PROJEKTI | Razstave
Tekma s časom. Performans in video v vzvratnem ogledalu
Razstava in pogovor
5.–16. 6. 2014
Slovenski gledališki inštitut, Mestni trg 17, Ljubljana
Odprtje razstave: četrtek, 5. junij 2014, ob 19. uri
Pogovor: četrtek, 12. junij 2014, ob 19. uri
- Tekma s časom
- Razstava
- Pogovor
- Fotoarhiv
- Objave v medijih
- Kolofon
1. TEKMA S ČASOM
Akcija, hepening in performans so se kot načini umetniškega izražanja vzpostavili v 50. in 60. letih dvajsetega stoletja kot odgovor na prevladujočo formalistično in tržno naravnano umetnost. Dogajali so se na presečišču likovnih in uprizoritvenih umetnosti, in čeprav so hkrati pripadali obema, so bili na obeh poljih izpuščeni iz kanoniziranih zgodovin in pregledov.
Podobno se je godilo tudi video umetnosti, ki se je kot umetniška disciplina vzpostavila v istem času kot performans in tudi v kontekstu konceptualistične umetnosti oz. »novih umetniških praks«. Razmerje med njima je bilo že od vsega začetka večplastno in je pri tem sledilo nekemu drugemu produktivnemu razmerju – razmerju med filmom in umetniško akcijo ali dogodkom.
Še nekaj druži performans in video, namreč to, da gre za izrazito individualno dejavnost, pogosto delo enega samega avtorja, in da produkcijski pogoji v razmerju do gledališča ali filma niso primerljivi. Pa tudi to, da več ali manj nimata sebi pripadajočega reprezentacijskega polja. Niti performans niti video umetnost sama po sebi nista prav jasno polje, prepletata se z drugimi umetniškimi polji in se, zlasti v zadnjem času, integrirata z drugimi, t.i. novimi mediji. Videti je, da sodita večinoma v reprezentacijska polja drugih umetnosti, kot je npr. galerija reprezentacijsko polje za likovne umetnosti, kino za film, gledališče za uprizoritvene umetnosti, ali pa televizija in internet, ki sta poligon raznovrstnih produkcij. Še najbolj res njuni polji sta spet podobni, torej specializirani festivali in klubi.
2. RAZSTAVA
Tekma s časom. Performans in video v vzvratnem ogledalu
5.–16. junij 2014
Odprtje razstave: četrtek, 5. junij 2014, ob 19. uri
Slovenski gledališki inštitut, Mestni trg 17, Ljubljana
Razstava je na ogled od torka (10. 6.) do petka (13. 6.), od 11. do 15. ure ali po dogovoru (kontakt: info@scca-ljubljana.si, tel. 051 361 681).
Kustosinja: Barbara Borčić
Razmerje med performansom in videom lahko shematično ponazorimo s štirimi osnovnimi pristopi: 1) video kot dokument performansa, 2) video kot del performansa/performans kot del videa, 3) (video) performans, izveden samo za kamero in 4) video, ki s svojimi izraznimi in tehnološkimi možnostmi šele ustvari performans. Video kot gibljiva in časovna umetnost se je v razmerju s statično fotografijo zdel primernejše orodje za dokumentiranje teh fluidnih in efemernih oblik umetniškega izražanja, vezanih na čas. V razmerju do filma je nova video tehnologija omogočala snemanje in predvajanje v realnem času in v dejanski dolžini trajanja performansa in s tem vključenost občinstva, pa tudi raznolike posege v sam dogodek in naknadno manipulacijo posnetkov.
Najbolj konstruktivno razmerje med videom in performansom predstavljajo projekti, ki povezujejo proces strukturirane in izkustvene performativne situacije s formalnim raziskovanjem video jezika in z elektronskim eksperimentiranjem ter razvijajo razsežnosti videa, ki pripadajo slikarski in performativni procesualnosti, ali pa tisti, v katerih je video že vključen kot konstitutivni del dogajanja in spodbujevalec naracije. Vrsta umetnikov pa izvaja performanse v zasebnem kontekstu in jih beleži na kamero ali pa na podlagi lastnih javnih performansov izdela dokument ali umetniški video.
DELA NA RAZSTAVI:
Nuša in Srečo Dragan: Video slikanje (Masculin-feminin), 1979
video akcija
Zgodnja dela avtorjev, ki sta v šestdesetih letih delovala v okviru razširjenega »gibanja OHO«, so opredeljevali kot meta akcije. Avtorja sta video pri tem razumela in ga v akcijah poskušala uporabljati kot medij neposrednega in interaktivnega občevanja z občinstvom. V akciji Video slikanje, ki sta jo avtorja izvedla na mednarodni prireditvi Trigon (Masculin-Feminin) v Gradcu leta 1979, sta avtorja v realnem času z mešanjem različnih pigmentov demonstrirala efemerne postopke slikanja. Proces sta hkrati posnela s statično video kamero, slika pa je bila takoj, brez časovnega zamika, tudi že na monitorju pred gledalci, in je s tem poudarjala enotnost časa, kraja in dejanja.
