S črto čez črko
Razstava in predavateljski performans

5. 9.–27. 10. 2013
Galerija Vžigalica, Trg francoske revolucije 7, Ljubljana

Vljudno vabljeni na odprtje v četrtek, 5. septembra 2013, ob 20. uri v Galeriji Vžigalica v Ljubljani (Muzej in galerije mesta Ljubljane).

Razstava bo odprta od 5. septembra do 13. oktobra 2013.
Odpiralni čas: torek–nedelja, od 10. do 18. ure.

Razstava je podaljšana do nedelje, 27. oktobra 2013.

Vabilo (pdf)

Umetnice in umetniki:

Vesna Bukovec: Kako se uspešno spopasti z neuspehom, serija risb, tuš na papir, 2011/2013

Zvonko Čoh, Milan Erič: Socializacija bika?, skice, svinčniki, radirke (predstavitev gradiva za celovečerni animirani film, produkcija: Društvo ŠKUC, Emotionfilm, RTV Slovenija, 1998)

Tomaž Furlan: The Book, elektronska knjiga, 2008

Marko A. Kovačič: Kotiček za mladega komunista s priporočljivim branjem, instalacija, 2009−2011

Damijan Kracina: Proteus Font, tipografija, spletna stran, instalacija, 1997−2011

Amir Muratović: Iz življenja knjig, video, 3'55'', 2010−2011

Alenka Pirman: Nema predavanja – Najlepše pesmi, računalniška animacija, 2006; Poslednja beseda, tiskovina in zvočni zapis, 23'45'', 2007−2009, Produkcija posnetka: radioCona (2009)

Nataša Prosenc Stearns: Čakalnica, film, 10'20'', produkcija: Kanalya Pictures, 2005

Zoran Srdić Janežič: Počečkane besede, video, 5'15'', poezija: Jana Putrle Srdić, produkcija: Gulag, 2005; Ceci n'est pas un croquis, knjiga, produkcija: Gulag, 2012

Petra Varl: Rich Poor, stenska slika, 2010; Knjiga serigrafij, produkcija: MGLC, 2010

Rajko Vidrih: TELO, Diverzitetni počasnik, 1. št. letnika II, sitotisk na časopisnem papirju, 28. 11. 1991

Jaka Železnikar: Pregovori, mobilna aplikacija, 2011; Asciidarij 2, odzivna spletna vizualno-zvočna pesem, 2013; Asciidarij, interaktivna jezikovno-likovna struktura, 2001; Ascii Kosovel, biografski portret, 2004, Evropregovori, generativno-kombinatorno delo jezikovnega izraza, 2005

---

Spremljevalni dogodek:

Sreda, 25. september 2013
- ob 17. uri: javno vodstvo (vodi kustosinja Ida Hiršenfelder)
- ob 18. uri: Dejan Habicht: 12 dolgočasnih pesmi, predavateljski performans
12 dolgočasnih pesmi so vizualni materiali, zloženi v krajše narativne strukture. Izhajali so sukcesivno, v elektronski obliki, od januarja do decembra 2007. Avtor Dejan Habicht bo predstavil, kako "kratkočasne" so pesmi danes.

---

Kustosi: Barbara Borčić, Dušan Dovč, Ida Hiršenfelder, Saša Nabergoj
Postavitev razstave: Ida Hiršenfelder

1. Koncept
2. Opisi del na razstavi
3. Fotoarhiv
4. Gradivo za medije
5. Objave v medijih
6. Kolofon

1. KONCEPT

Med jezikom in podobo ne obstajajo protislovja niti analogije, kajti med njima ni neposrednega razmerja, temveč se izražajo zgolj dvoumnosti oziroma nejasnosti, ki kažejo nezmožnost neposrednega prevoda med obema. Vsakršen prevod govori zgolj o neki tretji stvari, ki jo jezik ali podoba želita reprezentirati; naslavlja številne ravni družbenih pojavov, ki se izražajo predvsem kot absurdni, nesmiselni, humorni, igrivi, pikri, grozljivi ali romantični dovtipi o življenju.

