PROJEKTI | Razstave
Učinek bližine
Podoba tranzicije v video delih ali kako je razpadal prostor. 15. 3.–8. 5. 2016
Galerija Vžigalica, Trg francoske revolucije 7, Ljubljana
V okviru arhiva video in novomedijske umetnosti Postaja DIVA vztrajno pripravljamo tematske in študijske razstave, s katerimi gostujemo v Galeriji Vžigalica (Muzej in galerije mesta Ljubljane). V letu 2016 z razstavo Učinek bližine preizprašujemo pomen prostora v video delih.
Razstava Učinek bližine, ki jo kurira Nika Grabar, predstavlja video dela umetnic in umetnikov: Zemira Alajbegović, Neven Korda/Borghesia, Marko Peljhan, Sašo Podgoršek in Iztok Kovač, Nataša Prosenc Stearns, Miha Vipotnik. Kuratorski izbor je nastal na podlagi opazovanja uporabe prostora in arhitekture v izbranih video delih. Postavitev razstave se tako ukvarja z vprašanjem, kako izbranim video delom dati primeren prostor, ki bo vsebino tudi nagovarjal. Razstava posledično sprehodi obiskovalca skozi šest različnih prostorskih postavitev, ki si sledijo od projekcij v prostoru (Discipline, Vrtoglavi ptič), do postavitev, ki video postavljajo v razmerje do prostorskega objekta ter s tem do telesa (Path of Crazy Wisdom, Park kulture, Construct, Hitro/počasi).
Vabimo vas, da se nam pridružite na odprtju v torek, 15. marca 2016, ob 19. uri v Galeriji Vžigalica v Ljubljani.
Vabilo (pdf)
UČINEK BLIŽINE
Kaj vidim in kaj to pomeni? O čem govori podoba in o čem njeno ozadje? Je mogoče iz videa v prostor izluščiti razmerje med gibljivo sliko in časovnim obdobjem sprememb, ki so zaznamovale določeno okolje?
Devetdeseta leta so veljala za čas optimizma, ko naj bi se na horizontu samostojnosti zarisovala lepša prihodnost. Danes na to obdobje gledamo z drugimi očali in v luči globalne perspektive kaže ponovno premisliti, kaj se je v tem času "zares" zgodilo. Pozoren pogled nazaj pokaže, da optimizem tranzicije ni bil tako monoliten. Le namišljena zgodba o uspehu je bila glasnejša. Arhitektura je sicer smelo gradila novi svet, a umetnost je o tem vztrajno dvomila. Za ustvarjanje svoje zgodbe je kazala drugačno podobo prostora. Ali bolje, poskušala je razkriti razpoke tistega, kar je bilo v zanosu raje spregledano ali zamolčano.
Glede na to, da je kuratorski izbor nastal na podlagi opazovanja uporabe prostora in arhitekture v video delih, se postavitev razstave ukvarja z vprašanjem, kako izbranim videom dati primeren prostor, ki bo vsebino tudi nagovarjal. Razstava posledično vodi obiskovalca skozi šest različnih prostorskih postavitev, ki si sledijo od projekcij v prostoru (Discipline, Vrtoglavi ptič), do postavitev, ki video postavljajo v razmerje do prostorskega objekta in s tem do telesa (Path of Crazy Wisdom, Park kulture, Construct, Hitro/počasi).
Video-podoba je podobo, ki je osvojila dnevne sobe srednjega sloja, vzela v svoje roke. Z njo je manipulirala, jo razgrajevala, pačila, njene dele postavljala v nove vzročno-posledične situacije, ki so se upirale ustaljenemu pogledu. Razstava z uvodnimi projekcijami obiskovalca animira v smislu celega telesa ter ga pospremi do tistih objektov, ki asociirajo na zaprtost, izolacijo, osamo. Navsezadnje o tem govori tudi vsebina del, ki obravnavajo bližnjo preteklost v obdobju od leta 1989 do 2004.
Del sporočilnosti teh videov razkriva odnos do ozadja, arhitekture, prostora. Zastavlja se serija vprašanj: kako vsebina del arhitekturo nagovarja, negira, poudarja? Kakšen je njen pomen znotraj videa v primerjavi z njeno vsakdanjo, ustaljeno podobo? V kakšnem odnosu je video do podobe prostora, predvsem pa: kakšen pomen, če sploh, je nastal z manipulacijo glede na kontekst, v katerem je nastajal?
