Tekma s časom 2. Performans in video v vzvratnem ogledalu
Razstava

15. junij–7. julij 2015
Odprtje: ponedeljek, 15. junij, od 21. do 23. ure

Predstavitev in projekcija
Barbara Borčić: Postaja DIVA – arhiviranje podob in časa
28. junij 2015

Galerija: Put Sv. Nikole bb, Korčula
Siva) (zona, prostor sodobne in medijske umetnosti, Korčula, Hrvaška

Tekma s časom 2

Razstava Tekma s časom 2 izhaja iz prve postavitve, ki smo jo pripravili junija 2014 v Slovenskem gledališkem inštitutu v Ljubljani. Drugo postavitev (kuratorski izbor Barbare Borčić je prilagojen glede na prostor) pa smo pripravili v sodelovanju s Sivo) (zono, prostorom za sodobno in medijsko umetnost z otoka Korčule.

1. Tekma s časom 2
2. Razstava
3. Predstavitev in projekcija
4. Siva) (zona
5. Fotodokumentacija
6. Medijske objave
7. Kolofon

1. TEKMA S ČASOM 2. PERFORMANS IN VIDEO V VZVRATNEM OGLEDALU

Kustosinja: Barbara Borčić

Akcija, hepening in performans so se kot načini umetniškega izražanja vzpostavili v 50. in 60. letih dvajsetega stoletja kot odgovor na prevladujočo formalistično in tržno naravnano umetnost. Dogajali so se na presečišču likovnih in uprizoritvenih umetnosti, in čeprav so hkrati pripadali obema, so bili na obeh poljih izpuščeni iz kanoniziranih zgodovin in pregledov.
Podobno se je godilo tudi video umetnosti, ki se je kot umetniška disciplina vzpostavila v istem času kot performans in tudi v kontekstu konceptualistične umetnosti oz. »novih umetniških praks«. Razmerje med njima je bilo že od vsega začetka večplastno in je pri tem sledilo nekemu drugemu produktivnemu razmerju – razmerju med filmom in umetniško akcijo ali dogodkom.
Še nekaj druži performans in video, namreč to, da gre za izrazito individualno dejavnost, pogosto delo enega samega avtorja, in da produkcijski pogoji v razmerju do gledališča ali filma niso primerljivi. Pa tudi to, da več ali manj nimata sebi pripadajočega reprezentacijskega polja. Niti performans niti video umetnost sama po sebi nista prav jasno polje, prepletata se z drugimi umetniškimi polji in se, zlasti v zadnjem času, integrirata z drugimi, t.i. novimi mediji. Videti je, da sodita večinoma v reprezentacijska polja drugih umetnosti, kot je npr. galerija reprezentacijsko polje za likovne umetnosti, kino za film, gledališče za uprizoritvene umetnosti, ali pa televizija in internet, ki sta poligon raznovrstnih produkcij. Še najbolj res njuni polji sta spet podobni, torej specializirani festivali in klubi.

2. RAZSTAVA

Razmerje med performansom in videom lahko shematično ponazorimo s štirimi osnovnimi pristopi: 1) video kot dokument performansa, 2) video kot del performansa/performans kot del videa, 3) (video) performans, izveden samo za kamero in 4) video, ki s svojimi izraznimi in tehnološkimi možnostmi šele ustvari performans. Video kot gibljiva in časovna umetnost se je v razmerju s statično fotografijo zdel primernejše orodje za dokumentiranje teh fluidnih in efemernih oblik umetniškega izražanja, vezanih na čas. V razmerju do filma je nova video tehnologija omogočala snemanje in predvajanje v realnem času in v dejanski dolžini trajanja performansa in s tem vključenost občinstva, pa tudi raznolike posege v sam dogodek in naknadno manipulacijo posnetkov.

Najbolj konstruktivno razmerje med videom in performansom predstavljajo projekti, ki povezujejo proces strukturirane in izkustvene performativne situacije s formalnim raziskovanjem video jezika in z elektronskim eksperimentiranjem ter razvijajo razsežnosti videa, ki pripadajo slikarski in performativni procesualnosti, ali pa tisti, v katerih je video že vključen kot konstitutivni del dogajanja in spodbujevalec naracije. Vrsta umetnikov pa izvaja performanse v zasebnem kontekstu in jih beleži na kamero ali pa na podlagi lastnih javnih performansov izdela dokument ali umetniški video.