Uporaba jezika v likovni umetnosti, najsi bo še tako neposredna ali enostavna, ustvari razmike in ne povezav ali analogij. Ravno te napetosti med lingvističnim in piktoralnim omogočajo dinamično podstat za eksperimentiranje in preizkušanje tako literarnega kot likovnega polja. Zapuščina konkretne poezije in zgodnejših avantgardnih eksperimentov z jezikom, pomenom in podobo odzvanja tudi danes, ko na videz nevtralna orodja za izražanje jezika, kot so uporabniški vmesniki, brskalniki in urejevalniki besedil, preoblikujejo in popačijo načine, na katere se odzivamo na svet. Tovrstna orodja so temeljno posegla v strukturo jezika in povzročila spremembe v povezovanju pomenov, ki so podrejeni "copy-paste" logiki linearne, mrežne ali hierarhične zasnove vmesnikov. Več del na razstavi ukinja samoumevno uporabo teh orodij (z nenarativno uporabo urejevalnika besedil, z "nizko tehnološko" elektronsko knjigo, z generiranjem ascii poezije, z ideološko obremenjeno tipografijo), da bi postavila nove zakonitosti, napravila kritiko tehnokratske uporabe jezika in s tem spodbujala ozaveščeno uporabo.

Ob novih medijih knjiga še zdaleč ni mrtva. Knjige, revije in drugi tiskani mediji ne izgubljajo pomena pri branju in pripovedništvu ali pri oblikovanju javnega mnenja. Ravno ritual branja nastopa kot medij za prenos pomenov, in čeprav v našem primeru nastopa v odnosu z likovno umetnostjo, je njegova naloga izključno pripovedna. Ilustracije, video dela, instalacije pa zgolj širijo razpoko med tem, kar smo ravno prebrali, in tem, kar gledamo. Dvoumnost je še toliko večja, kadar sta podoba in beseda v navideznem soskladju, kakor pri Magrittovi izjavi To ni pipa.

2. OPISI DEL NA RAZSTAVI

Vesna Bukovec: Kako se uspešno spopasti z neuspehom, serija risb, tuš na papir, 2011/2013
Serija sedmih navodil za domačo uporabo, kako se najbolj uspešno samopoškodovati, izjemno duhovito prikazuje tesnobo, ki jo pri posameznicah in posameznikih vzbuja sodobna družba z izmuzljivimi vrednotami, kot so uspeh, zdravje in sreča. V socialni psihologiji uporabljamo termin samooviranje, da bi izrazili proces, v katerem se posamezniki izogibajo prizadevanju, v upanju, da bi se izognili neuspehu, ki bi lahko prizadel njihovo samozavest. Umetnica za inspiracijo vzame tovrstne primere avtodestruktivnega vedenja (samopomilovanje, zloraba legalnih in ilegalnih drog, pomanjkanje spanja kot izgovor) in obiskovalcem ponuja različne vrste ekstremnega samopoškodovanja z orodjem iz domačega okolja.

Zvonko Čoh, Milan Erič: Socializacija bika?, skice, svinčniki, radirke (predstavitev gradiva za celovečerni animirani film, produkcija: Društvo ŠKUC, Emotionfilm, RTV Slovenija, 1998)
Za animacijo je potrebno narisati 24 sličic na sekundo, za 78-minutni celovečerni film je bilo narisanih toliko risb, da so v višino segale 2,5 metra. Dolgotrpno in natančno delo. Kako dolgotrajen je bil produkcijski proces, pričajo tudi objekti na razstavi: risbe, ki sestavljajo filmski kader, in zbirka rabljenih svinčnikov in radirk.

Zvonko Čoh, Milan Erič: Cigara za princa (Socializacija bika? - prva epizoda), 11 min, Produkcija: Društvo ŠKUC, Emotionfilm, RTV Slovenija, 1995
Prva epizoda animiranega filma Socializacija bika? je bila uporabljena kot promocijski spot. Skozi prelivanje podob spremljamo nagajivo ljubezensko zgodbo. Karikaturi dveh ljudi (avtorjev), ki bežita pred bikom, zbujata asociacije in odvijanje zgodbe je podobno sanjam. Socializacija bika? je prva slovenska celovečerna risanka.

