<--  nazaj na Videodokument

Barbara Borčić
Uvod

Situacija glede arhiviranja in dokumentiranja medijske umetnosti, zlasti videa, je v večini držav Srednje in Vzhodne Evrope podobna. (Tudi srečanje V2_East Meeting on Documentation and Archives of Media Art in Central, Eastern and South-Eastern Europe v Rotterdamu leta 1996, denimo, je to potrdilo.) Tam, kjer je video umetnost že imela svojo zgodovino, so se šele v drugi polovici devetdesetih let - večinoma prav Sorosovi centri za sodobne umetnosti - lotili obravnave tega segmenta umetniške kreacije. Tudi pri nas se navkljub številnosti, kvaliteti in dolgoletni zgodovini nobena umetnostna ustanova ni sistematično ukvarjala z video produkcijo, je spremljala, dokumentirala, predstavljala in reflektirala. Odločitev za dokumentiranje in arhiviranje video umetnosti zato ni bila težka. Realna potreba samih protagonistov (denimo, pobuda za zaščito ŠKUC-Forumove video produkcije pred postopnim uničenjem in pozabo) in povečano zanimanje za predstavljanje video umetnosti v mednarodnem prostoru sta se srečno ujela s predvidenim dokumentacijskim programom SCCA-Ljubljana.

Obstajajo osebne zgodbe. Kadar si prizadevajo postati objektivna zgodovina, se celo s kritičnim pogledom nanjo - za same avtorje/avtorice tudi edinim mogočim - ne morejo izogniti prilagajanju materiala vnaprej zastavljenim tezam, poenostavitvam in posplošitvam. Te zgodbe so zato pogosto atraktivne in tendenciozne.

Na drugi strani pa je pragmatični svet dokumentov in podatkov. Nič spektakularnega. Pa vendar tam čakajo, da jih bo kdo kdaj uporabil. Množiti se začnejo šele takrat, ko jih začnemo zbirati in urejati. Taka je tudi izkušnja sodelavcev, ki smo se lotili raziskave in dokumentiranja video umetnosti v slovenskem prostoru.

Zato je bilo treba na začetku razmisliti naslednje: ali dokumentacijo selekcionirati ali pa (vsaj poskušati) vključiti vse razpoložljive in dosegljive podatke, ki zadevajo izbrano področje. Shraniti podatke in prepustiti možnost selekcioniranja uporabniku ali pa seči po selektivnejši metodi in s tem prevzeti tudi odgovornost za določeno manipulacijo s podatki. Ali je gora podatkov, ki jih je treba misliti, potencialnemu bralcu še dosegljiva? Se lahko prebije čeznje? Ali pa je ravno narobe in je prav to tisto, kar daje dokumentaciji arhivsko vrednost. Vsem tistim, ki se resneje ukvarjajo z video umetnostjo, zlasti pa zavzetemu raziskovalcu, ki s potrpljenjem prebira podatke in išče povezave, bo vsekakor lahko v veselje in užitek. Pa tudi v korist.

Uvodoma se pokaže, da je video produkcija preširok termin. Zatorej odločitev, da predmet naše obravnave ni video kot tehnologija, temveč raba tehnologije kot izraznega sredstva in nosilca sporočila v kontekstu umetnosti in kulture. Ne dominantna institucionalizirana raba, temveč neodvisna, individualizirana, alternativna, marginalna, subverzivna raba. Zato poskuša pričujoči projekt Videodokument zaobseči vse bogastvo video produkcije - tistega materialnega, kar je nastalo in ostalo - s poudarkom na avtorskem videu. Hkrati nas seznanja s kontekstom, iz katerega so video dela izhajala in ga obenem soustvarjala. Tu merim na družbeni, politični in teoretski kontekst enako kakor na kontekst umetniške prakse.

In zdaj o avtorjih in avtoricah, ki smo jih uvrstili v kategorijo celostne dokumentacije. Tudi tu smo se morali nekako omejiti. Osnovni kriterij je bilo število t. i. avtorskih videov (najmanj trije) ali pa večje število drugih zvrsti videa, denimo, video spotov, siceršnja avtorjeva, avtoričina aktivnost na področju analognih ali digitalnih tehnologij, denimo filma, mrežne umetnosti, intermedijskih performansov in projektov. Od tod naprej njegovih ali njenih podatkov nismo selekcionirali.

Dokumentiramo stvari, ki so že nastale, in čase, ki so minili. Četudi smo imeli opraviti z zmerom novim materialom in se je tudi razumevanje video medija spreminjalo in razširjalo na nova področja, smo morali zbiranja podatkov neizogibno tudi časovno zamejiti - do konca leta 1998. Zato sta tudi odprtost in vsevključujočnost relativni. Deluje nekakšen prikrit ali nezaveden mehanizem, po katerem po eni strani sprejemamo določene zapore in zamejitve, po drugi pa se temu upiramo. To je verjetno usoda vsakršne dokumentacije. Ne gre spregledati, da pričujoča pokriva obdobje domala tridesetih let. Je dokumentacija, ki naj ob priročnem arhivu postane študijsko gradivo za nadaljnje raziskave in analize, pa tudi spodbuda za sprotno dopolnjevanje.

