Zgodilo se je
Postaja DIVA na poti: Beograd in Zagreb
Okrogle mize s predstavitvijo arhiva

30. 11., Beograd: REMONT
2. 12., Zagreb: Klub BOOKSA

Postaja DIVA je leto 2016 zaključila popotniško razpoložena. V novembru in decembru smo gostovali v LACE (Los Angeles Contemporary Exhibitions) in v UnionDocs (UnDo) Center for Documentary Art v Brooklynu.
Poleg ameriške turneje pa smo potovali tudi v Beograd in Zagreb. Kot partnerji mednarodnega projekta Arhiv kot praksa (poleg nas so sodelovali še SEEcult.org iz Beograda, Kurziv in Kulturtreger/Booksa iz Zagreba ter Qendra Multimedia iz Prištine) smo predstavljali arhivske prakse v regij.

Luka Polutnik, član ekipe Postaje DIVA, je zbral vtise iz Beograda, Dušan Dovč pa iz Zagreba.

Beograd, 30. 11. 2016
Arhivi med preteklostjo in sedanjostjo

Ob 18.00 smo se udeleženci okrogle mize zbrali v prostorih REMONT-a, neodvisne asociacije umetnikov. Skupaj z moderatorko Vesno Milosavljević, glavno urednico portala SEEcult.org, smo se pogovorili o poteku in vsebinah, o katerih bo tekel govor.

Ob 19.15 smo pričeli s pogovorom. Na začetku je moderatorka predstavila goste in obiskovalcem (zbralo se jih je okrog 15) predstavila namen okrogle mize. Izpostavila je nekaj ključnih vprašanj, s katerimi se soočamo arhivi sodobne umetnosti: Kakšno vlogo imajo arhivi danes? Ali je ta vloga prepoznana tako s strani institucij kot tudi splošne javnosti? S kakšnimi težavami se arhivi soočajo, npr. financiranje?

Besedo sem dobil prvi in na kratko predstavil Postajo DIVA (kako je nastala, projekti in aktivnosti, postopek arhiviranja in koliko arhivskih enot imamo …) ter odprl temo pomanjkanja virov financiranja (ključni financerji, vrste financiranj, kakšne so naše potrebe).

Isidora Ilić, ki prihaja iz umetniške skupine Doplgenger iz Beograda, je govorila o pomenu arhivov in nezadostnem razumevanju institucij o dostopnosti za umetnike in drugo publiko, o stanju arhivov, s katerimi je sodelovala in uporabljala posnetke ali arhivirala svoja dela.
Zoran Popović, eden ključnih akterjev novih umetniških praks v Srbiji in bivši Jugoslaviji, je tudi avtor prvih umetniških video del v tem prostoru. Na podlagi lastnih izkušenj je predstavil delovanje in sodelovanje z arhivi v preteklosti in tudi danes. Nasmejali smo se ob številnih anekdotah in preteklih zgodbah.

Na koncu se je predstavila še Dunja Kučinac, ki dela v Centru za dokumentiranje neodvisne kulture (Centar za dokumentovanje nezavisne kulture, Zagreb), ki gostuje v knjižnem klubu Booksa.

Sledila so vprašanja obiskovalcev. Madžarska umetnica, ki živi v Beogradu, je postavila veliko vprašanj v zvezi s financiranjem in črpanjem sredstev iz evropskih razpisov. Na podlagi izkušenj z razpisi smo ji (predvsem Isidora Ilić in jaz) predstavili pomanjkanje razpisov za financiranje tehnične opreme in infrastrukture, ki jo arhiv potrebuje, ter podhranjenost kadra v vseh oblikah nevladnih organizacij. V celotni diskusiji pa smo obiskovalcem uspeli predstaviti delovanje in pomen arhivov sodobne umetnosti.

Po končanem uradnem delu smo se vsi skupaj zbrali v spodnjih prostorih in pokramljali ob manjši pogostitvi. Zaključili smo okoli 21.00. Iz Beograda smo se naslednji dan, 1. 12. 2016, proti večeru odpravili v Zagreb.

Zagreb, 2. 12. 2016
Angažma umetnikov in arhivov onkraj javnih služb

V Zagrebu sem se sodelavcu Luki v klubu Booksa pridružil tudi Dušan Dovč, kjer se je projekt Arhiv kot praksa zaključil. Na diskusiji so tokrat sodelovali: Gani Mehmetaj, direktor Kosovafilma iz Prištine, Diana Nenadić, voditeljica založniške dejavnosti Hvaške filmske zveze (Hrvatski filmski savez), Luka Polutnik, koordinator in sodelavec arhiva Postaja DIVA/SCCA-Ljubljana, Isidora Ilić iz umetniškega dvojca Doplgenger iz Beograda in multimedijski umetnik Igor Grubić. Okroglo mizo je moderirala Dunja Kučinac iz kluba Booksa.

Besedo je najprej dobil Gani Mehmetaj, ki je predstavil Kosovofilm. Gre za javno institucijo, ki skrbi za arhiviranje svoje produkcije in tudi produkcije neodvisnih filmskih kosovskih producentov. Arhivske storitve nudijo tudi kosovski televiziji. Glede na ostale države nekdanje Jugoslavije (Slovenija, Hrvaška, Srbija) Kosovofilm združuje naloge kinoteke in filmskega arhiva. Podpira jih ministrstvo za kulturo.

