Manila – mesto, ki se nikoli ne ustavi
Drugi del projekta Celostno kuriranje / Curating-In-Depth

28. 7.–7. 8. 2015
Manila

Po prvem delu projekta, ko smo maja gostili šest kuratorjev in kuratork s Filipinov, Mjanmara in Singapurja in jih spoznavali z našo umetniško sceno in njenimi akterji, smo se sodelavci SCCA-Ljubljana, Barbara Borčić, Dušan Dovč, Miha Kelemina in Simona Žvanut, ter Antonija Letinić iz zagrebškega Kurziva, sredi vročega poletja seznanjali z organizacijami in umetniki, ki delujejo na področju sodobne vizualne umetnosti na Filipinih. Gostitelji iz organizacije Planting Rice so nas popeljali po referenčnih umetniških prostorih v Manili, naš obisk pa se je zaključil z javnim simpozijem ter video in filmskimi projekcijami.

Manila nas je največkrat preizkušala na svojih s pločevino zasedenih ulicah, cestah in avenijah. Če za marsikatero mesto pravimo, da nikoli ne spi, je Manila mesto, ki se nikoli ne ustavi. Za vas smo opisali, ali smo uspeli uloviti korak s tem dvanajstmilijonskim mestom in se tokrat osredotočili na medijsko, video in filmsko produkcijo. 

Bogato zgodovino filipinskih ljudstev in jezikov, ki se raztezajo na 7.107 otokih na jugovzhodu Azije, najbolj nazorno predstavi t. i. diorama v manilskem muzeju Ayala. V več kot devetdesetih prizorih prikazuje stare običaje in krvavo imperialistično zgodovino, kjer imajo svojo vlogo zlasti Kitajci, Španci, Američani in Japonci. Ko so bili Filipini po 2. sv. vojni ustanovljeni kot neodvisna država, so se na predsedniškem položaju menjavali predstavniki različnih dinastij. Zvedeli smo, da je bila tudi politika generala Marcosa sprva (v 60. letih oz. pred vojaškim režimom) pozitivna za državo, njegova žena Imelda pa še zmerom slovi kot velika podpornica kulture in umetnosti, še prav posebej filma.

Ricky Orellana

Barbara Borčić

Filmska in video produkcija na Filipinih je obsežna in tudi mednarodno vpeta, najbolj poznan režiser Brillante Mendoza je denimo nagrajenec canskega festivala. V okviru našega programa smo videli vse od video instalacij in animacij do kratkih in celovečernih filmov. Tretji dan simpozija je bil tako posvečen tematiziranju eksperimentalnih in arhivarskih praks na področju video in filmske umetnosti. Barbara Borčić je predstavila Postajo DIVA kot fizični in spletni arhiv video in novomedijske umetnosti pri nas, Ricky Orellana pa avdiovizualni arhiv Mowelfund. Sledili sta projekciji del iz obeh arhivov: program Postaja DIVA predstavlja in program kratkometražnih filmov iz Mowelfunda. To je bilo prvo srečanje z video umetnostjo iz Slovenije za tamkajšnje radovedno občinstvo in hkrati naše s filipinskimi filmi.

Izvedeli smo, da je za filmsko umetnost na Filipinih dobro poskrbljeno, za video umetnost pa zaenkrat še ne. Poleg osrednjega nacionalnega filmskega arhiva je v Manili tudi med umetniki priljubljena zasebna organizacija Mowelfund (Movie Workers Welfare Foundation), ki že od leta 1974 skrbi za produkcijske in socialne pogoje filmskih delavcev (jim nudi pomoč ob nezaposlenosti, bolezni ali nesreči) in prireja tudi izobraževalne delavnice in festival. Hrani tudi obsežen avdiovizualni arhiv kratkometražnih eksperimentalnih filmov, pridobljenih na podlagi medsebojnega dogovora in zaupanja. Arhiv je odprt za raziskovalce, sicer pa izposoja filmov poteka proti plačilu. Njegov vodja Ricky Orellana je predstavil tudi proces digitalizacije, restavriranja in konzerviranja, zaenkrat pa arhiv še ni dostopen na internetu.

John Torres

Benilde SDA

Eden najzanimivejših mlajših režiserjev je John Torres, ki je delal z vsemi mogočimi video in filmskimi formati. Njegovi kratki in celovečerni filmi, ki smo jih videli, so zmes dokumentarnega, igranega in avtorskega. So hkrati realistični in meditativni, v njih se prepletajo tradicija in sodobnost, pozabljeni rituali in urbane scene. Gre za antropološki, socialni in poetični prikaz družinske sage, družbenih sprememb in ljudskih običajev, ki jih vse spenja ljubezenska zgodba. Torres je v pogovoru filme opredelil kot eksperimente s podobo in zvokom, sestavljenke najdenih, uprizorjenih in dnevniških posnetkov, ki postavljajo vprašanja. Gledalcu izčrpno predstavijo tako kontekst filipinske narave in družbe kakor kolektivno in osebno zgodovino, v ospredju pa so zmerom medsebojni odnosi in zelo osebne zgodbe, podkrepljene z avtorsko glasbo močnih ritmov in orkestralne širine.