V času, ko imaginacija o prostoru dobiva nove razsežnosti v smislu gravitacijskega valovanja in se zdi, da naša zmožnost delovanja stopica znotraj meja statusa quo, je razkorak med navduševanjem nad znanostjo in realnostjo pretresljivih dogodkov vedno večji. Morda je prav tehnološko pogojena prihodnost tista, katere preteklost živimo v nenehni razgradnji na poti do izolacije. Izbor video del je le eden izmed segmentov te zgodbe, ki se neprekinjeno ponavlja.
Nika Grabar
DELA NA RAZSTAVI
Neven Korda/Borghesia: Discipline, 03:46, 1989
Ustvarjanje generičnega prostora z ravninami, ki silijo oko v nenehno gibanje. Arhitektura se v videu pojavlja kot ikona znotraj družbenopolitičnega kolaža.
Miha Vipotnik: Path of Crazy Wisdom, 09:58, 1993
Vipotnik portret Erica Orra predstavi skozi intervju z umetnikom, dokumentarnim gradivom iz njegovega življenja in njegovimi deli. Med slednje sodijo tudi prostorske instalacije, ki jih Vipotnik premišljeno umešča v zgodbo videa.
Sašo Podgoršek, Iztok Kovač: Vrtoglavi ptič, 33:57, 1996 (produkcija: Zavod EN-KNAP)
Degradirani industrijski prostori nudijo telesu plesnega videa nove možnosti za raziskovanje potenciranih arhitekturnih dimenzij.
Marko Peljhan: Park kulture, 07:30, 1996
Prostor je postavljen v drugi plan znotraj zrežirane TV-situacije; v ospredju elementi, ki definirajo medijsko okolje.
Nataša Prosenc Stearns: Construct, 12:00, 2003
Arhitektura kot objekt v nastajanju, fascinacija nad konstrukcijo, iskanje razmerja med montažo in gradnjo biosfere 2.
Zemira Alajbegović: Hitro/počasi, 11:47, 2004
Zasebni prostori, dvorišče, spalnica, kuhinja ponazarjajo čustvena stanja ženske, ki prehajajo med osamljenostjo, histerijo in melanholijo.
UMETNICE IN UMETNIKI
Neven Korda je videast, režiser in večmedijski umetnik. Ukvarja se z vprašanjem, kaj je bistvo videa kot umetniškega izraza in videa kot medija. Govori o tako imenovanem čistem videu. Video je začel uporabljati v začetku osemdesetih v gledališki skupini FV 112/15 in nadaljeval v poznejših skupinah FV Video, Borghesia, ZANK. Delal je tudi kot video montažer, avtor TV-podob, režiser in realizator projektov in TV-oddaj. Na prelomu tisočletja se je obrnil k raziskovanju, prakticiranju, beleženju čiste video umetnosti.
Neven Korda (domača stran), Neven Korda na Postaji DIVA
Miha Vipotnik je na ALU v Ljubljani leta 1979 končal specialko iz videa in televizije. Bil je pobudnik in sodirektor treh mednarodnih video bienalov Video CD v Ljubljani (1983–1987). Pozneje je končal še študij filma na oddelku za "Film and Live Action" na akademiji CalArts v Los Angelesu. V 70. in 80. letih je sodeloval z nacionalno televizijo (RTV Ljubljana) in tam ustvaril svoja video dela in glasbene spote. V video in televizijsko produkcijo je vpeljal umetniško rabo tehnologije in elektronsko eksperimentiranje. V letih 1989–1994 je v Los Angelesu odprl svojo video produkcijo XYZX in sodeloval s TV-hišami in filmskimi studii po svetu. Sredi 90. let je delal v LBMA Video Annex, Long Beach, in realiziral številne instalacije in videe mednarodnih umetnikov. Od leta 1996 spet deluje tudi v Sloveniji in za TV SLO in številne oglaševalske agencije režira oddaje in predstavitvene videe. Od leta 2002 vodi kreativne video delavnice po svetu ter predava dokumentarni video na FDV v Ljubljani in vodi delavnice za umetniški video in instalacije na Univerzi USEK v Bejrutu, Libanon. Je eden tistih umetnikov, ki so video prepoznali kot svoje temeljno izrazno sredstvo že zelo zgodaj in so v njem aktivni še danes, pa naj gre za enokanalna video dela ali za vključitev videa kot enega med izraznimi sredstvi v kompleksne večmedijske projekte. Za njegovo umetniško prakso so značilne performativnost, poudarjena časovna komponenta in procesualnost v grajenju enigmatičnih osebnih pripovedi ter palimpsest podob, napisov in govora.
