Aktivnosti sodelavcev & Postaja DIVA
Nova povednost čistega videa
Predavanje Nevena Korde

10. januar 2012
Projektna soba SCCA, Metelkova 6, Ljubljana

Neven Korda je decembra 2011 v svojem ateljeju izvedel samoperformans NI VRNITVE. Januarsko predavanje VSEBINA + MEDIJ = PODOBA? je bilo nadaljevanje tega dogodka, predvsem v smeri zanimanja in potreb Postaje DIVA pri definiranju lastnosti nosilcev video vsebin, razlikovanju med analognim in digitalnim videom, pa tudi v ponovni rabi ali reciklaži arhivskega materiala.

Videast Neven Korda se je na primeru svoje umetniške prakse spraševal o istosti analognega in digitalnega videa. Začetke video prakse Nevena Korde seveda zaznamuje tehnologija: zapis električnega signala na magnetni trak oz. na nosilce, kot so VHS, U-matic, Beta SP. Kasnejši digitalni formati (D3/D5, miniDV, DBeta) iste velikosti oz. točneje resolucije so že korak v smeri digitalizacije. Mit, da je digitalizacija nastopila šele z arhiviranjem ali oživitvijo analognih memorij, je zavajajoč. Že zapis na digitalni format je digitalizacija. Razvoj Kordove video prakse pa poleg tehnoloških sprememb zaznamuje tudi produkcijski premik. Izstop iz studijskega okolja okrog leta 2000 pomeni premik od studijske elektronike (kolikor je ta umetniku seveda sploh bila dostopna) na računalnik. Razlike med grafično zmogljivostjo video kartice in zmogljivostjo računalnika pa tokrat v delovni proces neizogibno vključijo kodiranje ali uporabo kodekov. Korda pravi, da kodiranje zato pogojuje tako distribucijo kot produkcijo videa.

PREDZGODOVINA ALI EKRANSKA UMETNOST
Korda je deloval in še deluje v okviru različnih skupin, umetniških tandemov ali samostojno pod različnimi imeni. Bil je član skupine Borghesia, kultnega benda iz osemdesetih let prejšnjega stoletja. To obdobje koncertnega delovanja je z vidika video prakse poimenoval kot »enoekranska strnitev«. ZANKA je video ustvarjanje Korde in Zemire Alajbegović v obdobju dolgem dvajset let (1981–2000). Tudi za to obdobje je moč govoriti o ekranski umetnosti. Kot VJ Barbato Kanak je Korda širino video slike prav tako apliciral na ekran. Kasneje se je v svojem delu vrnil na večjo ambientalno in prostorsko postavitev – takšno je njegovo sodelovanje v okviru Paralelnih svetov od leta 2006 dalje. Z ekranskimi projekcijami lahko označimo še projekt električnih slik Sidharta je Maya (2006), leta 2008 pa je nastopil še Gospod Nahtingal kot performans v žanru medijskega gledališča.