Angela Velasco Shaw

Victor Balalon

Tudi dokumentarni filmi Angele Velasco Shaw imajo močan avtorski pečat, so raziskovalni in angažirani. Lotevajo se posledic vojn, kolonializma, tajfunov in poplav ter terapevtskih metod, družinskih razmerij in socialnih odnosov na Filipinih, kjer deluje kot umetnica, predavateljica, kustosinja (Vestiges of War 1899–1999: The Philippine-American War and Its Aftermath) in organizatorka socialnih in kulturnih projektov (npr. Markets of Resistance, alternativnega trga na podlagi materialne menjave), ki bi v tej državi "v nastajanju" obšli gibanje kapitala in ponovno vzpostavili pomen medčloveških odnosov, (zavržene) tradicije in samonikle kulture.
Angela Velasco Shaw se je z nami družila veliko časa, in nam pomagala razumeti Manilo tudi skozi oči t. i. "Overseas Filipinos". Je filmska režiserka, videastka, kuratorica in producentka, rojena v Los Angelesu, živi v New Yorku in Manili, kjer je predavateljica na Šoli za umetnost in oblikovanje (Philippine Women’s University (PWU). Na obisku pri njej doma smo videli tudi video Umbilical Cord / Popkovina (1998, 28 min.), ki prikazuje izjave Filipink in Filipincev, kdo v njihovem življenju je heroj. Odgovori se prepletajo z zgodbo umetničine družine, njene prababice, babice in mame. Fiktivni kalejdoskopski dokumentarec prikazuje zgodovino države, ki se je na poti do svoje neodvisnosti soočala s špansko, ameriško in japonsko nadvlado ter diktaturo predsednika Ferdinanda E. Marcosa. Video delo ne agitira s političnimi parolami ali velikimi herojskimi imeni – ena od sogovornic pravi, da je pravi heroj filipinsko ljudstvo.

Lena Cobangbang

Jenifer K Wofford

Na pogovorih so se umetniki in režiserji pritoževali, da se njihovi videi in filmi po navadi prikazujejo le na festivalih, pozneje pa se jih domala ne da več videti. Ena redkih priložnosti, zlasti za mlajše umetnike in nova dela, so dogodki Lost Frame, ki jih v nekdanji garaži s projekcijami in razgovorom prireja skupina umetnikov v eni od umetniških četrti v Manili (18th Street Compound). Umetniki, ki tam delujejo, se večinoma izogibajo umetnostnemu sistemu in raje delujejo na ulici ali v alternativnih prostorih, denimo v galeriji Green Papaja, kjer je aktivna tudi Lena Cobangbang, ki se je pred leti predstavila v Projektni sobi SCCA. Pravijo, da imajo umetniki tri možnosti: da delujejo kot umetniki, kot aktivisti ali kot socialni delavci. Poklong Anading, denimo, rad dela na ulici, zanj je pravi izziv, kako vplesti mimoidoče v svoje akcije, hkrati pa se gibko giblje tudi v mednarodnem svetu bienalov in velikih razstav. Victor Balanon pa dela stop motion in računalniške animacije v sodelovanju s skejterjem, in prizori so hudomušni in iznajdljivi, z referencami na znane filmske scene, denimo Hitchcocka (Sever-severozahod) ali Tarkovskega (Ogledalo).

Svojo pozicijo nam je predstavila tudi Jenifer K Wofford, umetnica in predavateljica iz San Francisca. Z njo smo se veliko družili tudi onkraj uradnega dela programa. V galeriji Silverlens smo si tako ogledali njeno razstavo Collapse. Na platnih je umetnica upodobila cestne razpoke, ki nastanejo zaradi potresnega delovanja. Metaforika prostora po potresu, ko se zdi, kot da se je čas ustavil, ko je hudo mimo ali pa je izginilo v velike cestne luknje, se spogleduje z estetiko fotorealizma. Ker so potresi na Filipinih pogosti (mi smo na srečo prisostvovali le dveurni vaji iz protipotresne zaščite, ko se je promet ustavil in mesto obmirovalo), je bila odločitev umetnice za izbiro motiva posrečeno izbrana.

Barbara Borčić in Dušan Dovč

Projekt Celostno kuriranje / Curating-In-Depthv letu 2015 pripravljamo SCCA–Ljubljana/Svet umetnosti, Planting Rice s Filipinov in Kurziv s Hrvaške. Gre za inkubacijski projekt med neprofitnimi organizacijami iz Evrope in JV Azije, ki v svojem okolju razvijajo kuratorsko in kritiško izobraževanje in nudijo umetniški sceni strokovno in informacijsko podporo. Projekt povezuje pobude v polju kuratorskih praks in produkciji razstav vizualne umetnosti, ki ubirajo soroden pristop (kuriranje, ki izhaja s poglobljene raziskave), vendar so zakoreninjene v različnih kulturnih in umetniških okoljih. Skupaj se poskušamo odzvati na pojav "kuratorjev padalcev", ki se zanašajo na minimalno sodelovanje in v novem kulturnem okolju zanemarjajo politike kulturne reprezentacije. Delimo tudi mnenje, da se morajo sodobna vizualna umetnost ter kuratorske in kritiške prakse globlje povezovati s kontekstom.

[Objavljeno: 3. 9. 2015]