Miha Vipotnik na Postaji DIVA
Marko Peljhan je gledališki in radijski režiser, ki se je zapisal mejnim horizontom sodobne integralne, konceptualne in interdisciplinarne umetnosti. Njegova orodja so komunikacijske tehnologije, politika, izobraževanje, akcije civilne družbe in provokacija. Njegovo delovno območje je presečišče umetnosti in znanosti. Eden od njegovih projektov je Makrolab – laboratorij, ki potuje po svetu in med drugim raziskuje migracije, vremenske spremembe in telekomunikacije.
Marko Peljhan na Postaji DIVA
Sašo Podgoršek je v slovensko javnost vstopil leta 1992, ko je s svojim študentskim kratkim filmom Koza je preživela na mednarodnih festivalih začel pobirati prestižne nagrade.. Posebno poglavje v Podgorškovem opusu so filmi, ki jih je posnel z Iztokom Kovačem in En-Knapom. Z En-Knapom je Podgoršek poleg več dokumentarnih posnel naslednje filme: Vrtoglavi Ptič (1996), Dom Svobode (2000) in Kaj boš počel, ko prideš ven od tu? (2006). V njih je razvil posebno abstraktno filmsko govorico, ki ne prevzema zgolj funkcije plesnega arhivarja, ampak s plesom vodi svoj breztežnostni dialog.
Sašo Podgoršek (domača stran), Sašo Podgoršek na Postaji DIVA
Koreograf, pedagog in plesalec Iztok Kovač je v devetdesetih letih pojem slovenskega sodobnega plesa tako rekoč iz nič umestil v evropski in svetovni kulturni prostor. Pod okriljem festivala Klapstuk je leta 1993 v belgijskem Leuvenu ustanovil mednarodno plesno skupino En-Knap in jo leto kasneje v Ljubljani legitimiziral kot produkcijski zavod EN-KNAP. Po 14 letih projektnega delovanja je leta 2007 ustanovil mednarodno plesno skupino EnKnapGroup, prvi stalni ansambel za sodobni ples pri nas in produkcijo preusmeril na repertoarno delovanje. Dve leti pozneje je Zavod EN-KNAP prevzel vodenje Centra kulture Španski borci, kjer Iztok Kovač kot umetniški vodja izbira domači in mednarodni program. Poleg triintridesetih avtorskih projektov, umetniškega vodenja in pedagoškega dela, njegov opus vključuje tudi kinematografijo šestih plesnih filmov.
Iztok Kovač (EN-KNAP)
Nataša Prosenc Stearns je režiserka in video umetnica, ki se ukvarja s širokim spektrom produkcije in prezentacije gibljivih slik, od scenaristike preko snemanja in montaže, do prostorskih instalacij, video objektov in printov. Realizirala je številne video art projekte, predvsem instalacije, režirala je sedem kratkih filmov, dokumentarne filme in dva celovečerca: Suvenir, in omnibus Death of Socrates / The Trial of Socrates. Filma What is Enough in Plato's Symposium pa sta v zadnjih fazah post-produkcije. Nataša Prosenc Stearns je diplomirala na oddelku za oblikovanje ljubljanske Akademijie za likovno umetnost, podiplomski študij pa je končala na oddelku za film in video na California Institute of the Arts v Los Angelesu. Zastopala je Slovenijo na 48. Beneškem Bienalu ter je dobitnica Fulbrightove štipendije in Nagrade Prešernovega sklada. Živi in dela v mestu Venice (Kalifornija, ZDA).
Nataša Prosenc (domača stran), Nataša Prosenc na Postaji DIVA, Nataša Prosenc (Internet Portfolio)
Zemira Alajbegović je diplomirala sociologijo na ljubljanski Fakulteti za družbene vede. Od leta 1982 do leta 1988 je bila vodilna članica večmedijske in gledališke skupine FV 112/15 in FV Diska, ki sta delovala na ljubljanski subkulturni sceni. V osemdesetih je soustanovila video produkcijo FV Video in FV Založbo, prvo neodvisno založbo v Jugoslaviji, med letoma 1983 in 1989 je bila članica kultne elektro glasbene skupine Borghesia. V sodelovanju z Nevenom Kordo je avtorica številnih video filmov, glasbenih spotov in plesnih videov (tudi pod imenom ZANK). V zadnjih letih režira dokumentarne filme in televizijske oddaje o umetnosti in kulturi. Med njene pomembnejše dokumentarce sodijo film o nasilju nad ženskami Med štirimi stenami, Rezine časa, zgodba o babicah in o nasilja polni zgodovini Jugoslavije, Nevidni teritorij, portret vsestranskega umetnika Marka Peljhana. Od leta 2011 dela kot novinarka in režiserka v kulturni redakciji RTV Slovenija.
