Postaja DIVA in Videospotting

Potlej kar zanimivo
Postaja DIVA in Videospotting v koprskem MKSMC

Sreda, 20. 3. 2013

Danes, ko se nam vsem, ki smo zasvojeni s kulturo, dogajajo redne abstinenčne krize, je potrebno zapustiti prestolnico (seveda v narekovajih) in se odpraviti v nam bližnjo okolico. Ekipo SCCA-Ljubljana je k sebi v goste povabila ekipa Društva prijateljev zmernega napredka. Po usklajevanju terminov z Arijano in s pomočjo pobožne želji, da nam bo v tej podaljšani zimi pot naklonjena, smo odrinili proti Kopru v sredo, 20. sušca.

Pot pod noge, smo si rekli in izkoristili prijetno s koristnim. Prvi postanek, nekaj minut pred zaprtjem (pet pred sedemnajsto) je bil v koprski galeriji Loža, kjer razstavlja Huiquin Wang Erozije časa. Slike smo še videli v vsej njihovi prezenci, instalacijo v svoji nameščenosti, svetlobni objekti in video pa so čakali na očitno jutranji obrok električne energije. Kakor koli že, Tito v spregi z Mao Zedongom je še vedno prepričljiva ikona.

Od Lože smo se sprehodili do MKSMC, kjer nas je gostoljubna Arijana postregla s prigrizkom in navdušila z naribano kolerabo in zeleno. Zdrav, veganski in vegetarijanski priboljšek je z besedami in dejanji oplemenitil Marko, ki je na mizo postavil še bakalar, šunko, vino in rdeče peso, ki se jo lahko postreže tudi z bučnim oljem. Kuhan krompir in koromač pa sta ostala od prejšnjega večera, ko so v centru intelektualizirali gosti postpredavalnega simpozija. Miho, enega od razpravljavcev, smo v MKSMC srečali tudi mi.

Za projekcijo in predstavitev je bilo seveda že vse pripravljeno. Nakapljalo se je nekaj obiskovalcev – skupaj z nami in gostitelji nas ni bilo veliko, vendar vsaka glava šteje, če pa tudi kaj vpraša, šteje za dva. Artservisov kovček in Artservisova Zbirka sta se ponujala vsem, ki jih je zanimalo, kako se umetniki borijo za svoj prostor pod soncem in kako jih ta boj opogumlja in navdihuje. Barbara je uvedla SCCA-Ljubljana kot organizacijo, majhno in okretno, s programi, ki jih imenujemo podporni. Dušan je Artservis, ki ga vodimo že od leta 2001, predstavil kot enega od njih – kot pomočnik umetnikom in organizacijam v kulturi. Pohvalimo se lahko z več kot 7.500 naročniki Artservisove okrožnice in v zadnjem času ažurnim in kritičnim komentiranjem sprememb za samozaposlene v kulturi. Saša je spregovorila o šoli za kustose in kritike Svet umetnosti, ki je od svojega rojstva leta 1997 danes v energičnih najstniških letih, polna idej in entuziazma. Kje so naše ladje, je bilo vprašanje in ali plovejo po mirnem morju. Pri nas izučeni kustosi in kritiki so razpršeni po večini slovenskih galerij. Naučili so se, da se je potrebno o svojem kuratorskem delu samospraševati in da je potrebno spoštovati umetnika in umetniško delo. Ida pa je prisotnim predstavila naše video programe in spletni in fizični arhiv Postaja DIVA. Predstavitev se je začela s projekcijo video eseja DIVA v Galeriji Škuc, v katerem se nazorno prikažejo vse razsežnosti dediščinskega arhiva. Esej je mojstrsko zložila Nika. (Priporočilo: esej si lahko ogledate kar z domačega naslonjača na DIVI). Videoprogram Konstante in kontinuitete, ki ga je pripravil Andrej, pa je pokazal nekaj primerov žanrske raznovrstnosti videa osemdesetih. Vsega po malem, predvsem pa odlični, raziskovalni novinarski prispevki za prvo slovensko alternativno televizijo ATV, ki pa žal nikoli ni začela resnično delovati.

Marko je predstavitev označil kot "Od začetka bolj šepajočpe, potlej kar zanimivo. Videoprojekcije tudi." (Njegovo misel, vključujoč napako, smo našli na Dodogovoru.) Po napovedanem programu pa smo bili priča mehkoterorističnemu razgovoru, ko je Marko izprašal prisotne, kaj je njihovo poslanstvo. Zavrteli smo se okrog pojmov "dediščina" in "dediščinsko prepoznavanje vsebin". Ne le video – tudi prostori, samonikli, kot je MKSMC, so dediščina, so spomin, ki ga je potrebno ohraniti. Finančni rezi v zdravo tkivo neinstitucionalne kulture so ukinjanje spomina, so pozaba, so izguba. Marko si seveda ni mogel in ni smel vzeti besede. Komentiral je ukvarjanje s kulturo, to poimenoval kot odvisnost, MKSMC pa označil kot okno v svet. In pripoznal takšno pozicijo tudi drugim. Z drugimi, tudi SCCA, pa je potrebno poiskati skupne imenovalce, podobnosti – in na njih graditi boj proti cesarjem.

Debatni krožek se je vzpostavil še na vrtu, kjer smo v nikotinskem ozračju razglabljali o prizoriščih alternativne kulture. In kjer je vsak lahko sproščeno pridodal svojo izkušnjo.

Dodajamo, da moramo tudi bodoče, mlade rodove zasvojiti s kulturo. Le Marku, enemu dolgoletnih odvisnikov, je potrebno prisluhniti. Pa čeprav je to včasih naporno. Marko nam ponuja krilatico: moramor. Kar se mora, se mora. Prisluhniti, seveda. In potem v boj za samoniklost in trdoživost.

Zapisal Dušan

P. S. Marko je naše druženje vestno dokumentiral s fotoaparatom. Rezultat je na ogled postavil na strani Dododgovora.

Napoved dogodka: www.scca-ljubljana.si/arhiv/news_13_14.htm

[Objavljeno: 22. 3. 2013]