Tomaž Furlan: The Book, elektronska knjiga, 2008
Furlanovo delo govori o problemih informatizacijskega časa, izumov in orodij, ki nas napeljujejo na stalno in mehanično repeticijo. Furlanova interpretacija je – za razliko od drugih – humorna. Tudi reprezentacijska forma sledi tej intenci, saj Furlan videe razstavlja v obliki video knjige. V njegovem delu je umetniški atelje osrednji prostor, video dela pa so žanrsko in-situ instalacije in performansi. Mehanika in stroji, ki imajo v videih glavno vlogo, je povsem čutno vidna tudi pri elektronski knjigi.

Dejan Habicht: 12 dolgočasnih pesmi, predavanje, 2007
12 dolgočasnih pesmi so vizualni materiali, zloženi v krajše narativne strukture. Izhajali so sukcesivno, v elektronski obliki, od januarja do decembra 2007. Avtor Dejan Habicht bo na predavateljskem performansu predstavil, kako »kratkočasne« so pesmi danes.

Marko A. Kovačič: Kotiček za mladega komunista s priporočljivim branjem, instalacija, 2009−2011
Celostna postavitev vključuje konstrukcijo in vanjo vpete objekte. Konstrukcija je izdelana iz raznorodnih materialov in vključuje tudi objekt-stol, ki vabi k branju izbrane literature. Z izborom knjig določene čase in fragmente avtor prikliče iz pozabe in s tem svojo lastno/kolektivno zgodovino ponovno aktualizira. Obiskovalec je motiviran, da pričujočo vizualno in literarno maso, ki se odmika od sistemskega razmišljanja, dešifrira in pomensko interpretira na svoj način.

Damijan Kracina: Proteus Font, tipografija, spletna stran, instalacija, 1997−2011
Vse črke s pripadajočimi znaki in celotna abeceda so sestavljene iz fotografije endemitske vrste Proteus anguinus ali človeške ribice. Poleg šumnikov je avtor izdelal tudi znake, ki so značilni za francoščino in švedščino. Tipografija je namenjena javni uporabi, igralne kocke so za otroke in izhajajo iz dela First Slovenian Autochthon Fonts, made in Slovenia, 1998, spletna igra pa je za galerijske obiskovalce www.proteusfont.org (2001). V pripravljeno polje vtipkajte sporočilo, kliknite »submit« in pojavile se bodo človeške ribice z vašim sporočilom.

Amir Muratović: Iz življenja knjig, video, 3'55'', 2010−2011
Video sestavljajo različni prizori listanja knjig. Avtor se pri tem osredotoča zlasti na kretnje rok bralcev in njihovo interakcijo s knjigo. Zaradi zamika pri montaži nastaja abstraktna podoba knjižnih strani. Ker šum listanja strani ni usklajen z gibanjem, akt branja dobiva dodatno dramaturško napetost.

Alenka Pirman: Nema predavanja – Najlepše pesmi, računalniška animacija, 2006
V letu 2006 je avtorica razvijala novo izrazno sredstvo – nema predavanja, ki so bila poskus dekonstruiranja tedaj najbolj priljubljenega računalniškega programa za akademska predavanja PowerPoint. Umetnica je tej diktaturi linearnega, piktorialnega in simplističnega načina podajanja znanja preobrnila v neskončne animacije, v katerih je interpretirala konkretno in vizualno poezijo iz 60. let prejšnjega stoletja. V nemih predavanjih sta nastali dve deli: Najlepše pesmi in Zapri oči in glej. Avtorica je v prvi seriji, ki vsebuje šest pesmi, izhajala iz osnovnih elementov posameznih pesmi in jih prevedla v čas. V kinetični pesmi je ohranila pesnikovo intenco, bralca pa spremenila v gledalca in mu ponudila neskončno meditativno animacijo.