Zemira Alajbegović na Postaji DIVA
KURATORKA
Dr. Nika Grabar, rojena leta 1978 v Celju, po končani srednji šoli Gimnazija Lava v Celju (1993–97) vpisala študij na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani in diplomirala leta 2003. V naslednjem šolskem letu kot mlada raziskovalka nadaljevala podiplomski študij na Fakulteti za arhitekturo v okviru Inštituta za arhitekturo in prostor. Leta 2007 dobitnica Fulbrightove štipendije: od avgusta 2007 do aprila 2009 na Columbia University, Graduate School for Planning, Architecture and Preservation v New Yorku kot gostujoča raziskovalka nadaljevala delo na doktorski nalogi, ki jo je na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo zaključila julija 2009 z naslovom Arhitektura Vinka Glanza – med klasicizmom in modernizmom pod mentorstvom prof. Vojteha Ravnikarja in somentorstvom prof. dr. Mary McLeod. Na Visoki šoli za dizajn v Ljubljani je poučevala od leta 2009 od junija 2013. Na Fakulteti za arhitekturo je od 2011 do 2013 sodelovala pri raziskovalnem projektu Trajnostno gradbeništvo (TIGR). V obdobju od oktobra 2010 do februarja 2012 je kot samostojna raziskovalka sodelovala pri pripravi evropskega projekta kulture z naslovom Nedokončane modernizacije: med utopijo in pragmatizmom. Razstava je bila mednarodno predstavljena, izšla je istoimenska monografija. Leta 2012 je pripravila znanstveno monografijo z naslovom Parlament — tri zgodbe: arhitektura, umetnost, spomin v sodelovanju z Državnim zborom Republike Slovenije in Muzejem za novejšo zgodovino. Leta 2013 je sodelovala pri izvedbi slovenskega paviljona v okviru umetniškega bienala v Benetkah z naslovom Za naše gospodarstvo in kulturo. Od maja 2013 zaposlena na Fakulteti za arhitekturo. Od leta 2014 vpisana na podiplomski program Primerjalni študij idej in kultur na ZRC SAZU v Ljubljani.
Z SCCA-Ljubljana sodeluje od leta 2009, ko se je udeležila delavnice video eseja v okviru šole za kustose in kritike Svet umetnosti. Z izjemnim občutkom za gibljivo sliko in video naracijo dokumentira Divine "off-line" projekte oz. razstave, izobraževalne programe in mednarodne seminarje. Do sedaj je pripravila dva video eseja, prvi predstavlja študijsko razstava Diva v Galeriji Škuc (2009), drugi pa projekt Kako povezovati vsebine AV arhivov? v Galeriji Vžigalica (2012).
 |
SPREMLJEVALNI DOGODKI
Galerija Vžigalica
Ogled razstave s kuratorko Niko Grabar
Četrtek, 31. 3., ob 17.00
Ida Hiršenfelder: Neskončna ravnina. Razsežnost video prostora in umetnost projiciranja
Predavanje
Nedelja, 8. 5., ob 16.00
Video prostor je danes neskončno tridimenzionalno vesolje, ki je kot medij vizualne umetnosti z razmahom programskih jezikov za manipulacijo video slike povsem predrugačil prvotni televizijski okvir v razmerju 4:3 ali filmski okvir v razmerju 16:9 ter odprl nešteto neskončnih ravnin in gubastih pokrajin, ki so v stalnem procesu premeščanja, sestavljanja in gubanja. Video je v likovni umetnosti napovedal razkrajanje vnaprej določenih formatov in pozicij gledanja, ki so v zadnjih petnajstih letih stopili v "totalni" prostor.