In še tole. Ni mogoče zares zbrati vsega in to dokončno urediti po vnaprej zastavljenem idealnem sistemu. Brez lukenj in napak ne gre. Sistematizacija podatkov nam je včasih ušla iz rok. Kar naprej so se pojavljali novi podatki in vsebine, ki niso ustrezali zastavljeni metodi urejanja. Zato smo včasih dopuščali razlike, ki jih pravila dokumentacije morda ne dovoljujejo, živa umetniška praksa pa jih, ravno narobe, prav zahteva.

Predstavitve avtorjev in avtoric objavljamo po abecednem redu. Zbrani podatki si sledijo v naslednjem vrstnem redu: avtor ali avtorica, video dela, drugi projekti in predstavitve in bibliografija. Avtorja, avtorico predstavita kratek življenjepis in izjava, v kateri podaja svoje videnje videa in razloge, zakaj uporablja to izrazno sredstvo. Video dela smo razvrstili v tri kategorije: avtorski, dokumentarni in glasbeni, upoštevajoč, da je v določenih obdobjih - zlasti v času številne video produkcije v osemdesetih letih -, razlike med temi kategorijami težko določiti in je to tudi nepotrebno: odtod tudi tedanja termina avtorsko-dokumentarni in avtorsko-glasbeni video. Avtorski videi so predstavljeni s kratko vsebino in z do tremi prizori. Izstopata torej fokus na avtorski video in izjava avtorja ali avtorice, ki v objektivno podatkovje vnaša subjektivni pogled.

In še nekaj pojasnil in napotkov. Podatke o videih smo povzeli po t. i. špici. V primeru, da ne obstaja - kar je pogosto pri zgodnejših videih - pa smo se obrnili na avtorje in avtorice. Od tod izhajajo tudi njihova imena v različnih oblikah, pač glede na to, katero ime so v določenem času oz. določenem videu uporabljali. Zaradi preglednosti smo se odločili za poenoteno zaporedje in uporabljali tudi številne okrajšave. Na koncu objavljamo historiat videa v okviru ljubljanske Akademije za likovno umetnost in kratko kronologijo dogajanja, povezanega z videom v slovenskem kulturnem prostoru. Ta in spisek video del morda najnazorneje prikazujeta občasna nihanja zanimanja za video.

Pri zbiranju in urejanju dokumentacije smo naleteli tudi na številne ovire in težave. Avtorji in avtorice pogosto svojih arhivov in dokumentacije nimajo zbranih in urejenih, marsikaj je izgubljeno ali založeno. To še zlasti velja za zgodnejša dela. Zato jih je naš projekt pogosto vpletel v brskanje po pozabljenih dokumentih, ki jim v nasprotju s sprotno produkcijo umetniki in umetnice ne pripisujejo posebnega pomena. Urednike v vlogi dokumentalistov pa je to le še bolj utrdilo v prepričanju o smiselnosti našega početja in nas napotilo v dolgotrajno usklajevanje in dopolnjevanje podatkov, pa tudi v strinjanje z nekakšno vseobsegajočo sistematizacijo, ki je bolj prijazna do uporabnika kakor do avtorja, avtorice. Hkrati je bila za nas to tudi priložnost za srečevanje z osebnimi zgodbami in delnimi spomini, ki so se zaradi pozornosti začeli ostriti. Ti marsikdaj povedo o razmerah produkcije in recepcije videa in razlikovalnih potezah med različnimi pogledi in rabami veliko več kakor zunanja objektivna zgodovina, ki sega po posplošitvah in s tem zakriva razlike in premike, diskontinuiteto in kreativnost. To je naša prednost. Čisto mogoče, da tako kakor za prenekatero dokumentacijo ali pregledno knjigo, ki govori o določeni umetniški praksi na podlagi dokumentov, tudi za Videodokument velja, da ga bomo v celoti verjetno prebrali le uredniki.

Pri izdelavi dokumentacije smo se posvetovali s profesionalnima dokumentalistkama, kolegicami in kolegi iz umetnostnozgodovinske stroke, sociologije kulture, medijskih študijev in umetniki ali umetnicami samimi. Le v enem primeru smo naleteli na nepripravljenost za sodelovanje. Za morebitne napake ali izpuste, do katerih je vseeno utegnilo priti, se opravičujemo. Želimo si, da bi na podlagi tu zbranega gradiva in esejev, ki jih objavljamo v posebni knjižici, vloga in pomen videa v našem prostoru postala jasnejša in da bi se zanimanje za video umetnost povečalo zlasti med mladimi raziskovalci.

<--  nazaj na Videodokument