Najlepše pesmi so:

• Matjaž Hanžek: Nebotičnik, 1967-2006
• Aleš Kermavner: KAJ JE (V-SEBI-NA = V), ok. 1966–2006
• Vojin Kovač-Chubby: I go Crazy, 1967–2006
• Naško Križnar: Drekec pekec, ok. 1966–2006
• Ivan Volarič-Feo: Peščena ura, 1969–2006
• Franci Zagoričnik: Črno-beli diapazon, 1966–2006

Alenka Pirman: Poslednja beseda, tiskovina in zvočni zapis, 23'45'', 2007−2009
V tiskovini, ki je izšla decembra 2009 v nakladi 10.000, je umetnica s pomočjo enostavnega algoritma (prvi dan je zapisala vsako drugo, drugi dan vsako tretjo besedo itn.) izčistila medijsko besedišče do zadnje Poslednje besede, ki bi lahko nadomestila vse ostale in enkrat za vselej opravila z nasiljem nebistvenega. Morda niti ni presenetljivo, da je  za to potrebovala cela tri leta. Poslednjo besedo je začela luščiti leta 2007 in jo pridobila avgusta 2009. Glasi se: NA. Časopis si lahko preberete ali prisluhnete branju poslednje besede iz Projektne sobe SCCA, 8. decembra 2009.
Produkcija posnetka: radioCona (2009)

Nataša Prosenc Stearns: Čakalnica, film, 10'20'', produkcija: Kanalya Pictures, 2005
Kratki igrani video film prikazuje vzdušje med naključnimi pacienti v čakalnici pri svojem osebnem zdravniku na božični večer. Običajni pacienti morajo čakati, medtem ko pomembnejši partnerji, znane osebnosti in znanci vstopajo v ambulanto mimo vrste. Čakajoči stopnjujejo svoje nezadovoljstvo nad situacijo, se zapletajo v pogovore o zdravju, izkazujejo svoje hibe, bolezni in psihična stanja, pritožujejo se nad zdravstvom in razmišljajo o menjavi osebnega zdravnika. Razmišljanje čakajočih ilustrira izjava: "Zakaj bi doktor izbral ta poklic, če mu je vseeno za ljudi?" Po dolgem čakanju se jim vrata ambulante zaprejo, pacienti pa se verbalno znesejo nad mlado žensko z otrokom, ki je bila zadnja v ambulanti. Video film se izkazuje kot humorna kritika ameriškega zdravstvenega sistema.

Zoran Srdić Janežič: Počečkane besede, video, 5'15'', poezija: Jana Putrle Srdić, produkcija: Gulag, 2005
V video delu se nizajo podobe strani iz knjig, medtem ko ženski glas bere poezijo. Na straneh se izrisujejo animirane računalniške grafike, črte, risbe, barvane monokromne ploskve, naivno narisane ribice in kaplje. Zvok in video sta sinhronizirana z vizualnim materialom in eksperimentalno elektronsko glasbo. Kader proti koncu napolni animacija z raztrganimi knjigami, vsebina pesmi pa se iz prvotnega pragmatičnega vsakdana poglobi v opis izničenja posameznika. Na ogromnem kupu papirja nazadnje leži in umira zlata ribica.

Zoran Srdić Janežič: Ceci n'est pas un croquis, knjiga, produkcija: Gulag, 2012
Knjiga umetnika izhaja iz obširnejšega projekta, ki je vključeval tudi video in performanse na prostem. Delo črpa protislovje iz očitne reprezentacije nekega medija in prikazuje, kako v kontekstu sodobne umetnosti ne veljajo več tradicionalne razmejitve med mediji, temveč se med seboj neprestano prepletajo.

Petra Varl: Rich Poor, stenska slika, 2010
Z risbo in preprostimi motivi iz vsakdanjega življenja umetnica gradi oseben in hkrati vsem domač univerzum, v katerem premošča zagate v medsebojnih odnosih, podira klišeje, razgrajuje antagonizme med starim in novim. V risbi Rich Poor naslika na videz povsem ista lika in jima pripiše protislovne oznake, s čimer vzbudi naš dvom v verodostojnost vizualnega precenjevanja družbenih pozicij in človeških kvalitet, kakor tudi magrittovski dvom v enačenje jezika in vizualne reprezentacije. V opazovalcih vzbudi tudi vprašanje o pomenu besede bogat ali reven, ki se lahko nanašata tako na finančno kot na družabno, mentalno ali čustveno bogastvo ali revščino.