Luka Polutnik je predstavil Postajo DIVA, spletni in fizični arhiv video in novomedijske umetnosti, ki ga SCCA-Ljubljana razvija od leta 2005 z namenom raziskovanja, dokumentiranja, arhiviranja in predstavljanja video in novomedijske umetnosti. Gre za drug model arhiviranja, saj za njim stoji nevladna organizacija – in z njo manj stabilno financiranje. Postaja DIVA je lahko primerljiva z zasebno zbirko video in novomedijskih del, ki pa so strokovno dokumentirana in arhivirana ter dostopna javnosti fizično in na spletu. Prav spletna dostopnost del je razlikovalna lastnost v primerjavi z državnimi filmskimi arhivi.

Diana Nenadić dela v Hrvaški filmski zvezi, ki je krovna organizacija za filmske klube in društva, ki se ukvarjajo s filmsko produkcijo, izobraževanjem za otoke in mladino, kino distribucijo, založništvom in promocijo. Zveza je filmski inštitut v malem, saj producira kratke in eksperimentalne filme, se ukvarja z založništvom, vodi medijsko šolo in nudi tehnične storitve producentom. Zbiranje gradiva iz hrvaških filmskih in kino klubov se je začelo v sedemdesetih, v devetdesetih letih so se aktivnosti širile na podporo umetnikom, ki so začeli sami prinašati dela v arhiv. Zveza tako danes hrani dela pionirjev video umetnosti (Sanja Iveković, Dalibor Martinis, Goran Trbuljak). Poleg filmov hranijo okrog 200 video del, niso pa lastniki avtorskih pravic. Dela lahko distribuirajo in pošiljajo na festivale. Zveza ni registrirana kot samostojni arhiv (primerljiv državnim arhovom), ampak imajo v svojem statutu registrirano arhivsko dejavnost.

Umetnica Isidora Ilić je spregovorila o svojih video projektih, ki nastajajo na podlagi raziskovanja in rabe arhivskega gradiva. Opozorila je na problem v Vojvodini: Muzej sodobne umetnosti Vojvodina je v času balkanske vojne začasno hranil gradivo televizije Vojvodina, nato pa je bilo gradivo premeščeno. Status dragocenega televizijskega arhivskega gradiva je danes negotov. O tem je v sliki in besedi spregovorila v svojih video delih.

Umetnik Igor Grubić je najprej predstavil svoj projekt East Side Story. Z rabo arhivskega materiala – neobjavljenega televizijskega materiala, ki je nastal ob demonstracijah, ki so spremljale parado ponosa v Beogradu leta 2001 in Zagrebu leta 2002 – je v dvokanalnem videu sopostavil prizore nasilja z ulic in koreografijo, ki je potencirala tenzijo. Grubić vodi tudi producentski studio oz. kolektiv Fade in kot umetnik opaža, da zasebne galerije ali muzeji, ki odkupijo umetniška video dela, le-ta hranijo v svojih zbirkah in niso javno dostopna na spletu. Nasprotno v okviru kolektiva in studia Fade in dela objavljajo tudi na spletnih platformah, tako da so ves čas javno dostopna.

Zanimivo je bilo tudi vprašanje o sodelovanju arhivov z državnimi institucijami. Na Hrvaškem deluje Hrvaški AV center (HAVC), ki sodi pod Ministrstvo za kulturo Hrvaške, Hrvaški filmski arhiv v okviru Hrvaškega državnega arhiva in omenjena Hrvaška filmska zveza. Takšna razdrobljenost je značilna tudi za Slovenijo.

Diana Nenadić je opozorila še na tehnične zadrege pri tvorjenju arhivov, zlasti digitalizaciji 8- in 16-mm filmov, ki so bili digitalizirani s telekinom. Potrebna pa je prava restavracija takšnih filmov, prav tako video del. Diskusija se je zaključila s predstavitvo Centra za dokumentiranje neodvisne kulture, ki zbira tiskano gradivo o prizoriščih in dogodkih zlasti od devetdesetih dalje na Hrvaškem (plakati, vabila, efemera), hrani mnogo revij in časopisov za kulturo ter medijski kliping, producira pa tudi intervjuje z vsemi, ki so aktivno soustvarjali neodvisno sceno (umetniki, producenti ...).

Projekt Arhiv kot praksa je v vseh gostujočih mestih – Zagreb, Ljubljana (kjer je Postaja DIVA pripravila razstavo Učinek bližine), Priština, Beograd – opozoril na mnogo skupnih problemov: razdrobljenost arhiviranja na državne inštitucije in nevladne organizacije; težave s financiranjem arhivov; zadrege s tehnično opremo, stalnim kopiranjem AV gradiva in pretvorbo v novejše digitalne datoteke (od mov, mp4 do DCP datotek); dostopnost gradiva na spletu. Tudi komentar umetnikov, da so jim arhivi težko dostopni, je merodajen. In je lahko tudi napotilo, kako vnaprej tvoriti in povezovati arhive v regiji: če marsikje zatajijo javne institucije, so pri tem umetniki in nevladne organizacije bolj prožni. In angažirani.

Napoved dogodka

Partnerji projekta Arhiv kot praksa / Archive as Practice: SEECult.org (vodja, Beograd), SCCA-Ljubljana / Postaja DIVA (Ljubljana), Kurziv in Kulturtreger (Zagreb), Quendra Multimedia (Priština)

Podpora: Kooperativa. Regionalna platforma za kulturo

[Objavljeno: 13. 12. 2016]