---
Miha Vipotnik: Videogram 4, 1976–79
4 video trakovi s studijskega snemanja in avtorski video
Videogram 4 je krovni naslov projekta, ki ga je Miha Vipotnik razvijal v razponu treh let (1976–1979) v studiih RTV Ljubljana skupaj s slikarjem in pevcem Andrejem Trobentarjem, igralko Majo Boh in radijskim napovedovalcem Dušanom Rogljem.Dogajanje je bilo strukturirano s partituro za sintetizator Ala Stona in diagramom za aktivnosti Mihe Vipotnika, snemale so ga štiri kamere, peta pa je posnela dogajanje v režiji. Vzpostavil je strukturirano in izkustveno performativno situacijo in z raziskovanjem videojezika in z elektronskim eksperimentiranjem razvil razsežnosti videa, ki so pripadale slikarski in performativni procesualnosti. Rezultat procesa so bili štirje videotrakovi in "peti trak", ki je bil namenjen predvajanju v javnem televizijskem programu.
---
Marko A. Kovačič: Casus belli, 1983
video performans
Pri večmedijskem projektu Casus belli se je serija dogajanja v živo in video dokumentiranja odvijala v vrsti sprotnih in zaporednih umetnin. Prvo je bil performans in ta je bil izveden za Super8mm film. Sledil je javni performans, posnet v realnem času in sproti predvajan v oknu Galerije Škuc za obiskovalce, za katere v galeriji ni bilo prostora. Avtor je na podlagi teh dokumentarnih posnetkov z dodatno vstavljenim materialom in montažo naredil avtorski video. Sledil je video performans na 1. Mednarodnem video festivalu VIDEO CD v Ljubljani, v katerega je bil video vključen kot konstitutivni del dogajanja: umetnikove kretnje so bile s pomočjo osmih video kamer prikazane od zadaj na monitorjih, razporejenih ob robovih prizorišča. Sprednja »reprezentančna« silhuetna podoba, prikazana na platnu, je bila tako kontrapunktirana z razkrivanjem telesa iz mesa in krvi za platnom, ki je na koncu stopil pred gledalce in izvedel samodestruktivno akcijo.
---
Martina Bastarda, Mateja Ocepek, Nataša Skušek: Pissing, 2002
akcija za kamero (na odprtem)
Pissing prikazuje scanje treh žensk na odprtem, ki ga spremlja statična kamera v vlogi očividca. Ženske so urejene elegantno, z atributi, kot so čevlji s peto, podvezice in krila. Ščijejo stoje, a ne v urbanem okolju, kot to počnejo moški, temveč skrite pred očmi javnosti, obrnjene v idilično veduto zimske pokrajine na ljubljanskem Barju.
---
Duba Sambolec: Collectors #3, *Settings*, 2002
video performans (del instalacije Collectors #3)
Umetničini novejši projekti so multimedijske instalacije, ki vključujejo skulpture, ready-mades, video performanse, fotografijo in zvok. Performans Collectors 3, *Settings* je bil izveden za kamero, video pa vključen v umetniško instalacijo Collectors 3. Kamera je statična, posnetki so naknadno zmontirani. Gre za niz prizorišč/scen (settings), v katerih se znajdeta performerki Nataša Skušek in Duba Sambolec v nekakšnem ritualu ženske samopodobe: pripravi različnih mask za telo in njihovo nanašanje na performerkino telo.
---
Tomaž Furlan: Wear IV–VI, 2005
performansi za kamero (atelje)
Tomaž Furlan izvaja performanse v zasebnem kontekstu svojega ateljeja in jih beleži na kamero. Vse to po navadi lahko počne kar sam, na stojalo pritrdi kamero in jo sproži. V seriji studijskih video performansov Wear, ki jo sestavlja osem video del, umetnik raziskuje obnašanje telesa, ki ga pri opravljanju vsakdanjih opravil ovirajo kiparske proteze in razne naprave. Nesmiselnost početja – ponavljajočih mehaniziranih gibov in dejanj – prikaže z veliko mero humorja in samoironije.
---
Ana Čigon: One More Kick, 2009
performans za kamero (kader)
Z metodo merjenja robov video ekrana, obračanjem kamere in s kadriranjem so se umetniki lahko poigravali z razmerjem med prostorom in gibanjem po njem, med realnim in iluzijo ter hkrati prevpraševali televizijo, v katero je ujeta realnost. Ana Čigon v videu One More Kick s pomočjo tehničnih sredstev in s performativno akcijo dejansko preizkuša omejen prostor in se poigrava s percepcijo realnosti: spopada se s steno, ki jo fiktivno, s silo svojega telesa poskuša premakniti in jo navidezno poriva po kadru, dokler ne zapusti prizorišča in se na njem izpiše sporočilo.