ARHIV KOT STRUKTURNI MATERIAL UMETNIŠKEGA DELA
Bodočniki ali Video iz podzemlja (2001) kot multimedijska zgoščenka ali CD- rom prikazujejo reciklažo video beleženj iz osemdesetih, kot so jih posnele kamere FV videa. Programerka Lijana Veličković je izdelala uporabniško okolje, tako da je izbrala slike (digitalni jpeg) in iz njih v flesh animaciji izdelala zanke (loope). Uporabniško okolje ali maska je bilo izdelano kot kasetna struktura, znotraj katere je imel vsak vir svoj gonilnik. Tako so originalni video posnetki v majhni datoteki dostopni za ogled. Staro in novo (1997) pa prikazujejo drugačno vrsto reciklaže. Zbrani video materiali iz alternativnih osemdesetih so urejeni v dokumentarec. Šlo je za večnivojsko delo; Korda pravi, da je skupaj z Zemiro Alajbegović urednikoval mrtve stvari. V dokumentarcu so uporabljena vsa možna sredstva video jezika, da se je lahko izpostavil svojevrsten video pogled na video zgodovino. Dokumentarec o videu Staro in novo je zato nekakšen video metajezik. Novi novi filmi (2003–2005) pa so bitne slik, editirane v programu za montažo (Premier). Gre za grafične animacije, ki jih je avtor enkrat mesečno predvajal v klubu Gromka v Metelkova mestu. Pred tem je bitne slike prepisal na VHS, da so bile primerne za predvajanje. Osnova Novih novih filmov je grafična statična slika, ki jo umetnik zajame (capture), in nato pospešuje, da se ustvari animacijski efekt. Z videastičnim kolažiranjem pa doseže posebne kompozicije in vizualne učinke, zlati barvnega, tipografskega in grafičnega značaja. Sledilo je obdobje, ki ga Korda danes poimenuje obdobje katastrofe (od 2003 do 2008). Namreč, leta 2008 je Kordi odpovedal zunanji disk, tako da so izgubljena vsa prva dela, nastala v programskem okolju Isadora. Korda je takrat veliko VJ-al in improviziral po klubih.

Korda je svojo umetniško zgodovino sklenil z opažanjem, da so Bodočniki kot »kasetno delo« predzgodovina kasnejšemu ekranskemu ukvarjanju z videom. Ločeno pa razume video kot »spremljevalca« glasbenega dogodka in ga označuje kot »koncertni video«.

DIGITALNA VKLJUČITEV
Sledila je razlaga lanskoletnega decembrskega performansa NI VRNITVE, ki je povzetek dosedanjih umetniški postopkov, zlasti tistih, ki strukturo generirajo z manipulacijo. Performans je vizualno izhajal iz zelene površine ali slike (digitalni jpeg), ki je bila kompresirana na pet odstotkov. Tehnična podpora performansa so bili senzor, generator, računalniška miška in mikser, postopki manipulacije slike pa vse od rezanja (cropping) do panoraminga. Primarni vir gibanja kot manipulacije sta bila računalniška miška in generator. Namesto generatorja pa se lahko priključi tudi senzor, ki določa vrednosti, s katerimi se struktura manipulira. Npr. s približevanjem ali oddaljevanjem se slika lahko veča ali manjša. Senzor lahko meri razdaljo, toploto, smeri gibanja …, na osnovi pridobljenih numeričnih meritev pa se manipulira struktura. Umetniški proces tega performansa torej temelji na mentalni podobi (zelena slika) in orodju za njeno upodobitev (programska okolja in oprema). Opazovanje strukture, njenega odzivanja na zunanje manipulacije pa Kordi omogoča zavzemanje aktivnega stališča in vključevanje.

Drugi projekti, npr. Vedno ta želja (2009) in Klic divjine (2010), pa se oddaljujejo od video generirane strukture. To so video instalacije, če vanje posega umetnik še s svojim telesom, pa Korda že govori o političnem performansu ali umetnosti.

NOVA POVEDNOST
Korda uporablja video onkraj (ozke) rabe tehnologije, danes pa vse bolj črpa iz premis razvoja videa in njegove reciklaže. Inspirirata ga Isadora in Pure Data kot sočasni (real-time) grafični programski okolji za avdio, video in grafično procesiranje. Uporaba krmilnih protokolov mu omogoča ustvarjalni impulz, s katerim ustvarja neko novo povednost. Produkcijski proces tako ne izhaja iz zgodbe, ni pa nujno, da ne pripoveduje svoje posebne zgodbe ali ustvarja pripovednosti.

Dušan Dovč

POVEZAVE

• Napoved predavanja
• Samoperformans NI VRNITVE

Projekt (predstavitev poti in rezultatov) je realiziran s pomočjo štipendije za intermedijsko področje Ministrstva za kulturo RS, ki jo je prejel avtor v letu 2011.

Predavavanje podpira ERSTE Stiftung (kot del projekta Video obrat/A Video Turn).

[Objavljeno: 10. 2. 2012]