Studio 6
Edvin Dobrilović: Demonstracija
Razstava, intervencija, demonstracija

11.–21. 1. 2013, od 10.00–16.00
Projektna soba SCCA, Metelkova 6, Ljubljana
Otvoritev: četrtek, 10. 1. 2013, ob 19. uri

Edvin Dobrilović je umetnik, ki že od leta 1995 ustvarja v svojem ateljeju v AKC Metelkova mesto. Čeprav je po izobrazbi slikar, je njegova praksa izjemno raznolika tako v likovnih zvrsteh kot tehnikah. Poleg razstave umetniških del pa smo na sami otvoritvi pripravili tudi posebno predstavitev njegovega ustvarjanja – povsem v duhu fokusa Studia 6, ki si je tokrat zadal raziskovanje samega umetniškega ustvarjanja, načine delovanja povabljenih umetnikov. Proces – od ideje do realizacije umetniškega dela – je namreč še vedno strokovno prevečkrat spregledana in premalo obravnavana, vendar tudi po svoji naravi skrita komponenta umetnikovega dela.

Edvin Dobrilović nam je tako v posebni demonstraciji dovolil pokukati v svoj proces ustvarjanja, saj nam je v dobri uri s pomočjo vizualnega materiala predstavil tako idejno kot materialno zasnovo svojih del. Spregovoril je o ''smeteh'', ki mu predstavljajo neverjeten vir navdiha, formalnemu vidiku njegove prakse in tehničnih problemih. Izpostavil je tudi svoj odnos do ustvarjanja, smisla umetnosti in nakazal nekaj iztočnic, iz katerih lahko izhajamo pri razumevanju njegovega dela. Lahko pa tudi ne – nenazadnje je bil Edvinov odgovor na vprašanje, kaj je smisel življenja: humor. In to je tudi ključ za vstop v Edvinov svet umetnosti.

Edvin Dobrilović določeno temo pogosto razvija, dodeluje in se vedno znova vrača k njej, zato smo na razstavi predstavili štiri serije: Simboli v prekršku, Teatralno nadrealno, Prereki in pragovori, Kolaži v embalaži. Prve tri so povsem nova, še nevidena produkcija, ki je v večji meri nastala ali bila dokončana posebej za to razstavo. Serijo Simboli v prekršku tvorijo uokvirjene slike, ki preigravajo vsem dobro poznane simbole – ti imajo v osnovi natančno določeno funkcijo, saj so dogovorjeni označevalci točno določenih abstraktnih pojmov. V umetniški predelavi Edivina Dobrilovića pa se spremenijo v prave simbole v prekršku; recimo človeška lobanja z dvema prekrižanima kostema, kar je skupni simbol za strupene snovi, se z minimalnimi popravki spremeni v tekajoče in veselo bitje, ki spušča zmaja. Stara knjiga ilustracij različnih tipov gledaliških scenografij, rekvizitov in kostumov, ki jo je umetnik izbrskal v nekem antikvariatu, je spodbudila nastanek druge serije risb (Teatralno nadrealno),ki se ukvarjajo s preigravanjem prav teh gledaliških scen, njihovo patetiko, razkošnostjo, domišljijo. S kombiniranjem posameznih, v knjigi najdenih elementov, so zgrajene povsem nove, celo nadrealistične situacije. Motiv nadrealizma je očiten tudi v tretji seriji slik, Prereki in pragovori, ki tematizirajo parafraze tako simbolov in pregovorov kot slovitih umetniških del nadrealističnih slikarjev. Priljubljeni Kolaži v embalaži, 2009, pa bodo ponovno zaživeli v novi postavitvi in kontekstu. Ta serija pisanih kolažev, ustvarjenih s kombiniranjem različnih izrezkov reklam, embalaž, etiket – večinoma vsega tega, kar pojmujemo kot smeti – predstavlja domiselne, zabavne, presenetljive in celo bizarne celote iz podob, ki so vsakodnevno okoli nas, vendar jih redko dejansko vidimo.  

Umetniški opus Edvina Dobrilovića je heterogena celota, posamezni sklopi se povezujejo neprisiljeno, logično, vsebinsko in formalno. V svojem delu kontinuirano razvija svojo estetiko in osnovne principe delovanja, ki vključujejo precej preprosto izčiščeno risbo, kolažiranje, reciklažo materialov. Njegova dela so zabavna, igriva, nagovarjajo nas s svojo hudomušnostjo, nepretencioznostjo, sproščenostjo. Prepletanje elementov pripovedništva in formalizma je logično, vsebina del je berljiva, dostopna, nekako – znana. Premetani (in premeteni) simboli na slikah in risbah tako natančno posnemajo svoje grafično oblikovane vzore, da na prefinjen način spodbujajo gledalčevo presenečenje. Ta ima namreč občutek, da opazuje nekaj, kar je že v njegovi zavesti, kar morda opazi v vsakodnevnem življenju, vendar ima umetniško delo z minimalno spremembo, predelavo, kolažiranjem ali reciklažo dodano novo razsežnost in pomen.    

