti. Lena Jevnik je v kontekstu prizadevanj po odpiranju mestnih umetniških četrti omenila nove prostore za nevladne organizacije in umetnike v bivši občinski stavbi v Šiški, v neposredni soseščini Kina Šiška. Posebna umetniška četrt pa je tudi Metelkova mesto.
Na vprašanje o sponzorjih so bili gosti bolj redkobesedni. Nevenka Šivavec nima vzpodbudnih izkušenj, poleg tega sponzorsko partnerstvo zahteva skrbno oblikovan program. Alenka Gregorič pa je vodstvo Tobačne pohvalila, saj imajo posebno afiniteto do rezidenčnih umetnikov. Tobačna se tako promovira na osebnem nivoju, preko umetnikov in njihove pozitivne izkušnje bivanja v Ljubljani.
In komentarji občinstva? Slišali smo, da je bila ena prvih pravih rezidenc vzpostavljena na Goričkem, v Art središču. Tamkajšnja ekipa je odprla še eno enoto v Ateljeju Azil v Metelkova mestu. Rezidenčni program Goričko je bil na lokalnem nivoju zatrt, zapletlo pa se je tudi s podpisom pogodbe na MK. Predstavnik te rezidence je povedal, da je samoiniciativnost za vzpostavljanje rezidenc najbolj zanimiva, žal pa se jo bodisi ignorira bodisi aktivno uničuje. Peter Baroš je komentiral, da je potrebno ločiti med samoiniciativnostjo in delovanjem v javnem interesu.
Slišali smo, da je potrebno govoriti tudi o rezidencah za raziskovalce in znanstvenike. Kritičen je bil tudi komentar, da na posvetu nismo govorili o povezavi med prekernim delom in rezidencami – ne nazadnje si mora umetnik v času rezidenčnega bivanja najprej omogočiti eksistenco doma, šele potem lahko odpotuje. Kaj torej mobilnost sploh rešuje?
Marija Mojca Pungerčar je zadnji komentar prepoznala kot odlično napotilo za vnaprej, saj bo potrebno govoriti tudi o socialnih vidikih mobilnosti, prekernosti in migrantskem delu. Vendar pa je ta tema tako obširna, da zahteva poseben kontekst.
Posvet se je nadaljeval s predavanjem Anne Ptak iz centra za sodobno umetnost Ujazdowski Castle iz Varšave. Anna Ptak je uredila knjigo Re-tooling Residencies (2011), o rezidencah pa je govorila kot o prostoru intimnosti, ki umetniki omogoči, da vzstopi in izstopi v projekt ali kontekst nekega prostora. Johan Lundh je švedski kurator, ki je pravkar nastopil sodirektorsko funkcijo v Context Gallery v Derryu na Severnem Irskem. Johan Lundh je predaval o kuratorstvu kot socialni praksi in rezidencah kot eni od možnosti za umetniško prakso. Lundh je rezidence označil kot mreženje in kot neposredno izkušnjo prostora in komunikacije.
Dogodek se je zaključil z delavnico o kuratorskih rezidencah, ki sta jo vodila Yasmine Ostendorf in Erik Hagoort (Trans Artists, ON-Air, Nizozemska). Vtise z delavnice pa je zapisala udeleženka šole za kustose in kritike Svet umetnosti Maja Antončič.
Dušan Dovč
POVEZAVE
Projekt so podprli: Mestna občina Ljubljana, Ministrstvo za kulturo RS, Evropska komisija (Program Kultura)
Zahvala: Muzej in galerije mesta Ljubljana
Vsebina sporočila je izključno odgovornost avtorja in v nobenem primeru ne predstavlja stališč Evropske komisije.
[Objavljeno: 30. 12. 2011]
|
/ domov / o nas / publikacije / knjižnica / DIVA / ENGLISH