DELA NA RAZSTAVI:

Miha Vipotnik: Videogram 4 (peti trak/enokanalni video), 2"odprti kolut > U-matic, 1976–79 (prvič predvajan na RTV Ljubljana 9. maja 1979), 29:56 minut

Videogram 4 je krovni naslov projekta, ki ga je Miha Vipotnik razvijal v razponu treh let (1976–1979) v studiih RTV Ljubljana skupaj s slikarjem in pevcem Andrejem Trobentarjem, igralko Majo Boh in radijskim napovedovalcem Dušanom Rogljem.Dogajanje je bilo strukturirano s partituro za sintetizator Ala Stona in diagramom za aktivnosti Mihe Vipotnika, snemale so ga štiri kamere, peta pa je posnela dogajanje v režiji. Vzpostavil je strukturirano in izkustveno performativno situacijo in z raziskovanjem videojezika in z elektronskim eksperimentiranjem razvil razsežnosti videa, ki so pripadale slikarski in performativni procesualnosti. Rezultat procesa so bili štirje videotrakovi in "peti trak", ki je bil namenjen predvajanju v javnem televizijskem programu.

---

Marko A. Kovačič: Casus belli, video performans, VHS, 1983, 5 minut

Pri večmedijskem projektu Casus belli se je serija dogajanja v živo in video dokumentiranja odvijala v vrsti sprotnih in zaporednih umetnin. Prvo je bil performans in ta je bil izveden za Super8mm film. Sledil je javni performans, posnet v realnem času in sproti predvajan v oknu Galerije Škuc za obiskovalce, za katere v galeriji ni bilo prostora. Avtor je na podlagi teh dokumentarnih posnetkov z dodatno vstavljenim materialom in montažo naredil avtorski video. Sledil je video performans na 1. Mednarodnem video festivalu VIDEO CD v Ljubljani, v katerega je bil video vključen kot konstitutivni del dogajanja: umetnikove kretnje so bile s pomočjo osmih video kamer prikazane od zadaj na monitorjih, razporejenih ob robovih prizorišča. Sprednja »reprezentančna« silhuetna podoba, prikazana na platnu, je bila tako kontrapunktirana z razkrivanjem telesa iz mesa in krvi za platnom, ki je na koncu stopil pred gledalce in izvedel samodestruktivno akcijo.

---

Martina Bastarda, Mateja Ocepek, Nataša Skušek: Pissing, akcija za kamero (na odprtem), 2002, 4:29 minut

Pissing prikazuje scanje treh žensk na odprtem, ki ga spremlja statična kamera v vlogi očividca. Ženske so urejene elegantno, z atributi, kot so čevlji s peto, podvezice in krila. Ščijejo stoje, a ne v urbanem okolju, kot to počnejo moški, temveč skrite pred očmi javnosti, obrnjene v idilično veduto zimske pokrajine na ljubljanskem Barju.

---

Tomaž Furlan: Wear IV-V-VI, performansi za kamero (atelje), 2005: 5:29, 1:50, 3:46 minut

Tomaž Furlan izvaja performanse v zasebnem kontekstu svojega ateljeja in jih beleži na kamero. Vse to po navadi lahko počne kar sam, na stojalo pritrdi kamero in jo sproži. V seriji studijskih video performansov Wear, ki jo sestavlja osem video del, umetnik raziskuje obnašanje telesa, ki ga pri opravljanju vsakdanjih opravil ovirajo kiparske proteze in razne naprave. Nesmiselnost početja – ponavljajočih mehaniziranih gibov in dejanj – prikaže z veliko mero humorja in samoironije.

---

Ana Čigon: One More Kick, performans za kamero (kader), 2009–10, 4:36 minut

Z metodo merjenja robov video ekrana, obračanjem kamere in s kadriranjem so se umetniki lahko poigravali z razmerjem med prostorom in gibanjem po njem, med realnim in iluzijo ter hkrati prevpraševali televizijo, v katero je ujeta realnost. Ana Čigon v videu One More Kick s pomočjo tehničnih sredstev in s performativno akcijo dejansko preizkuša omejen prostor in se poigrava s percepcijo realnosti: spopada se s steno, ki jo fiktivno, s silo svojega telesa poskuša premakniti in jo navidezno poriva po kadru, dokler ne zapusti prizorišča in se na njem izpiše sporočilo.