Ena izmed osrednjih značilnosti dela Edvina Dobrilovića je ravno reciklaža, vendar tega postopka ne uporablja le v formalnem smislu, kot reciklaža materiala, vendar tudi v vsebinskem in idejnem. Pomen simbolov je že obstoječ, dani material, ki ga predela, reciklira in tako konstruira povsem nove vsebine. Rezultati odsevajo njegovo izjemno sposobnost opazovanja svoje okolice, izhajanja iz tega, kar mu je znano – pa naj bo to v materialnem ali pomenskem smislu. Njegova dela zato ne prinašajo velikih idej in globokih sporočil, pač pa so ravno zaradi svoje intimnosti in prijetne razigranosti majhni nagovori, namigi, opazke. Umetniška dela si ne domišljajo, da bodo spremenila svet, želijo le pocukati za rokav mišljenje posameznika, naše priučeno racionalno branje simbolov okoli nas.   
Če želimo govoriti o delu Edvina Dobrilovića, pa se moramo dotakniti tudi kraja, kjer ustvarja – Metelkove. Edvin je namreč eden izmed tistih umetnikov, ki so s svojim načinom dela sinonim za pojem metelkovskega umetnika. Ta oznaka je sicer ravno toliko zmuzljiva, kot je umetnikov na Metelkovi, saj se njihove prakse zelo razlikujejo, ustvarjajo v različnih likovnih zvrsteh, težko bi tudi iskali vsebinsko jasne vzporednice med njihovim delom. Metelkova kot simbolno izjemno bogat prostor tudi narekuje specifične pogoje delovanje – in generacijsko ter zvrstno raznoliko skupino metelkovskih umetnikov povezuje ravno pripravljenost – celo notranja nujnost – ustvarjati v točno takem okolju. Čeprav umetniki dandanes ateljeje pridobijo na javnih razpisih (in ne več z zasedbo), so še vedno več kot potrebni temeljite prenove. Sami ali z medsebojno pomočjo postorijo večino celo zahtevnejših gradbenih del, svoj prostor delovanja pa velikokrat razširijo tudi izven svojega ateljeja – v obliki instalacij, intervencij ali zgolj poiščejo primeren prostor na Metelkovi, ki postane stalni razstavni prostor za njihovo umetniško delo. Ravno v številu intervencij in predvsem stalni skrbi za estetski in urejen skupni prostor ima Edvin Dobrilović posebno vlogo. Spontano je postal povezovalni element med vsemi umetniki, saj velikokrat iniciira skupne akcije, opozarja, kaj je potrebno prenove, sugerira ideje. Pogosto s svojo intervencijo poveže v širšo celoto že obstoječa posamezna dela drugih umetnikov, vendar vedno z veliko mero spoštovanja, občutka ter v sodelovanju z avtorji, kar odpira nove možnosti za izmenjavo ustvarjalnih zamisli. Prav tako je avtor številnih večjih in manjših instalacij, ki morda ostajajo na prvi pogled spregledane, tvorijo pa povezano estetsko celoto Metelkove. Mnogi žurerji in naključni turisti verjetno ne vejo, da je avtor mozaično polepšanih kamnitih kock, na katerih posedajo, ravno Edvin Dobrilović. Ali pa priljubljenih – prav tako mozaičnih – klopc pred Galerijo Alkatraz. Tudi vedno poln pavilijon (dve nadstropji visoka kovinsko-lesena konstrukcija, opremljena s klopcami in pokrita s strešico) pred Jallo Jallo je plod Edvinovega sodelovanja z metelkovskimi umetniki, ki ustvarjajo predvsem v kovini.

Način delovanje Edvina Dobrilovića je tako poseben fenomen, značilen prav za Metelkovo in dragocen za ohranjanje njenih temeljnih vrednot, ki presegajo zgolj in samo ustvarjanje v ateljejih, pač pa zagovarjajo sodelovanje med umetniki, javni angažma in principa – naredi sam ter naredi z drugimi. Tudi če tvoje delo ne bo (takoj) popisano, dokumentirano in – podpisano.  

Simona Žvanut

Povezave in medijske objave:

• Napoved dogodka
• RTV SLO 1, Kultura, 15. 1. 2013, avtor Boštjan Jurečič
• Gledalec na delu, gledalec v raziskavi, Planet Siol.net, 11. 1. 2013, avtor Boris Beja

Produkcija: Zavod SCCA-Ljubljana
Projekt so podprli: Mestna občina Ljubljana - Oddelek za kulturo, Ministrstvo za kulturo RS.

[Objavljeno: 17. 1. 2013]