---
Mateja Bučar: The Unnoticed, 2013–2014
urbana koreografija
Video je v razmerju do plesne predstave vzpostavil celo paleto odnosov in sodelovanj: od dokumentarca do posebnega žanra videoplesa. Pri projektu The Unnoticed pa je razmerje z videom obrnjeno. Kamera in snemanje sta pravzaprav odveč in v napoto. Nekje na skrivaj se dogajanje sicer snema, vendar ne sme postati njen del ali zbuditi pozornosti in s tem zmanjšati učinek »naključnih« koreografij v različnih predelih mesta, zmotiti tako protagonistov kot tudi občinstva, ki se znajde v nekakšnem medprostoru med realnostjo in fikcijo, ujeti v zadrežno situacijo, ko nimajo na voljo že znanih orodij za prepoznavanje in dekodiranje. Avtorica Mateja Bučar želi s tem "prestreči in zaustaviti našo pozornost in pogled na nevidenem, nezaznanem in neopaženem (bitju, stvari ali prostoru), ki je vseskozi tu in poleg".
3. POGOVOR
Modeli arhiviranja, izkušnje, povezovanje in politična volja
Četrtek, 12. junij 2014, ob 19. uri
Slovenski gledališki inštitut, Mestni trg 17, Ljubljana
Zasnova pogovora: Barbara Borčić, Primož Jesenko
Vodenje: Dušan Dovč, Ida Hiršenfelder
Gostje: Barbara Borčić, Jurij Krpan, Primož Jesenko, Rok Vevar
Dokumentacija in arhiv sta predpogoj za interpretacijo in historizacijo videa in performansa, šele to lahko omogoča tudi predstavitve in razstave. Video umetnost v slovenskem prostoru (do leta 1999) je bila že celostno dokumentirana in dostopna v spletni bazi Videodokument, vse od leta 2005 pa se SCCA-Ljubljana ukvarja tudi z vprašanji, ki zadevajo pomen arhivov, njihovega tvorjenja, rabe in funkcije. S Postajo DIVA in spletnim arhivom DIVA smo vzpostavili platformo s hipertekstualno podatkovno bazo, iskalnikom in dostopom do video- in novomedijskih del. S projektom Arhiviranje večmedijske umetnosti pa smo na primeru treh kompleksnih projektov prikazali model, kako (o)hraniti večmedijska dela in omogočiti dostop do njih ne le v fizični obliki, pač pa tudi v smislu razumevanja njihove umetniške kvalitete, tehnoloških/medijskih značilnosti in družbenega učinka.
Pomemben prispevek k dokumentiranju performansa je tudi razstava Arhiv performansa v MSUM, ki jo je leta 2012 pripravil Blaž Lukan kot »zametek nekega možnega (bodočega) arhiva performansa, arhiv-v-nastajanju /…/ ki bi bil lahko v prihodnosti prestavljen iz galerijskega ali muzejskega okolja v okolje novega gledališkega inštituta in bi pomenil center ne zgolj za preučevanje in refleksijo domačih performativnih praks, temveč za nastanek novih performativnih dogodkov«.
Nekako v istem času smo na SCCA začeli v arhiv Postaja DIVA integrirati poleg videa tudi dela t.i. time based art (časovno procesiranih/procesualnih umetniških praks), kot so performans, akcije in instalacije. Soočali smo se z vprašanji, katera konceptualna in pojmovna orodja in metode so nam lahko pri tem v pomoč, kako lahko dokumentiramo, arhiviramo in predstavimo njihovo neulovljivo materialnost in efemernost, jih naredimo informativne in razumljive in hkrati prikažemo njihova kontekst in produkcijski način.
Prav zdaj se v Moderni galeriji vzpostavlja t.i. Mrežni muzej, digitalna platforma za arhiviranje »časovno vezane umetnosti«, kar je tudi za nas spodbudno. Poleg vpetosti DIVE v mednarodno platformo GAMA, ki povezuje evropske arhive in omogoča njihovo povezovanje in večjo vidnost in dostopnost, utegne postati to novo spletišče dragoceno za povezavo AV arhivov v slovenskem prostoru. Nabor teh smo prvič predstavili na razstavi Kaj storiti z avdiovizualnimi arhivi? v Galeriji Kapelica leta 2005 in njihovo število je zdaj že naraslo. Tega sodelovanja se veselimo in upamo, da bo skupno spletišče pripomoglo tudi k boljšim produkcijskim pogojem posamičnih arhivov, na ta način pa ohranilo njihovo edinstvenost in avtonomnost.