---

Mateja Bučar (s soustvarjalci in izvajalci Ajo Zupanec, Martino Ruhsam, Alešem Zorcem, Ivanom Mijačevičem, Majo Kalafatič, Nino Pertot Weis): The Unnoticed, produkcija/z dovoljenjem DUM društvo umetnikov, urbana koreografija, 2013–2014, 6:55 minut

Video je v razmerju do plesne predstave vzpostavil celo paleto odnosov in sodelovanj: od dokumentarca do posebnega žanra videoplesa. Pri projektu The Unnoticed pa je razmerje z videom obrnjeno. Kamera in snemanje sta pravzaprav odveč in v napoto. Nekje na skrivaj se dogajanje sicer snema, vendar ne sme postati njen del ali zbuditi pozornosti in s tem zmanjšati učinek "naključnih" koreografij v različnih predelih mesta, zmotiti tako protagonistov kot tudi občinstva, ki se znajde v nekakšnem medprostoru med realnostjo in fikcijo, ujeti v zadrežno situacijo, ko nimajo na voljo že znanih orodij za prepoznavanje in dekodiranje. Avtorica Mateja Bučar želi s tem "prestreči in zaustaviti našo pozornost in pogled na nevidenem, nezaznanem in neopaženem (bitju, stvari ali prostoru), ki je vseskozi tu in poleg".

3. PREDSTAVITEV IN PROJEKCIJA

Barbara Borčić: Postaja DIVA – arhiviranje podob in časa
28. junij 2015

Barbara Borčić (kustosinja, publicistka in urednica na področju sodobne umetnosti, direktorica in vodja video programov SCCA-Ljubljana) bo predstavila postopke hranjenja, zgodovinjenja in delovanja digitalnega in fizičnega video arhiva Postja DIVA, ki ga v zadnjih letih razširjamo tudi na področje medijske umetnosti.

Prikazali bomo tudi video esej DIVA v Galeriji Škuc Nike Grabar (nastal ob študijski razstavi Postaje DIVA v Galeriji Škuc leta 2009), ki v eseju pravi, da je "arhiviranje pravzaprav ohranjanje nekega spomina. DIVA išče spomin podobam, da bi lahko mislili prostor umetnosti, kajti brez tega smo ujeti v podobo sveta, ki nas mehanično poustvarja".

Poročilo s predavanja

4. SIVA) (ZONA

Prostor sodobne in medijske umetnosti
http://sivazona.hr

Sivo) (zono na Korčuli je leta 2006 ustanovil Darko Fritz, medijski umetnik in kurator. Gre za edini prostor sodobne in medijske umetnosti v tem okolju. Vsako leto tam poteka bogat umetniški program, od novomedijskih postavitev in razstav videa do predavanj, projekcij in diskusij. Doslej se je tam predstavila vrsta umetnikov in umetnic, od Sandra Đukića, Tonke Maleković in Branke Cvjetičan do Davora Sanvincenta in Hrvoje Hiršla.

Hkrati je Siva) (zona tudi pobudnik in koordinator Korneta, neformalne mreže kulturnih institucij otoka Korčule, ki jo sestavljajo nevladne organizacije in javne ustanove v kulturi.

5. FOTODOKUMENTACIJA

Postavitev razstave Tekma s časom 2 v Sivi) (zoni

Postavitev razstave Tekma s časom 2 v Sivi) (zoni

Postavitev razstave Tekma s časom 2 v Sivi) (zoni

Postavitev razstave Tekma s časom 2 v Sivi) (zoni

Darko Fritz pred razstavnim prostorom Siva) (zona

Predavanje Barbare Borčić v Sivi) (zoni

Predavanje Barbare Borčić v Sivi) (zoni

Predavanje Barbare Borčić v Sivi) (zoni

Napoved razstave Tekma s časom 2 v Sivi) (zoni

Plakata z napovedjo razstave in predavanja

6. MEDISJKE OBJAVE

Dubrovački vjesnik, 18. 6. 2015: Korčulanska Utrka s vremenom

Dubrovački vjesnik, 29. 6. 2015: Korčulansko arhiviranje slika i vremena 

7. KOLOFON

Produkcija: SCCA-Ljubljana / Postaja DIVA, 2015
Koprodukcija: Siva) (zona, prostor sodobne in medijske umetnosti, Korčula, Hrvaška

Kustosinja razstave: Barbara Borčić
Priprava video gradiva: Miha Kelemina
Spletna dokumentacija: Vesna Bukovec
Podpora: Mestna občina Ljubljana, Oddelek za kulturo

Zahvala: Darko Fritz, Sonja Leboš (Siva) (zona)