Petra Varl: Knjiga serigrafij, produkcija: MGLC, 2010
Knjiga umetnice združuje številne avtoričine risbe, ki temeljijo na združevanju protislovij in razločevanju istosti. Knjiga s trdimi platnicami vsebuje 100 strani in 67 ilustracij, ki so vse originalno numerirane in signirane. Izšla je v nakladi 50 izvodov.

Rajko Vidrih: TELO, Diverzitetni počasnik, 1. št. letnika II, sitotisk na časopisnem papirju, 28. 11. 1991
Gre za enega od avtorjevih neformalnih časopisov – diverzitetnega počasnika z naslovom TELO, parafraziranega iz logotipa dnevnika DELO. Grafiko je avtor še isti dan odtisnil na nočno številko Dela tik pred Dnevom republike, praznikom, ki mu je po razpadu Jugoslavije ponujal možnost interpretacije skozi jugoslovansko medijsko pokrajino z zgovornimi naslovi glavnih republiških dnevnikov, vključil pa je tudi oglase, ki so mu bili pri roki ali pa so bili povezani z njegovim oblikovalskim delom. V 90. letih je naredil več številk, prva je bila realizirana kot slika, druga kot grafika, tretja pa kot oglasna deska, nošena v procesiji.

Jaka Železnikar: Pregovori, mobilna aplikacija, 2011; Asciidarij 2, odzivna spletna vizualno-zvočna pesem, 2013; Asciidarij, interaktivna jezikovno-likovna struktura, 2001; Ascii Kosovel, biografski portret, 2004; Evropregovori, generativno-kombinatorno delo jezikovnega izraza, 2005
Za sestavljanje poezije uporablja računske operacije in programska orodja, ki presegajo linearno raven tekstualnosti. Namesto črk poljubno uporablja različne znake in vizualne igre, ki nimajo neposrednega pomena. Uporablja tudi kombinacije tekstov in emotikonov, HTML-kode, UTF-znake in ASCII-umetnost. Slednji je v kontekstu spletne umetnosti v devetdesetih letih prejšnjega stoletja postal samostojni vizualni žanr izrisovanja podob s črkami. V jezičkih brskalnika najdete tri delujoče spletne projekte, ki jih naložite z ukazom Ctrl+R; projekt Asciidarij iz leta 2001 smo pobrali na digitalnem smetišču, zato namenoma ne deluje, da bi prikazali nestabilno naravo spletnih in računalniških orodij. Mobilno aplikacijo Pregovori pa si lahko naložite na androidne telefone. Menjavo pregovorov aktivirate z vodoravnim in navpičnim obračanjem mobilnika.

3. FOTOARHIV

• Postavitev del na razstavi
• Odprtje razstave
• Javno vodstvo s kustosinjo Ido Hiršenfelder in predavateljski performans Dejana Habichta (25. 9. 2013)

4. GRADIVO ZA MEDIJE

5. OBJAVE V MEDIJIH

• Erik Mavrič, S Črto čez črko ali razstava neuvrščenih,
  Radio Študent, 23. 10. 2013
• TV SLO 1, Kultura (nov. Polona Balantič), 5. 9. 2013
• Kaja Kraner, Umetnost vzpostavljanja razdalj,
  Pogledi, let. 4, št. 18, 25. september 2013

6. KOLOFON

Koncept projekta: Barbara Borčić, Dušan Dovč, Ida Hiršenfelder, Saša Nabergoj
Postavitev razstave: Ida Hiršenfelder
Spletna podpora: Vesna Bukovec
Produkcija: Zavod za sodobno umetnost, SCCA-Ljubljana
Koprodukcija: Muzej in galerije mesta Ljubljana, Galerija Vžigalica
Podpora: Mestna občina Ljubljana, Oddelek za kulturo, 2013