In, ne nazadnje, zakaj razstavni projekt in pogovor gosti prav Slovenski gledališki inštitut? S kolegi iz inštituta smo skozi pogovore dognali veliko skupnih dilem in načrtov, predvsem pa potrebo po povezovanju različnih arhivov in iniciativ ter skupnem nastopu v smeri vzpostavljanja konceptualnih in finančnih pogojev za tvorjenje in sobivanje arhivov, institucionalnih in zasebnih, strokovnih in umetniških …
Video arhiv Slovenskega gledališkega muzeja (danes v fazi preimenovanja v Slovenski gledališki muzej in inštitut) je namreč septembra 2012 sprožil pobudo po skupnem repozitoriju, ki bi združeval video dokumentacijo celotnega spektra uprizoritvenih umetnosti v Sloveniji in povezal nevladni sektor, zasebne zbiratelje in video arhive javnih ustanov, s čimer bi se preseglo parcialnost zbirateljskih naporov zadnjih let. V tem okviru so bili zbrani (okvirni) podatki o materialu, o njegovi vsebini in dostopnosti (pri čemer je aktivnost nekaj evidentiranih medtem že ugasnila ali pa so bili znamenje časa pred razmahom široke dostopnosti interneta in hkrati subverzivnosti pristopa, ki jo je nedostopnost omogočala). Šlo je za vizijo, kako na enem mestu ustvariti čim bolj celovito zbirko posnetkov performativnih umetniških del, ki nastajajo v slovenskem prostoru in hkrati vzpostaviti boljše pogoje za prihodnjo skrb za kulturno dediščino skozi sodelovanje in izmenjavo tako izkušenj pri arhiviranju kot arhiviranih artefaktov samih.
Slovenski gledališki muzej je bil pri tem zamišljen kot agregator tega podviga, kot tista krovna institucija, ki bi zastopala »nacionalni interes« in kamor bi se stekali vsi materiali ter bili tam dostopni, tudi če hkrati obstajajo še v katerem od manjših arhivov. Video arhivu SGM to zaradi tehnične podhranjenosti, neustreznih pogojev za hrambo in prostorske utesnjenosti vse doslej ni uspelo (v tem smislu si lahko vzamemo za vzgled vzorčne primere nasprotne neinstitucionalne prakse: Zavod SCCA-Ljubljana/Postaja DIVA, Zavod Muzeum, posameznike, kot sta denimo Rok Vevar ali Neven Korda).
Zavedamo se, da je le z arhiviranjem mogoče doseči celovito razumevanje nematerialne dediščine in pri tem ukiniti meje med uprizoritvenimi polji: gledališke ali operne predstave predstavljajo prav tako pomembno kulturno dediščino kot denimo prvi novovalovski performansi, ki so jih v osemdesetih letih izvajali v Galeriji Škuc in Disku FV ali pozneje v Galeriji Kapelica. Šele arhiviranje umetniških praks s pripadajočimi konteksti lahko realno oceni učinek pomenov, s katerimi so se vpisovali v prostor, pokaže njihov družbeni odtis. Izvorni namen repozitorija je bil namreč dolgoročna vpeljava skupnega modela arhiviranja uprizoritvenih umetnosti, to pa bi glede na dosedanje izkušnje in spodbude moralo spodbuditi korenite premike na strani kulturne politike.
---
Prispevek o posvetu z naslovom Je bilo in še bo je za Radio Študent pripravila Pia Nikolič (Kulturne novice, 13. 6. 2014).
4. FOTOARHIV
Foto: Dušan Nelec (SGM)
Postavitev razstave Tekma s časom
Pogovor Modeli arhiviranja, izkušnje, povezovanje in politična volja
5. OBJAVE V MEDIJIH
6. KOLOFON
Produkcija: SCCA-Ljubljana, 2014
Koprodukcija: Slovenski gledališki inštitut
Kustosinja razstave: Barbara Borčić
Postavitev razstave: Ida Hiršenfelder
Zasnova pogovora: Barbara Borčić, Primož Jesenko
Moderatorja: Dušan Dovč, Ida Hiršenfelder
Gostje: Barbara Borčić, Primož Jesenko, Jurij Krpan, Rok Vevar
Spletna dokumentacija: Vesna Bukovec
Podpora: Mestna občina Ljubljana, Oddelek za kulturo
Zahvala: Ivo Svetina, Tea Rogelj, Sandra Jenko, Dušan Nelec (Slovenski gledališki inštitut), Katerina Mirović (Strip Core c/o Forum Ljubljana), Sebastian Krawczyk (KUD Mreža/Galerija Alkatraz), Jure Gorjanc (Center projekcije)
|
/ domov / o nas / publikacije / knjižnica / DIVA / ENGLISH