Ida Hiršenfelder (1977) je kuratorka in kritičarka za intermedijsko umetnost, ki živi in dela v Ljubljani. Zgodovina medijev, arhivi in njihovo izginevanje ter medijska arheologija so njena izhodiščna raziskovalna področja. Od leta 2014 sodeluje z Muzejem za sodobno umetnost Metelkova (+MSUM) pri projektih, ki so vezani na digitalne arhive in spletno predstavnost muzeja. Med leti 2007 in 2013 je bila arhivarka za spletni in fizični video in novomedijski arhiv Postaja DIVA pri SCCA Ljubljana. Med leti 2010 in 2014 je bila kuratorka pri Laboratoriju za znanost in umetnost, Ljudmila. Je zagovornica in uporabnica prostega in odprtokodnega programja. Od leta 2011 je članica eksperimentalnega DIY hrupnega kolektiva Theremidi Orchestra, s katerim ustvarja DIY elektroniko in hrupne zvočne pokrajine. Leto kasneje je skupaj z intermedijsko umetnico Sašo Spačal ustanovila iniciativo ČIPke za ženske s čutom za znanost in umetnost. S Sašo Spačal sodeluje pri seriji sonoseizmičnih instalacij v produkciji Kible: Skorja: sonosezmična pokrajina in Zemlja: sonosezmični inštrument. Z isto avtorico je sodelovala tudi pri izdaji zvočnega albuma agapea: 2311 v produkciji zavoda Kamizdat.
|
Učinek bližine, galerija Vžigalica. Foto: Matevž Paternoster / MGML
FOTOARHIV
GRADIVO ZA MEDIJE
OBJAVE V MEDIJIH
- Napoved odprtja razstave, izjava kuratorke Nike Grabar, Kulturnice, VAL 202, Radio Slovenija, 15. 3. 2016 (od 04:10 do 07:15)
- Deloskop izpostavlja: Pomen prostora v video delih, avt. K.R., Delo, 15. 3. 2016
- Prispevek o razstavi v oddaji Kultura ob 22h, izjava kuratorke Nike Grabar, prispevek Nine Jerman, TV Slovenija, 15. 3. 2016 (od 02:17 do 02:50)
- O razstavi tudi v oddaji Svet kulture, izjava kuratorke Nike Grabar, prispevek Maje Žvokelj, Radio Slovenija, 16. 3. 2016 (od 00:00 do 03:32)
- Blišč in beda javnega prostora, avtor Gregor Dražil, Fine umetnosti, Radio Študent, 24. 3. 2016
- Učinek bližine: Prostori tranzicije, avtor Miloš Kosec, Outsider, 22. 4. 2016
- Oddaja Sodobna umetnost, YouTube kanal: Učinek bližine, intervju s kuratorko Niko Grabar, avtor oddaje in kamera: Aljoša Abrahamsberg; montaža: Karen Elson; glasba: OKNAI (Založba RX:TX, Ljubljana), 25:27, produkcija 2016
- Viennacontemporary Magazine, mesečni pregled razstav v Vzhodni in Srednji Evropi (CCE). Tina Kaplar, urednica Art Guide East je razstavo uvrstila med deset najbolj zanimivih razstav meseca marca.
- Oddaja Sodobna umetnost, YouTube kanal: Učinek bližine, intervju s kuratorko Niko Grabar, avtor oddaje in kamera: Aljoša Abrahamsberg; montaža: Karen Elson; glasba: OKNAI (Založba RX:TX, Ljubljana), 25:27, produkcija 2016; oddaja Sodobna umetnost je na ogled tudi vsak torek, ob 20:45 na GO-Tv (več: http://www.go-tv.si/oddaje/sodobna-umetnost)
|
KOLOFON
Produkcija razstave: SCCA-Ljubljana / Postaja DIVA
Umetnice in umetniki: Zemira Alajbegović, Neven Korda/Borghesia, Marko Peljhan, Sašo Podgoršek in Iztok Kovač, Nataša Prosenc Stearns, Miha Vipotnik
Kuratorka: Nika Grabar
Koordinacija: Dušan Dovč, Luka Polutnik
Oblikovanje razstave: Nika Grabar
Izdelava video objektov: Sandi Žgajnar – Vimo d.o.o.
Spletna podpora: Vesna Bukovec
Koprodukcija: Muzej in galerije mesta Ljubljane / Galerija Vžigalica
Razstavo so omogočili:
Lestra d.o.o. / Center projekcije
Moderna galerija Ljubljana
Kooperativa. Regionalna platforma za kulturo
Mestna občina Ljubljana, Oddelek za kulturo
|
/ domov / o nas / publikacije / knjižnica / DIVA / ENGLISH
